Smo Slovenci kolesarski narod?

Janezi smo veljali za smučarje. Pa za narod planincev. Potem smo vsi tekli. Že prej je bila nogometna evforija, postali smo nogometni narod. S smučanjem, nogometom in košarko je zdaj bolj slabo, a smo čez noč postali kolesarski narod.

Pixabay

Če nekaj dovolj dolgo ponavljamo, postane to resnica, a ob puhlici o kolesarskem narodu sam pri sebi vedno zagodrnjam s podobnim odporom, kot Walt Kowalski, ko je z verande opazoval sosedo s Kitajske. A zadnjič so me v nekem intervjuju spravili v manjšo zadrego, saj na logično podvprašanje »kako to mislite, da nismo kolesarski narod?« nisem našel odgovora, s katerim ne bi izpadel bodisi kot snob bodisi kot dedek kova Walt Kowalski, ki je nehal živeti že pred desetletji, zdaj pa samo še sitnari.

Pametovanje

Neprepričljivo sem mencal, da ta narod kolesarje na cesti še vedno oziroma čedalje bolj dojema kot nadlogo, da je infrastruktura porazna, da lahko gledamo s slovenskim komentarjem vsako leto samo nekaj kolesarskih dirk in da v večini medijev o kolesarstvu pišejo ljudje, ki imajo o tem športu še manj pojma, kot ga imajo o vseh drugih športih, ki jih tudi pokrivajo.

Za piko na i sem pribil, da se tudi med kolesarji še vedno ni razvila prava kolesarska kultura, torej kultura v širšem smislu: da o kolesarstvu beremo knjige, kupujemo grafike, da med vzponom na Passo Pordoi doživljamo sentiment, ki presega občutenje trenutka, da spijemo espresso kot se spodobi, torej z zapeto majico.

To rekoč sem se počutil odvratno. Slišalo se je namreč tako: »Jaz vam bom povedal, kdo je pravi kolesar.« Nagnusno.

V soboto sem na poti čez Ljubljansko barje srečal toliko kolesarjev, kot jih nisem prej od novega leta in počutil sem se še bolj butasto.

Lahko bi v odvratnem slogu razglabljal, da se za pravega kolesarja sezona nikoli ne konča in da čedno število izletnikov, ki na trekingih kršijo vsa pravila oblačenja, ne dokazuje ničesar. Je manj kolesar, če mu je vseeno, kako je videti? Ali če zanj kolo ni predmet poželenja, ampak samo prevozno sredstvo? Še vedno je kolesar, res pa je to samo takrat, ko kolesari. Če ga vprašate kako se identificira, bo poleg poklica in starševstva navedel celo vrsto vlog, preden se bo spomnil, da občasno kolesari.

Slovenija, kolesarski narod

Da, na cesti je čedalje več kolesarjev. V trgovinah je čedalje manj koles. Ker je koles čedalje manj, so ljudje pripravljeni plačati čedalje več in počasi večina že razume, da ta štos stane tisoč evrov in več – še preden so kupili vso nujno opremo. Skoraj ni dneva, ko me ne bi nekdo spraševal, kakšno kolo naj kupi … in kje imajo še kaj na zalogi. »Ne bo šlo,« mu rečem. »Vsi ste začeli kolesariti in zdaj je zmanjkalo koles še za nas, ki to počnemo od nekdaj. Pa še dražijo se.«

Čedalje več je tudi kolesarjev v mestih. V zameno za oglaševalsko onesnaženje mestnih ulic smo v Ljubljani dobili sistem brezplačne izposoje, naraščajoči priljubljenosti kolesarjenja pa gre v prid tudi katastrofalen javni promet, ki v rekreacijsko mobilnost spodbudi še takega lenuha.

Posamezniki in društva so se naučili legalizirati traile in vsaka uspešna občina ima svoj pump track. Če bi me pred desetimi leti kdo vprašal, ali bom lahko v tem stoletju na Golovcu norel po legalnih trailih, bi odgovoril, da bodo prej Slovenci zmagovali na spomeniku. Oboje se dejansko dogaja.

Nekateri vrhunski kolesarji gredo pred Tourom raje na dirko Po Sloveniji, kot na Dirko po Dofineji in ob slovenskih cestah se nabere čedna množica navijačev. Mnogi od teh dobro vedo, za kaj gre. O kolesarstvu se na letnih vrtovih pogovarjajo ljudje, ki dojemajo ta šport podobno kot smučarske skoke. V resnici nekateri mediji poročajo o kolesarstvu zgledno, pač na podoben način kot o NBA ali rokometu ali tenisu.

Kolesarski klubi poročajo o navalu podmladka. Z nekaj sreče se ne bo vse končalo z Rogličem in Pogačarjem.

Vse to se bere kot da smo kolesarski narod.

Slovenija, ne-kolesarski narod

Slovenci se radi prepričujemo, da smo nekaj posebnega. Smo kaj drugačni kot vsi ostali na planetu Zemlja, ki so med pandemijo leta 2020 obtičali doma, ker niso mogli niti na fitnes niti s podzemno železnico v službo? Ne, kolesarski bum je globalen pojav. Slovenci smo nekaj posebnega samo v tem, da se zadev lotimo na polno, vrhunsko, ekstremno. Tako je bilo od nekdaj. Če so slovenske zmage serijsko na dirkah World Toura senzacija zadnjih nekaj let, so v amaterskih konkurencah naši kolesarji zasloveli že pred leti.

Zdaj se pol-vrhunskim kolesarjem pridružuje evforična množica tistih, ki so skozi pogovor s prijatelji ugotovili, da je to morda res šport za vsakogar. Če se je na bicikel spravil Brane, vampež iz sosednje ulice, se bo pa menda tudi Slavc! Če je dober mož, bo kupil bicikel še ženi. Z nekaj sreče ne bosta obupala in čez dve leti ne bosta za smešno ceno prodajala specialk s 600 prevoženimi kilometri.

To, da je na cesti čedalje več kolesarjev, je odlično. Brane in Slavc po novem razumeta, zakaj se ni mogoče pvsod voziti 30 centimetrov od roba asfalta. Več kot bo kolesarjev na cesti, boljša bo vozniška kultura, tako sem mislil pred nekaj leti. A v resnici je razumevanja čedalje manj. Ne samo na strani voznikov, ki jim gre na jetra, da so na njihovi cesti cele kolone kolesarjev. Razumevanje pogrešamo tudi na strani tistih, ki bi morali zagotoviti varno infrastrukturo.

Kolesarskega naroda ne definirajo le množice kolesarjev, ampak tudi tisti, ki ne kolesarijo, pa so do kolesarjev spoštljivi. Kolesarski narod definira korektna, za kolesarje atraktivna infrastruktura. Za kolesarski narod veljajo Nizozemci. Ne zato, ker imajo Jumbo-Vismo, Mathieuja van der Poela, Anno van der Breggen in Amstel Gold Race, ampak zato, ker je bicikel za več kot tretjino Nizozemcev osnovno prevozno sredstvo.

Kdaj bomo kolesarski narod?

Ko človek, ki kolesari v službo deset kilometrov daleč, morda tudi v dežju, ne bo veljal za čudaka.

Ko bo postalo normalno, da po cestah ljudje kolesarijo vštric in da kolesar ne bo predstavljal ovire, četudi kot počasnejši udeleženec v prometu to pravzaprav je.

Ko bo prometna infrastruktura prilagojena kolesarjem in ne avtomobilom.

Ko bo minila evforija, a bodo množice še vedno kolesarile in gledale televizijo.

Tisti, ki kolesarimo že dolgo, in se zdaj zmrdujemo zaradi postrani nameščenih čelad, se moramo zavedati, da je množičnost (koristen!) stranski produkt tistega, kar smo si vedno želeli. Želeli smo si, da bi kolesarstvo uživalo status športa, ki sem ter tja pride na naslovnice.

Kolesarstvo ni več ekskluzivna dejavnost. In prav je tako.

Ob besedni zvezi kolesarski narod pa še vedno zagodrnjam.

Komentarji

Odlično ubeseden razmislek. Če dodam svoj kamenček; mislim, da smo vendarle na precej dobri poti, da postanemo kolesarski narod. Kolo postaja za vse več ljudi del življenja, v taki ali drugačni obliki.

Wout van Aert je pa Belgijec:)

Ma če smo mi za pol sveta največkrat Slovaki, potem je lahko za nas tudi WvA Nizozemc. :D

Evforija je trenutna in bo minila. Pa tudi ni tako zelo vseprisotna, kot se ti lahko zdi iz tvojega malega mehurčka. Res je, da se je zadnje čase na kolo spravilo kar lepo število ljudi, ki se sicer verjetno ne bi, ampak to niso kar vsi povprek, ampak ljudje, ki so že tako ali tako od nekdaj v neki aktivnosti, ki je pač trenutno aktualna in na vsakih par let prešaltajo. Pred mnogimi leti je bil tenis, potem golf, pa še kaj takega, čez pet let, ko bo kolesarstvo iz mode, bo pa kaj čisto tretjega. Kaj vem kaj, balinanje. In potem se bosta Brane in Slavc na terasah poznavalsko pogovarjala o težah kugel in kaj vem, o čem se še balinarji pogovarjajo. Skratka, kar hočem povedat, je to, da čeprav se ti iz tvojega kolesarskega mehurčka trenutna situacija lahko zdi strašno fajn, pa velika večina populacije kolesarstvo dojema čisto enako, kot bi ti dojemal recimo morebitno balinarsko evforijo. ;)

Da koles ni je bosa :) . Vsak ki hoče kupit kolo ga lahko dobi,..samo da izbira ni več med 20timi kolesi ampak mogoče 10timi in popusti niso več tako velikodušni...kar je logično saj se je povečalo povpraševanje ob nespremenjeni ponudbi.
Če smo Slovenci kolesarski narod ali ne, ne bi vedel,....kot nekdo ki kolesarim že od malih nog pa lahko potrdim, da je kolesarjev več na cestah, da pa so tudi vozniki bolj pazljivi in uvidevni. Edina stvar ki ne gre v korak s tem so ceste in kolesarske ki so ostale na nivoju iz začetka devetdesetih.
Za popularizacijo bi lahko bistveno več naredila država če bi uporabilo taktiko korenčka,..npr. ddv na kolesa bi se lahko znižal na nižjo stopnjo, ali pa davčna olajšava za nakup kolesa, ali pa zakonsko predVidena kolesarska steza ob voznem pasu pri gradnji nove ceste, ali pa subvencioniranje nakupa kolesa v primeru če se rabi za prihod na delo in še je tega,.....

Lepa reč. Včasih niti dres belgijskega prvaka ne pomaga :)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.