Vštric z Andreo Chiminellom

32-letni strojni inženir živi v Codroipu blizu Vidma. Šali se, da je Ljubljana oddaljena zgolj 160 kilometrov, tako da brez težav prihaja na slovenske dirke. »Do prvih hribov na treningu doma imam 40 kilometrov ravnine, tako da to ni ravno idealna lokacija za kolesarsko življenje, se pa ne pritožujem. Tudi ob redni službi je mogoče dosegati vrhunske rezultate, le zares si jih moraš želeti.« Italijanski amater ima v Sloveniji kar nekaj prijateljev, najraje pa se povzpne na Mangart. »Presenečenja ustvarjajo kolesarsko magijo,« pravi o trenutkih, ki na glavo postavijo celo dirko.

Na Franji si dirkal sam, brez ekipe. Kakšne vrste pustolovščina je to?

Ekipa ni prišla na Franjo, tako da sem bil sam. Praviloma imamo na dirkah močno ekipo, toda težko se organiziramo, da bi vsi vozili za enega. Mogoče na krajših dirkah, a na težjih preizkušnjah sem sam že na prvem vzponu. In tako do konca dirke.

Ekipa pride do izraza na večdnevnih dirkah, toda na enodnevnih in težjih dirkah ne igra tolikšne vloge.

Maraton Franja je najbolj odmevna dirka v Sloveniji. Kako si jo doživel, kakšno taktiko si ubral? 

Na Franji dirkam od leta 2013, tako da dobro vem, kaj vse se lahko pripeti. Prvi napadi se zgodijo že na vrhniškem klancu, a tam ne sledim. Vedno počakam na Kladje ... V sedmih letih se je zgolj enkrat ali dvakrat zgodilo, da na Kladju ni bilo pobega. Do tam hranim energijo in letos sem se počutil odlično. Matej Mercina in Mitja Drinovec sta sicer narekovala soliden tempo, a vedel sem, da imam dobre noge. V zaključku sem napadel skupaj z Lovšetom, saj mi je bilo jasno, da moram pridobiti čim več prednosti!

Sama sva se znašla v ospredju in hitro sva se strinjala, da počakava še štiri kolesarje in gre šesterica do cilja v begu. Na ravnini smo delali skupaj in Drinovec nas je res priganjal. Kar dobro sem se namučil. Zadnjih 20 kilometrov je začel vleči bočni veter in Dean Bratuš, Mercina in še dva kolesarja so bili precej utrujeni in se niso več gnali do konca. Matej Lovše je pravilno ocenil, da je primeren trenutek za napad in skočil sem za njim. Lovše ve, da sem hiter, zato je v zadnjih petih kilometrih velikokrat napadel, s čimer sva se otresla še preostalih.

Ob vsakem napadu sem se uspel obdržati za Lovšetom, a sem bil že skoraj povsem na koncu z močmi. V zadnjem kilometru je na moje presenečenje morda obupal in odpeljal sem se zmagi naproti. Taktika je torej očitna: prihranim čim več energije do Kladja in potem »ful gas« z nekaj ubežniki. Če bi do cilja prišla glavnina ali skupina dvajsetih kolesarjev, ne bi imel možnosti za zmago. 

Si kot najstnik treniral v kolesarskem klubu?

Kolesariti sem začel pri štirinajstih letih, kar je v Italiji v resnici pozno. Vozil sem se za zabavo, brez dirkanja. Pri osemnajstih sem med mladinci začel kolesariti za lokalno ekipo GS Caneva. Prihodnje leto bi moral prestopiti v kategorijo U23, a nisem imel izkušenj in rezultatov, vozil sem se zadaj, velikokrat sem padel. Odločil sem se, da ne bom poskušal postati profesionalec in sem se raje vpisal na fakulteto za strojništvo.

Zadovoljen in pomirjen sem s to odločitvijo. Vem, da sem kar dober za amaterja, a profesionalci so veliko boljši od mene.

V bistvu si si lepo uredil življenje. Opravljaš službo, ki te izpolnjuje, hkrati pa zmaguješ na amaterskih kolesarskih dirkah ...

... točno to! Trening po službi, tudi če je pozno, me res sprošča in mi pomaga pozabiti na vsakodnevni stres. Sicer pa res rad tekmujem. Samo trenirati celo leto je povsem dolgočasno početje. Ob koncih tedna moram dirkati. Med karanteno sem res pogrešal dirkanje!

Kako potem doživljaš dirkanje?

Že na začetku dirke čutim, ali bo moj dan ali ne. Kadar imaš dobre noge, si veliko bolj motiviran za dober rezultat. Kadar imaš težke in trde noge, začneš preveč razmišljati in tako nisi osredotočen na dirkanje. V prvih kilometrih ugotoviš, kako se odzivajo noge. Daljša je razdalja, boljši sem. Dlje dirkamo, boljši sem. Čim so dirke daljše od sto kilometrov, sem zelo konkurenčen. Všeč so mi dolge in zahtevne dirke. Nisem dober sprinter, a po dolgi dirki je drugače. V šprintu po 60 kilometrih me premaga veliko kolesarjev, druga pesem pa je v šprintu po 160 kilometrih.

Res me motivirajo dirke z odlično zasedbo. Dirkanje z odličnimi kolesarji me navdušuje. Dirke na visoki ravni iz mene izvlečejo največ. Tudi lani sem bil na svetovnem prvenstvu UCI Gran Fondo v Poznanu celo dirko v begu in končal na četrtem mestu. Zelo sem ponosen na ta dosežek, saj je bila raven res vrhunska. Dirkali smo kolesarji z vsega sveta. Nekateri med njimi imajo profesionalne ali U23 izkušnje. V takih okoliščinah iztisnem iz sebe še več kot sicer.

To, da sem v ospredju in teče adrenalin v potokih, je zame čarovnija.

Kako kot pripadnik tradicionalno kolesarskega naroda spremljaš Dirko po Franciji? Italijani imajo obrobno vlogo, scenarij pa pišeta Slovenca.

Zelo, zelo me je v zadnjih letih presenetil Rogličev napredek. Ko je bil amater, sva dirkala skupaj. Že po dveh letih je bil na ravni najboljših gran fondo specialistov. Ob prestopu med profesionalce sem se spraševal, ali mu bo sploh uspelo. Popolnoma me je presenetil. Za Tadeja Pogačarja sem slišal, da je bil izjemen že v nižjih kategorijah, tudi U23, zato sem vedel, da bo postal šampion. Pogačarjev vzpon me ni presenetil, pač pa Rogličev. Je pa noro, da dva Slovenca narekujeta Dirko po Franciji. Nihče ju ne more premagati. Zmagovalca bosta odločila z dvobojem.

Ali lahko govorimo o slovenskem trendu?

Seveda. V zadnjih letih je res veliko slovenskih vrhunskih kolesarjev. Slovenci ste ponoreli za kolesarstvom, kar je dobro tudi za amatersko dirkanje. 

Imaš med kolesarji pri nas veliko prijateljev?

Da! Po prvi zmagi na Franji pred sedmimi leti sem navezal veliko stikov. Redno se slišim z Gregorjem. Z njim se rad pogovarjam o dirkah, rezultatih in podrobnostih s treningov. Ima veliko izkušenj in njegove teorije o treningu so mi zelo blizu. Z njim sem se pred leti boril za zmagovalni oder na Dirki po Furlaniji-Julijski krajini, kjer me je res navdušil. Prijatelja sva tudi z Matejem Lovšetom, s katerim vedno rada dirkava. Čudno je, ker ga jaz premagujem v Sloveniji, on pa mene v Italiji.

Ampak vseeno je slovenska scena nekoliko poparjena, ko italijanski kolesar lastnonožno premaga amatersko elito.

Upam, da me nihče ne sovraži (smeh). 

Si zelo metodičen in natančen glede prehrane, treninga, spanja in kolesarstva nasploh? Kako v resnici živiš?

Pred Franjo sem bil na dopustu v Dolomitih, tako da sem treniral na višini. Prepričan sem, da mi je to zagotovo pomagalo do rezultata na Franji. Glede prehrane nisem strog, se pa izogibam slabe in hitre hrane. Pozoren sem na to, da takoj po treningih jem testenine. Ugotovil sem namreč, da mi najbolj ustrezajo in obnovijo zaloge v mišicah. Takoj po treningu tudi hitreje prebaviš hrano in bolje vsrkaš hranila. Trudim se, da zvečer ne jem veliko. No, včasih sem živčen zaradi službe in jem traparije. To je narobe. Sicer se trudim, da se preveč ne obremenjujem s prehrano in treningi. Trudim se narediti največ, kar lahko, a s čim manj stresa.

Dobro, najbrž imaš načrt treninga?

Ne, nikakor ne sledim načrtu. Organiziram in optimiziram treninge pozimi, saj je manj časa. Pozimi tako delam tudi druge vaje, a ko se začnejo dirke, nimam posebnih treningov za kolo. Zelo rad tečem na smučeh, ker so napori podobni kolesarskim. Hodim tudi v fitnes, a le kakšen mesec, saj se preveč dolgočasim.

Res pa vzdržujem idealno težo za dirkanje. Z leti sem ugotovil, koliko moram tehtati, da dobro dirkam.

Tako ali tako pa se novembra ustavim in se cel mesec ne dotaknem kolesa. Enostavno moram spočiti telo in duha. To je zelo pomembno. Zimski mraz me ne moti, tako da po obdobju počitka začnem trenirati. Se pač vozim z zelo dobro lučjo.

Boš še dirkal na Franji?

Seveda! Vsako leto bom prišel. Obožujem vzdušje na Maratonu Franja. Na gran fondo maratonih v Italiji ne vidim toliko ljudi, ceste so popolnoma zaprte ... Res je užitek dirkati tu. Cenim organizacijo Franje.

Rezultati