Tour 2021: Favoriti za rumeno majico

Ne le v Sloveniji prevladuje mnenje, da imata Primož Roglič in Tadej Pogačar prestavo več od ostalih. Toda Roglič bo pripel štartno številko po točno dveh mesecih tekmovalnega premora, Pogačar pa je vrhunsko formo pokazal na malo slabše zasedeni dirki Po Sloveniji. Tako se niti nista spopadla z najtesnejšimi tekmeci. S strašno močno ekipo, v kateri bi lahko imela kapetansko vlogo polovica prijavljenih, ju bo skušal streti Ineos Grenadiers. A prav zvezdniška ekipa je lahko tudi past, če se bodo trije nekdanji zmagovalci grand tourov in še eden, ki si je vedno želel zmagati, začeli gledati postrani.

Primož Roglič (Jumbo-Visma) *****

Poraženec Gira 2019 in Toura 2020. Zmagovalec Vuelt 2019 in 2020. Mož, ki ne ponavlja napak. Letos je zmagoval manj, kot smo pričakovali, a na Pariz–Nici je bil s tremi etapnimi zmagami daleč najboljši in ga je ustavil šele padec. Na Dirki po Baskiji je bil vsaj enakovreden Pogačarju, zmagal pa je po taktični domislici, ki je bila nora, a je takrat delovala.

Nenavadna je tudi domislica o dvomesečnem tekmovalnem premoru, ki ga je raje izkoristil za dolge priprave. S tem se je izognil nepotrebnim padcem, a to morda ni edini razlog. Vemo, da mu je forma običajno v zadnjih dneh tritedenskih dirk padla in z manj natrpanim koledarjem mu bo morda proti koncu laže. Da je lahko odličen tudi brez pripravljalnih dirk, je dokazal že večkrat, res pa običajno v pogojih, ko so bili bolj ali manj vsi na istem, torej vsi brez dirk.

O Jumbo-Vismi se govori precej manj kot lani, ko so nase še preveč opozarjali na pripravljalnih dirkah, a ni nič slabša. Pravzaprav je odlična. Jonas Vingegaard, Sepp Kuss in Steven Kruijswijk so imeli svoje priložnosti v pomladanskem delu sezone, a dobro jih je izkoristil le prvi z zmago na dirki Coppi e Bartali in drugim mestom na Dirki po Baskiji. Wout van Aert bi morda lahko lovil zeleno majico, a ima priložnosti tudi v kronometru. Jumbo-Visma letos ne bo vzpostavljala nadzora nad dirko tako kot lani, ko so s tem mimogrede pomagali tudi Pogačarju.

Rogliču koristita dva ravninska kronometra. Ima novo, verjetno hitrejše kolo. Imel je tudi čas za trening vožnje na čas, ki ga je lani tako rekoč izpustil zaradi poškodb po padcu na Dirki po Dofineji. Letos ne bo pustil dihati Pogačarja, ampak se ga bo držal za vsako ceno. Tudi Roglič zna napasti zgodaj in pobirati bonifikacijske sekunde. Preživeti mora uvodne dni v Bretanji, ko bo peloton na neugodnem terenu norel v vetru in kjer že lahko dobi ali izgubi kakšno sekundo. Ali vse. V gneči je pogosto najbolj nevaren samemu sebi.

Tadej Pogačar (UAE Emirates) *****

Lani je imel težko delo. Zdaj bo še težje. S tremi zmagami na etapnih dirkah in drugim mestom na Dirki po Baskiji je letos najuspešnejši na etapnih dirkah, ampak lani še ni bil zmagovalec Toura, letos pa je. Zato bo bolj na očeh in tekmeci bodo poskušali izkoristiti vsak njegov slab trenutek.

Slovenska javnost je razočarana, ker ni Jana Polanca, a na papirju je precej prevetrena ekipa boljša kot lani. Vseeno je mlada: s 27 leti in pol tretja najmlajša na Touru. Sestava sicer očitno nakazuje, da je njihov edini cilj rumena majica in na nekaterih etapah (recimo v Bretanji) utegne imeti proste roke kvečjemu Marc Hirschi. Okoli Pogačarja so zbrali odlične hribolazce, na ravninskih etapah pa bo računal na Mikkela Bjerga in Vegarda Stakeja Laengena.

Trasa z le tremi pravimi ciljnimi vzponi je Pogačarju manj naklonjena, a vemo, da si upa napadati zgodaj. Njegova priložnost so tudi bonifikacijske sekunde na nekaterih vmesnih vzponih. Sta trna v njegovih petah oba ravninska kronometra? Na državnem prvenstvu se res ni izkazal. Prehiter začetek ni izgovor, ampak napaka, ki si je na Touru ne bo smel privoščiti. Kot veliki šampion ni obešal na veliki zvon tega, da je prišel na kronometer za državni naslov tako rekoč naravnost iz višinske hiše.

Na hribovitem kronometru na Dirki po Baskiji je na 14 kilometrih zaostal za Rogličem 28 sekund in tudi tam je prehitro štartal. Če bi bila razlika med njima podobna na Touru, bi samo na kronometrih Pogačar zaostal skoraj dve minuti, kar je gotovo preveč. Toda Dirka po Baskiji se je odvijala pred skoraj tremi meseci. Vsekakor bo kronometer v peti etapi narekoval nadaljnji potek dirke in prav verjetno je, da bo moral Pogačar braniti lansko zmago z napadi.

Geraint Thomas (Ineos Grenadiers) ****

Po slavju na Touru leta 2018 Valižan dve leti sploh ni zmagal, kar se mu ni zgodilo že od sezone 2009. Letos je formo, vsaj po rezultatih, ves čas stopnjeval. Na Dirki po Kataloniji je bil šele tretji najboljši kolesar ekipe, a je bilo tudi to dovolj za skupno tretje mesto. Na Dirki po Romandiji je zmagal kljub nerodnemu padcu tik pred ciljem v četrti etapi. Na Dirki po Dofineji je bil z etapno zmago (v šprintu!) na koncu tretji, spet kljub padcu na spustu. Takrat je zmagal njegov moštveni kolega Richie Porte. Skratka, G kaže dobro pripravljenost na vzponih in kronometrih – a letos se še ni pomeril z Rogličem in Pogačarjem.

Njegova priložnost sta oba kronometra, v gorah pa se bo moral zanašati na ekipno moč. Morali bodo nadzorovati dirko in z ostrim tempom preprečevati napade od daleč. Prvi kronometer bo za Thomasa ključen še zaradi hierarhije znotraj ekipe. Vodstveno vlogo si namreč deli z Richardom Carapazom, od kronometra pa je odvisno tudi, koliko mu bosta v nadaljevanju zaupala Richie Porte, lani na Touru tretji, in lanski zmagovalec Gira Tao Geoghegan Hart, ki je vskočil namesto Rohana Dennisa.

Si lahko Thomas na kronometrih privozi dovolj prednosti pred Pogačarjem in Rogličem? Vprašanje je, če bo v Alpe sploh prišel z resno prednostjo! Zato je dobil zvezdico manj kot Slovenca.

Richard Carapaz (Ineos Grenadiers) ****

Na za Ineos Grenadiers poraznem lanskem Touru je na koncu pokazal najboljšo formo v ekipi in jo zadržal še do Vuelte, kjer je na drugem mestu zaostal za Rogličem pičlih 24 sekund. V marsikateri drugi ekipi, ki letos vozi brez ambicij za rumeno majico na Elizejskih poljanah, bi bil gotovo edini vodja, pri Britancih pa je videti, kot da je ves čas zapostavljen. Kljub temu, da je zmagal grand tour leta 2019, ko je na Giru premagal tudi Rogliča. Zna torej zmagati na tritedenski dirki. In ve kako premagati Rogliča ali pa mu jo vsaj dobro zagosti, kot mu jo je lani na Vuelti na Alto de la Covatilla. V Brest je prišel z odlično popotnico: zmago na Dirki po Švici.

Njegova težava je slabši kronometer, zato bržkone Britanci bolj računajo na Thomasa. A Carapaz je gotovo med najbolj zagrizenimi kolesarji v pelotonu. Zanimivo bo videti kaj se bo v gorah zgodilo, če bo očitno močnejši od Valižana oziroma če bo ta zapadel v krizo. Za neposredni spopad z Rogličem in Pogačarjem je verjetno bolj varna izbira, a v edinem resnem srečanju z njima se v Baskiji ni najbolje izkazal v kronometru, čeprav je bil hribovit: za Rogličem je zaostal za 45 sekund. Za Pogačarjem pa 17.

Rigoberto Uran (EF Education-Nippo) ***

Pred zmago v vožnji na čas na Dirki po Švici je Kolumbijec nazadnje zmagal leta 2018 na Celjskem gradu. Leta 2019 je bil sedmi na Touru in na dobri poti na Vuelti, dokler si ni v šesti etapi v grozljivem padcu zlomil ključnice, nekaj reber in lopatico. Zmaguje redko, a je vedno tam nekje: osem uvrstitev v deseterico na tritedenskih dirkah ima! Lani je na Touru precej potiho prišel na osmo mesto, potem ko je bil vmes že na tretjem. Vendar zmore više: v letih 2013 in 2014 je bil na Giru drugi in leta 2017 drugi tudi na Touru.

Skupno drugo mesto na Dirki po Švici napoveduje, da bo skoraj gotovo v deseterici, a skoraj gotovo tudi v peterici v končnem seštevku. Na kronometrih je soliden, če že ne odličen, podobno, torej na svoj tempo, pa vozi tudi v gorah. Moštvo je EF Education-Nippo potrdil šele v zadnjih dneh, potem ko je odlična Uranova forma presenetila tudi Jonathana Vaughtersa. V gorah bodo ob Uranu Sergio Higuita, Neilson Powless in Ruben Guerreiro.

David Gaudu (Groupama-FDJ) **

Zmagovalec Toura de l’Avenir 2016 je dirkal v senci Thibauta Pinota, letos pa bo končno kapetan in je verjetno največje francosko upanje – razen če verjamemo, da se bo Alaphilippe do konca boril za rumeno majico.

Lani se je na Vuelti izkazal z dvema etapnima zmagama in končnim devetim mestom, letos pa s petim na Dirki po Baskiji, potem ko mu je v zadnji etapi Primož Roglič prepustil zmago – ki si jo je Gaudu vsekakor pošteno priboril. Na Dirki po Dofineji je vozil solidno in prišel na skupno deveto mesto.

Njegova težava je šibka ekipa, v kateri bo s lovil etapne zmage tudi Arnaud Demare. Pravzaprav bo Gaudu v gorah verjetno v zaključkih večinoma sam, precejšen zaostanek pa si bo najbrž pridelal že na kronometru v peti etapi. Uspeh bo uvrstitev v prvo peterico.

Nairo Quintana (Arkea-Samsic) **

Po odhodu iz Movistarja je lansko zimo in pomlad na manjših dirkah vozil odlično in zmagal tudi v etapi na Pariz–Nici, potem pa ni končal Dirke po Dofineji. Na Touru ni bil slab, a so ga morda zdelali padci pa tudi padec forme, tako da je končal šele na 17. mestu. Tako slab ni bil na tritedenski dirki še nikoli od leta 2021, ko je debitiral na Vuelti. Na grand tourih je bil kar enajstkrat v deseterici, šetskrat na odru za zmagovalce in zmagal je na Giru 2014 ter Vuelti 2016. Letos je sicer zmagal le na trietapni Dirki po Asturiji (2.1), na Dirki po Dofineji je bil opazen, a lahko upamo, da se je znal pripraviti na vrhunec sezone zanj in za ekipo.

Enric Mas in Miguel Angel Lopez (Movistar) **

Z močno zasedbo vzbuja španska ekipa vtis, da si želijo spet zavladati v ekipni razvrstitvi: od leta 2015 jim to ni uspelo samo leta 2017. Spet lahko pričakujemo atraktivne taktične poteze, ob katerih se analitiki držijo za glavo, vprašanje pa je, kako visoko lahko posežejo s četverico Alejandro Valverde, Marc Soler, Miguel Angel Lopez in Enric Mas. Vsi štirje so letos že zmagovali, a največ bodo stavili na Masa in Lopeza.

Težava so lahko individualni interesi Alejandra Valverdeja in tudi Marca Solerja ter seveda precej šibek kronometer obeh. Vsekakor lahko ciljata na uvrstitev v prvo peterico.

Wilco Kelderman in Emanuel Buchmann (Bora-Hansgrohe) **

Po odstopu v množičnem padcu v Gradežu na Giru se vrača Buchmann, ki je dirkal odlično, a naj bi bil tokrat v vlogi pomočnika Wilcu Keldermanu. Nizozemec se je lani sporekel z ekipo Sunweb, potem ko je menil, da mu na Giru niso nudili dovolj pomoči in je splavala po vodi zgodovinska priložnost za zmago. Sredi januarja se je hudo poškodoval na pripravah, ko je skupino zbil voznik, a se je hitro sestavil.

Peto mesto v Kataloniji, deseto v Romandiji in odlično četrto v Dofineji! Z Buchmannom lahko odlično sodelujeta, lahko pa se njuni vlogi tudi zamenjata – kar bi se Nizozemcu po lanskem Giru zgodilo že drugič. Njegova težava je tudi, da je v ekipi Peter Sagan, ki resno računa na zeleno majico. OB Buchmannu tako ostane Keldermanu med pomočniki samo še Patrick Konrad.

Michael Woods (Israel Start-Up Nation) *

Česar smo se bali, se je zgodilo: Chris Froome niti pod razno ni pripravljen za zmago na Touru. Noro je, da so ga sploh vzeli v ekipo in vprašanje je, če je dovolj dobro pripravljen za to, da sploh lahko ponudi pomoč kot kapetan na cesti, kar naj bi bil njegova vloga. Vodja moštva pa bo tako Woods.

Bolj ga sicer vidimo v vlogi etapnega zmagovalca,. Na tritedenski dirki je bil najboljši leta 2017, ko je bil sedmi na Vuelti. In to je vse. A letos je bil odličen na švicarskih pripravljalnih dirkah: v Romandiji in na Dirki po Švici je bil skupno peti – če mu to uspe na Touru, bi bilo to prvovrstno presenečenje. Tudi zaradi, milo rečeno, nenavadno sestavljene, da ne zapišem ostarele ekipe: s povprečno starostjo kar 33 let so daleč najstarejši.

Dan Martin prihaja na Tour po Giru (in od takrat ni dirkal). Irec je morda plan B. A je tudi edini, ki je lahko zares v pomoč Kanadčanu, razen če se Froomeu čudežno odpre.

Prosti strelci

Ostale ekipe niti ne izpostavljajo svojih kapetanov kot favorite za boj v skupnem seštevku, verjetno zato, ker je premoč Slovencev ter Ineosa Grenadiers preveč očitna. Raje napovedujejo boj za etapne zmage. Guillame Martin (Cofidis) bo morda poskušal izboljšati lansko 11. mesto, a po precej slabi sezoni (razen šestega mesta na Pariz–Nici) se ga ne omenja prav dosti.

Juliana Alaphilippa (Deceuninck-Quick Step) se omenja kot kandidata za visoko uvrstitev od leta 2018, ko je nosil rumeno majico do skrajšane 19. etape in je pravzaprav zares pogorel šele v super kratki predzadnji. Na letošnjem Touru si želi obleči rumeno majico že v prvi etapi in že v Bretanji bi si lahko nabral nekaj sekund prednosti. Če je treba, lahko v vožnji na čas nič manj kot zmaga: leta 2018 je v Pauju na 27 kilometrov dolgem kronometru premagal Gerainta Thomasa za 14 sekund! Letos je tudi manj ciljev na vrhu klanca … ampak, če bo nevaren, se ga bodo pač skušali otresti prej. Belgijska ekipa je sicer močna, a ni stoodstotno zbrana okoli svetovnega prvaka, zato so sanje o rumeni majici na Elizejskih poljanah verjetno predvsem … sanje.

Astana Premier-Tech prihaja z močno zasedbo, a naj bi Ion Izagirre in Jakob Fuglsang lovila etapne zmage – seveda pa lahko Danec po tretjem metu na Dirki po Švici mimogrede pride v deseterico.

Bauke Mollema (Trek-Segafredo) naj bi vodil ekipo, a verjetno bo predvsem ciljal na etapno zmago, pri tem pa bo imel družbo Vincenza Nibalija, ki naj bi se pripravljal na olimpijske igre.

Bike Exchange prihaja z Lucasom Hamiltonom, Estebanom Chavesom in Simonom Yatesom, a brez ciljev za skupni seštevek. Skušali bodo zmagati kako etapo. Na enak način bo dirkal Bahrain Victorious s Pellom Bilbaom in Woutom Poelsom ter seveda Matejem Mohoričem. Potem ko je bil po dveh čudežnih zmagah – ki sta spodbudili namigovanje na doping v bahrajnski ekipi – na Dirki po Dofineji na štartni listi Mark Padun, so ga pred tednom dni odjavili.

In potem sta tu Richie Porte ter Tao Geoghegan Hart (Ineos Grenadiers). Avstralec je v odlični formi, a kaj, ko se spušča obupno. Londončan pa je prišel v ekipo potem, ko je Dave Brailsford kazensko izključil Rohana Dennisa, ker se ta dogovarja za prestop – in to po govoricah v najbolj konkurenčno Jumbo-Vismo. A paziti bodo morali tekmeci tudi nanju. Z napadi lahko prisilita druge ekipe v lov, to pa lahko koristi tudi Carapazu in Thomasu.

Vrnitev v veliko areno

Primož Roglič in Tadej Pogačar se seveda ne bi strinjala, da bo letošnja Dirka po Franciji dvoboj. Toda na ta način ju ne omenjamo samo v Sloveniji ampak povsod, kjer pretirano ne navijajo za svoje ase. V slovenskih medijih smo zasledili teorijo, da bi lahko združila moči proti Ineosu Grenadiers, a to se ne bo zgodilo, razen če bi proti koncu preveč očitno preslabo kazalo obema. Na Dirki po Franciji ne gre za tekmo Slovencev proti vsemu svetu, ampak za zmago. Najprej morata zadovoljiti sebe in potem delodajalca, mimogrede pa razveseljujeta tudi nas. Pravzaprav cel svet. Kakšno leto je bilo dovolj, da se je vzpostavilo imenitno rivalstvo. S tem, da nista dirkala med seboj in da niti nista prišla na dirke z drugimi favoriti, pa je postalo vse skupaj še bolj zanimivo.

Gotovo smo na koga pozabili. Kdo so tvoji favoriti?