Pred Dirko po Italiji 2021

Od zadnjega Gira je minilo komaj dobrega pol leta, a nam je že postalo dolgčas. Letos ni izstopajočega favorita, marsikdo se vrača po poškodbah in dolgotrajnih odsotnostih, zato bo že tako nepredvidljiva Dirka po Italiji letos še toliko bolj napeta.

RCS Sport

Lanska natrpana jesen je bila precej naporna tudi za ljubitelje kolesarstva, ki so spremljali Giro samo z enim očesom, Slovenci pa so ga morda zaradi Rogličeve Vuelte skoraj spregledali. Toda kljub šibkejši konkurenci – kdo bi si mislil, da se bodo za zmago udarili Tao Geoghegan Hart, Jai Hindley in Wilco Kelderman – je bil Giro napet do konca in do kronometra v zadnji etapi dobesedno izenačen. Letos so Italijani izbrali podoben recept z uvodnim in zaključnim kronometrom.

Strade bianche na Giru

Velika zgodba je bila, da trasa letos ne obišče skrajnega juga Italije, kar sicer ni čisto res, saj bodo v osmi etapi štartali v Apuliji. V 15. etapi dirka zavije v Slovenijo in v 20. etapi v Švico, a ves čas blizu meje, tako da je trasa res zelo kompaktna, kar bržkone pomeni tudi krajše transferje med etapami.

Uvodni in zaključni vožnji na čas nista zapleteni, vsega skupaj bodo najboljši na kronometrskem kolesu presedeli kakšnih 45 minut – dovolj, da lahko spet odloča zaključni, 30-kilometrski v Milanu.

Vmes bo precej etap, kjer Gira nihče ne bo mogel odločiti v svoj prid, lahko pa si ga bo pokvaril. Letos sta na sporedu dve deloma gravlerski etapi, a v deveti etapi makadam bržkone ne bo odločilen dejavnik. To bo prva gorska etapa na letošnji dirki, ki se bo končala z vzponom, cilj bo na apeninski planoti Campo Felice na nadmorski višini 1655 metrov. Makadam se začne 1600 metrov pred ciljem, ves čas pa se vzpenja s povprečnim naklonom 8 odstotkov in maksimalnim kar 14-odstotnim odsekom.

Pomembnejša bo 11. etapa z 2.500 metri višinske razlike, ki v zadnjih 70 kilometrih vključuje štiri makadamske sektorje v skupni dolžini kar 35 kilometrov. To bo etapa po vzoru klasik, kjer se za dobre pozicije v glavnini dirka že daleč, daleč pred odločilnimi odseki.

Ključne gorske etape

Resen boj za zmago se bo razvnel v 14. etapi, ki se po kar 205 kilometrih zaključi na Zoncolanu, tokrat prvič po letu 2003 iz nekoliko lažje smeri, torej iz Sutria.

Drugi odločilni dan bo dala 16. etapa v Dolomitih: 212 kilometrov, 5.700 metrov višinske razlike. Če je ne bo zagodlo vreme, si bodo po vrsti pred ciljem v Cortini d’Ampezzo sledili Passo Fedaia, Passo Pordoi – letošnja Cima Coppi, torej najvišja točka dirke – in Passo Giau.

18. etapa bo zadnja priložnost za preživele šprinterje pred naslednjim brutalnim parom v 19. in 20. etapi, obakrat bo cilj na vrhu vzpona.

20. etapa bo postregla tudi z najdaljšim vzponom, na Passo San Bernardino se namreč cesta vzpenja kar 24 kilometrov (1500 metrov višinske razlike), v praksi pa po dolini še kakšnih 5 kilometrov več. Zaključni vzpon na Alpe Motto je krajši, a pred zadnjim dnem na kronometrskem kolesu v Milanu bodo imeli slabši kronometristi še zadnjo priložnost za napad.

Slovenski Giro?

Med ekstremno težkima 14. in 16. etapo je slovenska v Goriških brdih kot naročena za ubežnike in – ne da bi na njuna pleča nalagali pretežko breme – tudi za edina Slovenca na letošnji dirki.

Med dvema ključnima etapama se ekipe specialistov za skupni seštevek ne bodo ubijale vse od trenutka, ko bodo zadovoljne s sestavo ubežne skupine. Drugič, po dveh tednih dirkanja in Zoncolanu bodo šprinterji uničeni, ker bo pred njimi samo še ena ravninska etapa, pa bo marsikdo spakiral kovček že po 12. etapi. Tako torej nikomur ne bo padlo na kraj pameti, da bi skušal izvesti šprint. Tretjič, dirkalo se bo na slovenskih cestah. Četrtič, zmagati v italijanski Gorici bo za Slovenca podobno slastno, kot je bilo zmagati v zadnji etapi Gira leta 2014 v Trstu, ko so Italijani praznovali 60. obletnico priključitve Italiji, pa je vse pokvaril Luka Mezgec.

Za Jana Tratnika in Mateja Mohoriča je lahko edina ovira odlična uvrstitev Mikela Lande ali Pella Bilbaoa v skupnem seštevku. Jasno je, da sta v Italiji v službi obeh Baskov, a jasno je tudi, da bosta v etapi pred in po Goriških brdih naloge opravila že davno pred zaključkoma. Športni direktor Gorazd Štangelj dobro ve, da je dober pomočnik srečen pomočnik in srečo prinesejo tudi podarjene priložnosti.

Njuna prednost je, da sta dva: če v begu ne bo eden, bo pa drugi. Če bosta oba, bi bilo že kar preveč romantično. Jan Tratnik je lani v 16. etapi v Furlaniji - Julijski krajini zmagal na precej podobni trasi, kot jo bo prevozil letos v Goriških brdih. Prav take dirke ustrezajo tudi Mateju Mohoriču, ki je bil letos blizu zmagi na Dirki po Kataloniji. Glavna ovira ki je ni mogel premagati, je bil Thomas De Gendt – zoprno je le to, da bo belgijski specialist dirkal tudi na Giru. Ampak, Mohorič se je v Barceloni lahko naučil marsičesa.

Od prve slovenske zmage leta 2014 še ni minil Giro brez slovenske zmage.

Favoriti za rožnato

Štartna lista brez dveh najboljših kolesarjev na etapnih dirkah, pa tudi brez Gerainta Thomasa in Adama Yatesa (oba Ineos Grenadiers), ki sta se na letošnjih kratkih etapnih dirkah izkazala najbolje, napoveduje odprto dirko, težko pa je napovedati zmagovalca.

Egan Bernal (Ineos Grenadiers) prihaja z vrhunsko ekipo, a je ob specialistu za kronometer Filippu Ganni edini velezvezdnik. Po lanski slabi sezoni letos še ni zmagal, a je na Dirki po Provansi dajal vtis, da je zmago moštvenemu kolegu Ramiru Sosi – ta bo ob njem tudi na Giru – bolj ali manj prepustil. Če so kolesarji običajno skrivali zdravstvene težave, Bernal še vedno tarna zaradi poškodbe hrbta, ki ga je dotolkla že na lanskem Touru. Zmagovalec Toura 2019, sam še vedno mislim, da je imel pri tem tudi nekaj sreče, mora nujno spet na kakšni dirki zmagati.

RCS Sport

Pavel Sivakov bo ob njem v vlogi sokapetana, kar je za ekipo po svoje prednost. Ineos Grenadier je lani nabral na Giru sedem etapnih zmag, letos bo to mnogo teže.

Simon Yates (Bike Exchange)je po povprečnih nastopih na Tirreno-Adriaticu in Dirki po Kataloniji z zmago na Dirki po Alpah postal prvi ali drugi favorit. Po Vuelti leta 2018 dobro ve kako se zmaga na tritedenski dirki, a smo si ga skoraj bolj zapomnili po groznih porazih v Italiji. Leta 2019 je bil s tremi etapnimi zmagami čvrsto v rožnati majici do 19. etape, ko ga je tako odrezalo, da je komaj prišel do cilja in se na koncu ni uvrstil niti v dvajseterico. Leta 2019 je pred Girom nakladal, da je tako dober, da bi se morale vsem tresti hlače, potem pa po sicer odličnem uvodnem kronometru kar hitro spet zamočil. Bi si upali staviti nanj? Priložnosti za zmago ima precej že v prvih dveh tednih, a bržkone se bo moral zadržati – njegove etape prihajajo v zadnjem tednu, najprej že na Zoncolanu, potem pa si lahko čedno prednost nabere še v 17., 19. ali 20. etapi – vse se končajo na vrhu klanca. Ko se Simon Yates enkrat odpelje, ga je težko ujeti.

RCS Sport

Aleksandr Vlasov (Astana) bi z zmago v skupnem seštevku nekoliko presenetil, nikakor pa ne z uvrstitvijo med najboljše tri. Uvodni del sezone je prestal odlično, z drugim mestom na Pariz–Nici in tretjim na Dirki po Alpah. Lani je zaradi bolezni odstopil že v drugi etapi Gira in se potem pojavil na Vuelti, kjer je izvlekel 11. mesto.

A.S.O./Fabien Boukla

Domet za presenečenje ali stopničke

Mikel Landa (Bahrain Victorious) je Tirreno–Adriatico z atraktivnim dirkanjem končal na tretjem mestu in ob tem je premagal vse najnevarnejše tekmece na Giru, razen Vlasova, ki je bil na Pariz–Nici. Bi mu privoščili zmago? Seveda. Ali vanjo verjamemo? Niti ne. Mikel Landa je mož za prvo peterico ali trojico. Na Dirki po Baskiji ni zmogel dlje od osmega mesta, prehitel pa ga je tudi sonarodnjak Pello Bilbao, ki je bil presenetljivo boljši že na kronometru v prvi etapi. Šele cesta bo pokazala, kdo od njiju bo v resnici kapetan.

Joao Almeida (Deceuninck-Quick Step) ima odlično priložnost za rožnato majico že v prvi etapi in bržkone jo je sposoben nositi globoko v Giro, kot lani, ko so ga slekli šele v etapi čez Stelvio. Letos je dirkal odlično in zmagal tudi na kronometru na Dirki po Kataloniji, a si težko predstavljam, da bi mu uspelo zmagati na tritedenski dirki. Če bo visoko v skupnem seštevku, se ga bodo tekmeci potrudili ubiti na dolgih klancih in za to bodo imeli obilico priložnosti.

Portugalec je prišel v Italijo z izjemno ekipo. Remco Evenepoel bi bil gotovo nesporni kapetan, a z 21 leti ne več tako zelo mlad fant je nazadnje dirkal 15. avgusta lani, ko je padel na Dirki po Lombardiji. Okrevanje po hudih poškodbah se je zavleklo in tako bo svojo prvo tritedensko dirko začel brez enega samega tekmovalnega dne. Lani je sicer zmagal na vseh etapnih dirkah, kjer se je pojavil, a nihče ne ve, kako se bo soočil s tretjim tednom dirkanja. Giro je zanj predvsem uvod v olimpijsko sezono, kako dobro je pripravljen, pa bo pokazal že uvodni kronometer.

RCS Sport

Mladeniča imata sicer izjemno ekipo, ob Ineos Grenadier morda najmočnejšo na dirki. Mikkel Frølich Honoré letos zmaguje, James Knox se vzpenja, Fausto Masnada je odličen delavec, ki je na Dirki po Romandiji s tretjim mestom dosegel uspeh kariere. In še vlečni konji Pieter Serry, izkušeni Iljo Keisse in Remi Cavagna. Ker je Filippo Ganna vozil v Romandiji slabo, je francoski prvak v vožnji na čas morda celo najnevarnejši za to, da prvi obleče rožnato majico.

Domet za deseterico

Vincenzo Nibali (Trek-Segafredo) je po zlomu zapestja je ostal brez pripravljalnih dirk, a je morda to njegova najmanjša težava, neglede na to, da je uspešno saniral poškodbo. 36-letnik je lani priznal, da težko konkurira poskočni mladini. Vprašanje je, če lahko pride med tri najboljše in če je dovolj močan vsaj za etapno zmago. Njegov ekipni kolega Bauke Mollema bo imel gotovo proste roke za kak etapni uspeh, ki je pri Nizozemcu bolj verjeten.

RCS Sport

Hugh Carthy (EF Education-Nippo) je po mojem s tretjim mestom na lanski Vuelti že pri 26 letih dosegel uspeh kariere, a bom vesel, če se motim. Dan Martin (Israel Start-Up Nation) je na lanski Vuelti pri 34 letih dirkal kot mladenič in prišel na četrto mesto, a na Dirki po Italiji bo bolj verjetno zasledoval etapne zmage.

Marc Soler (Movistar) je lani rešil sezono španske ekipe z edinima zmagama. Na Dirki po Romandiji je navdušil in celo za en dan oblekel rumeno majico, a je bil njegov uspešen beg tudi splet srečnih okoliščin. George Bennet (Jumbo-Visma) si želi dirkati na olimpijskih igrah in v Italijo prihaja s šibko ekipo, bolj kot rezultati pa je letos odmeval zaplet z majico državnega prvaka. Emanuel Buchmann (Bora- Hansgrohe) bi znal presenetiti, potem ko mu je lansko sezono pokvaril padec na Dirki po Dofineji. Letos je začel precej neopazno, a ne pozabimo, da je bil leta 2019 četrti na Touru.

Sem pozabil še koga? Seveda! Tu je Romain Bardet (DSM), ki je z novo ekipo vstopil v sezono potiho, v Italijo pa je prišel z Jaijem Hindleyem. Skorajšnji lanski zmagovalec je letos neopazen in lahko smo prepričani, da nemška ekipa v novi podobi ne bo niti približno tako uspešna kot lani.

Šprinterji

S čistim šprintom naj bi se letos končalo šest etap, še več bo takšnih, kjer bi lahko točke pobiral Peter Sagan (Bora-Hansgrohe). Slovak si morda res ne zasluži več petmilijonske plače, a Ralphu Denku letos dokazuje, da se splača z njim vztrajati. Ob odličnem Arnaudu Demaru mu z eno samo zmago lani ni uspelo osvojiti ciklamne majice, letos pa ima odlično priložnost, če bo vztrajal do konca dirke.

V odsotnosti Sama Bennetta (Deceuninck-Quick Step) je prvo šprintersko ime Caleb Ewan (Lotto-Soudal). Če bo zmagoval serijsko, si lahko obeta zanimiv boj za ciklamno majico s Petrom Saganom, saj lahko zleze čez kak klanec. Z Jasperjem De Buystom in Rogerjem Klugejem ima tudi solidno ekipno podporo.

A ne take kot Elia Viviani (Cofidis), okoli katerega je zbrana tako rekoč cela ekipa. Po drugem mestu na UAE Touru je letos končno spet zmagal, resda na manjši francoski dirki prve kategorije in v vprašljivi konkurenci. Še vedno se išče tudi Fernando Gaviria (UAE Emirates). To, da je dvakrat zbolel za covidom-19, mu lahko štejemo v olajševalno okoliščino, toda nekaj bo spet moral zmagati – nazadnje je na ravni svetovne serije slavil na Giru leta 2019.

Giacomo Nizzolo (Qhubeka-Assos) je po imenitni turneji na belgijskih klasikah morda celo glavni italijanski šprinterski favorit, tako kot je Tim Merlier (Alpecin-Fenix) glavni belgijski adut. Specialist za ciklokros dokazuje, da se v ekipi Alpecin-Fenix ne vrti vse okoli Mathieuja van der Poela. Na manjših dirkah je letos zmagal že trikrat, lani pa je prvič presenetil na Tirrenu-Adriaticu, kjer je odšprintal tudi Pascala Ackermanna (Bora-Hansgrohe).

Presenetljivo je Jumbo-Visma v ekipo uvrstila Dylana Groenewegna. Po dolgotrajnem suspenzu zaradi povzročitve nesreče Fabia Jakobsena se vrača v precej hostilno naravnano okolje. Remco Evenepoel je že pred časom razlagal, da ga ne bo niti pogledal, pred Girom pa Groenewegen in Jakobsen po nepotrebnem pereta umazano perilo v javnosti. Dejstvo je, da je Groenewegen storil neumnost. Dejstvo je, da mu je zaradi tega žal. Dejstvo je, da je kazen odslužil. Lahko spet zmaguje? Kako se bo znašel v gneči? Kakšna bo njegova in kakšna vloga Davida Dekkerja, ki je tako fantastično šprintal na UAE Touru?

Ko pa so tvoji favoriti? Napiši v komentar.

Komentarji trenutno niso na voljo.