Komentar: Dirka po Baskiji 2021

Pozabite na UAE Tour, Tirreno–Adriatico in Paris–Nice. Ali Dirko po Kataloniji. Bile so dobre dirke, na dveh je zmagal Slovenec in na eni skoraj, a šele v Baskiji je bila štartna lista favoritov skoraj tako močna, kot bo na Touru. S to razliko, da kapetani niso prišli s svojimi najboljšimi bojevniki. Prvič po orkanskem Touru sta se srečala tudi največja rivala ne etapnih dirkah.

Roglič je imel zmago v žepu od prvega dne

Roglič je pričakovano zmagal na uvodnem kronometru, slabše od pričakovanj pa je dirkal Pogačar, ki si je že na začetku zapletel življenje. Nekateri trdijo, da je laže napadati, kakor braniti. To velja, ko je izhodišče za vse enako. Ko ima najboljši kolesar na svetu pred enako dobrim kolesarjem 28 sekund prednosti, pa se laže vozi na zadnji feltni tistega, ki ga mora napadati. Na roko gredo zaostankarju sicer bonifikacijske sekunde in za te vemo, da jih znata oba zelo dobro izkoriščati.

Je kdo pričakoval, da se bo Brandon McNulty (UAE Emirates) po dveh četrtih mestih na kronometrih v Združenih arabskih emiratih in Kataloniji pripeljal na drugo mesto in celo skoraj premagal Rogliča? Ne, ampak bi morali. Mladinski svetovni prvak iz leta 2016 je že na Pariz–Nici na približno enako dolgem kronometru zaostal za Rogličem samo tri sekunde, tokrat pa je prvič na veliki sceni dajal vtis, da zmore marsikaj.

Master C med elito

Pogačar je imel pred seboj težek teden, a že v drugi etapi je vzel v šprintu Rogliču štiri sekunde. Nič hudega? Tako se je začelo na lanskem Touru. Za Rogliča je bila morda dobro, da sta Alex Arranburu in Omar Fraille (Astana-Premier Tech) vsem odčitala lekcijo in dosegla dvojno zmago za ekipo in za Baskijo, sicer bi mu Pogačar lahko odščipnil še več časa.

Naslednje štiri sekunde je Rogliču vzel že naslednji dan. V tretji etapi sta pokazala, da imata prestavo več od vseh ostalih, videlo pa se je še nekaj: da se med seboj tako spoštujeta, da ne eden ne drugi ni nikoli napadel na polno, vedno z rezervo, tako da končne razlike do ostalih na koncu niso pokazale pravega razmerja moči.

Adam Yates je po mojem za Slovencema trenutno najboljši kolesar za etapne dirke, a ga je premagal kolesar, ki bi moral po vseh zakonitostih narave nastopati v kategoriji master C – a sta bila boljša le devet in 18 let mlajši kolesar.

Igre na srečo

Potem je bila četrta etapa in Jumbo-Visma je v sproščenem vzdušju oddala rumeno majico, da bi se domnevno znebila odgovornosti, ki jo prinaša, breme branjenja pa preložila na UAE Emirates. Hm.

Ne glede na to, da je Jumbo-Visma v odločilni šesti etapi naredila vse prav, se ne morem strinjati, da je bila taktika v četrti etapi najboljše kar so lahko storili z domnevno slabo, po Rogličevih prijaznih in predvsem absolutno resničnih besedah pa mlado ekipo. Res je prišel v Baskijo brez poškodovanega Tonyja Martina, Roberta Gesinka, Georgea Bennetta, Wouta van Aerta in Seppa Kussa. Je prelaganje odgovornosti rumene majice na šestdnevni dirki, in to precej resnemu konkurentu, sploh smiselno?

Do konca sta bili še dve etapi. Peta je bila nezapletena in po vseh pravilih bi moral zmagati šprinter, zato vodilna ekipa tako ali tako ne bi imela zelo veliko dela. Zadnja etapa pa je bila kratka in izkušnje nas učijo, da je nadzor tako rekoč nemogoč in da na to sploh nima smisla računati. Drži ali spusti.

Predvidevati, da bo McNulty tako ali tako odpadel, je vsaj podcenjujoče, še vedno pa je bil realna in po mojem mnenju tudi realnejša nevarnost Pogačar. Brian Smith in Carlton Kirby sta v prenosu razpredala o genialnosti taktike Jumbo-Visme in gledalci so jima pač verjeli. Ampak na koncu, bolj kot taktika, odločajo noge. 24 sekund je treba najti na cesti, ob tem pa paziti še na tistega za hrbtom.

Mnogi so to taktiko dojemali kot hazard, najbolj glasno general Chris Horner, ki po bitkah ne zamudi priložnosti za to, da izkušene kolesarje in športne direktorje ozmerja z butci (knuckleheads). V tem primeru bi najprej nagnal iz Jumbo-Visme Griescho Niermanna, športnega direktorja Jumbo-Visme, potem pa odpustil še Smitha in Kirbyja. Ampak, tokrat sem se z njegovo razlago celo strinjal, kar se zgodi redko.

Cela Baskija je bila polna kolesarjev

Peta etapa se ni izšla po pričakovanjih, saj peloton ni bil sposoben ujeti ubežnikov in videli smo še eno ekipno dvojno zmago, tokrat Mikkela Frølicha Honoreja in Josefa Černyja (Deceuninck-Quick Step). Pričakovano pa UAE Emirates ni imela prav veliko dela. Če sploh kaj.

V šesti etapi pa se je zgodil kaos in že kmalu je bila karavana razbita po celi avtonomni pokrajini Baskiji. Do cilja so prišli samo 104 kolesarji in še to eden izven časovne zapore. Jumbo-Visma je naredila vse prav. Dirkali so genialno. Takoj je šel v beg Antwan Tolhoek in potem se je naprej preselil še Sam Oomen.

Po svoje je razumljivo, da je UAE Emirates naprej poslal Marca Hirschija, zato da bi izenačili razmerja moči, ko bi se naprej preselil Roglič, ki bi mu sledila še Pogačar in McNulty. A zaradi tega sta ostala ob njima samo Rafal Majka in Diego Ulissi, že tako pa je bilo očitno, da ne narekujejo dovolj ostrega tempa, saj so jim skakali vsi po vrsti.

Ključno pa je bilo, da je na spustu z Elouse-Gorle, več kot 60 kilometrov in tri kategorizirane vzpone pred ciljem, Roglič z brezplačno vozovnico skočil na vlak, ki sta ga Pogačar in McNulty zamudila. S kavča je sicer lahko komentirati, da sta zamočila, češ, samo Rogliča bi se morala držati. Vsekakor, a na terenu je to teže. Nekdo naredi luknjo, na hitrem spustu je težko priti okoli in tu so trije, štirje metri – v ospredju pa Omar Fraile, Bask, ki pozna ceste na pamet in se je za Iona Izagirreja spuščal v smrt, tako da je tudi Roglič komaj držal.

Rogliču je šla na roko tudi kombinatorika, tako da se je na ravnini do naslednjega klanca peljal v prvem razredu, zraven sta bila dva njegova, svoje ambicije pa so imeli tudi Astana-Premier Tech, Bahrain Victorious in Movistar. Medtem je pri UAE Emirates zavladala panika, Hirschi je moral nazaj, a je bil že skuhan … Pogačar pa se je v lovu prekuril samo zato, da je McNulty na Krabelinu odpadel.

Zmagovalec pobere vse

Zdaj vemo, da je bila napaka, da so vse stavili na McNultyja. Tako kot so v Jumbo-Vismi njegove sposobnosti podcenjevali, so jih pri UAE Emirates precenjevali. No, zmotili so se. Pričakoval sem, da bo imel Pogačar proste roke oziroma da bodo med seboj prej skomunicirali, kdo od njiju bo šel na zmago. To bi verjetno tudi naredili, če se ne bi skupina raztrgala na spustu.

Tako Roglič pravzaprav sploh ni napadel, le izkoristil je ponujeno. Kar ni gola sreča. Bil je tam, kjer je moral biti, UAE Emirates pa ne. Morali bi biti pred njim ali tik za njim. Roglič je zares pokazal zobe le enkrat: ko je Pogačar svojo skupino skoraj privlekel zraven, je pohodil in brezkompromisno potresel tiste, ki so mu pomagali na ravnini – ni pa šel na polno in si tako zagotovil partnerstvo s Hughom Carthyjem in Davidom Gaudujem (Groupama-FDJ).

Medtem je bil Pogačar zadaj tako rekoč sam, pomagal mu je samo Adam Yates, in proti koncu je bil zaradi tega čedalje bolj frustriran. Poleg tega je na drugi ali tretji poziciji kar naprej čepel Jonas Vingegaard, ki mu je speljeval, ne le drugo mesto, ampak tudi modro majico najboljšega mladega kolesarja. Tisto, ki je za Pogačarja tako rekoč rezervirana.

Roglič si je moral spredaj samo še z novima prijateljema prijateljsko razdeliti plen. To ni bilo težko, ko je enkrat obljubil, da ne bo zmagal – in s tem mimogrede naredil odlično piarovsko potezo za tiste, ki so bili prepričani, da bi moral redno deliti darila.

Roglič tokrat na vsej dirki ni padel niti enkrat, včeraj pa je dirkal kot profesor in zasluženo zmagal. Po dolgem času, pravzaprav. Sliši se strogo, a je to v bistvu kompliment, ki si ga zasluži serijski zmagovalec. Pobral je vse, kar je lahko. Ob etapni zmagi in dveh drugih mestih še rumeno majico, zeleno najboljšega po točkah in pikčasto najboljšega na gorskih ciljih. Jonas Vingegaard je poleg drugega mesta odnesel domov modro majico, Jumbo-Visma pa, razumljivo, še ekipno zmago. In zvrhano mero samozavesti. Pa še nihče jim ne bo očital neumnosti v četrti etapi.

Pred valonskimi klasikami vre

Rivalstvo Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča bi dosegalo epske razsežnosti, primerljive z rivalstvom WvA–MVDP, če bi imelo kolesarstvo v Sloveniji dolgo tradicijo in ne bi bilo le trenutni hit na valu uspehov. Roglič je imel delno prav, ko se je razbremenjeval pritiskov z opozorili, da s Pogačarjem nista edina dobra kolesarja na dirki. Toda mediji in javnost se lepijo na superzvezdnike in rivalstva.

V pelotonu je zelo dobro jasno, da imata prestavo več in da lahko ostali upajo le na kakšno neumnost ali da se bodo prikradli do zmage, medtem ko se bosta velika dva grizla med seboj. Navsezadnje sta, vsaj na začetku, z načinom dirkanja dala vedeti, da se ozirata predvsem drug na drugega. Zvezdniki etapnih dirk so bili obrobni igralci, tudi vsi prisotni zmagovalci tritedenskih dirk: Richard Carapaz in Tao Geoghegan Hart (Ineos Grenadiers), Fabio Aru (Assos-Qhubeka) ter Alejanadro Valverde (Movistar), ki je pokazal še največ. Nad Pogačarjem in Rogličem visi prekletstvo favoritov, kjerkoli se pojavita. Od njiju vedno pričakujemo zmago, zato je bila precej zabavna Rogličeva izjava, da je cilj izpolnil že z zmago na kronometru in da skupna zmaga ni ravno glavni cilj, ampak je pomembno, da se zabavajo.

Lepo je slišati, da se zabavajo, za to naj bi navsezadnje šlo pri športu, ampak od milijonarja se v tem poslu vedno pričakuje zmago – sploh če je s preteklimi dejanji in izjavami dajal v zadnjih letih vedeti, da ga zanimajo samo zmage. Pogačar odhaja v Valonijo kot poraženec – a bo ob Rogliču eden glavnih favoritov za zmago. Da, vem, da bo ob njem dirkal tudi Marc Hirschi. A kapetan bo tisti, ki bo močnejši.