Osumljenih pet

V tako kompleksnem športu, kot je cestno kolesarstvo, je tako rekoč nemogoče ugotoviti, kdo je v nekem obdobju najboljši kolesar na svetu. Ve se, kdo je svetovni prvak. Vse se, kdo je prvi na lestvicah – in to sta Primož Roglič (Jumbo-Visma) in Tadej Pogačar (UAE Emirates). Ve se, kdo so zmagovalci spomenikov. In ve se, kdo so zmagovalci tritedenskih dirk. A pomembno je tudi, kako najboljše dojema javnost. Letos v uvodu v sezono izstopa peterica, ki si je razdelila 14 zmag in vrsto rezultatov med deseterico. Prostora za presenečenja skoraj ni, edino pravilo pa je predvidljiva nepredvidljivost, kar obeta še eno najboljšo sezono.

Prvi osumljenec za etapne dirke

Seveda smo Slovenci prepričani, da sta Pogačar in Roglič najboljša kolesarja na svetu in v tem se ne motimo. Po lanski sezoni, ko sta zmagovala na krajših etapnih dirkah in grand tourih ter igrala vlogo favoritov na vseh klasikah z nekaj klanci, sta daleč najboljša na etapnih dirkah tudi letos.

Ne glede na vse naše simpatije do Rogliča je treba priznati, da je na Pariz–Nici zasluženo zmagal drugi najboljši, Maximilian Schachmann (Bora-Hansgrohe). To je bila zmaga z napako, ki pa jo je naredil poraženec, poražena ekipa ali pa je bila posledica smole, če hočete. Se zgodi. Bi morali rumeno majico čakati? Morda. Ob prvem padcu je niso napadli. Drugič pač. Prepričani v obstoj karme in v to, da je podarjanje športnih zmag plemenito dejanje in ne goli oportunizem, so se zaradi spleta dogodkov v sedmi in osmi etapi privoščljivo hahljali, ampak!

Ker je Roglič v sedmi etapi prehitel Gina Mäderja (Bahrain Victorious), je domov prinesel tri etapne zmage in zeleno majico najboljšega po točkah. Če bi ga čakal, bi domov prinesel dve zmagi. Razen, če verjamete, da se karma res prostituira. In drugič, s prikazom popolne premoči, ne v primerjavi z Mäderjem, ki je bil pečen, ampak v primerjavi z neposrednimi tekmeci, je pokazal, da je šef dirke. Zmagal je z dolgim napadom. Zmagal je v šprintu. Zmagal je v šprintu na vrhu klanca. Odličen je bil v kronometru. To mora dokazovati tudi tistemu, ki tekmece, z njegovim moštvenim kolegom Woutom van Aertom vred, melje v Italiji.

Ljudje so se pridušali, da je na Pariz–Nici pustila Rogliča na cedilu ekipa, a Jumbo-Visma ni dirkala z udarno postavo: manjkali so Sepp Kuss, van Aert in Robert Gesink, v zadnji etapi pa po zlomu komolca žal tudi Tony Martin – prepričan sem, da bi se z njim v pelotonu dirka končala drugače.

Drugi osumljenec za etapne dirke

Tudi Tadej Pogačar se je izkazal s talentom kolesarskega morilca. Na Dirki od Tirenskega do Jadranskega morja je zavladal, potem ko si je Wout van Aert zahvaljujoč bonifikacijam po treh etapah že nabral dvajset sekund prednosti. Proti takemu kolesarju, ki si želi v soboto ponoviti zmago na spomeniku Milanu–San Remo, ni lahko pridobiti dvajset sekund. Da, pred njima je bila še četrta etapa s ciljem na dolgem klancu, in peta, ki je ustrezala tudi Belgijcu, ta pa je imel že na papirju prednost tudi pred zaključnim kronometrom.

A Pogačar je van Aerta uničil, ne enkrat, ampak dvakrat. Tudi v četrti etapi, ko van Aert enostavno ne bi smel spustiti. Pogačarjeve premoči ne dokazuje samo to, da je Mathieu van der Poel (Alpecin-Fenix) skoraj umrl, potem ko smo zadnjih dvajset kilometrov razmišljali, na kakšen način bo proslavljal novo zmago – pa je komaj ustavil števec, kaj šele, da bi dvignil roko s krmila.

Van Aert res (še in ne vemo, če glede na trende s kratkimi kronometri kdaj bo) ni prvokategornik za etapne dirke, a v obeh Pogačarjevih etapah je bil Belgijec daleč pred zmagovalcema Toura, Geraintom Thomasom in Eganom Bernalom (oba Ineos Grenadiers). Zdelo se je, da zgolj vlogo statistov igrajo tudi tretji Mikel Landa (Bahrain Victorious), Vincenzo Nibali Trek-Segafredo) in Nairo Quintana (Areka-Samsic), Romaina Bardeta (DSM) sploh nisem opazil. Še največ so pokazali presenečenje dirke Matteo Fabbro (Bora-Hansgrohe), Joao Almeida (Deceuninck-Quick Step) in Simon Yates (BikeExchange), ki je imel dva prebliska in je v drugem celo prisilil Pogačarja v oziranje čez ramo, a je ta še drugič v tej sezoni vzdržal pritisk družine Yates.

Šele sredi marca smo

Po svoje je zoprno, da potekata Pariz–Nica in Tirreno–Adriatico sočasno, a tako se vsaj ni moglo zgoditi, da bi Slovenec porazil Slovenca, kar bi narod potolklo še bolj kot to, da je v Franciji zmagal tuji sovražnik. Dobro je tudi, da se bo napetost stopnjevala še do začetka aprila, ko se bosta Slovenca na svetovnem odru spopadla na Dirki po Baskiji.

Ko so leta 2018 tri grand toure zmagali Britanci (Giro Chris Froome, Tour Geraint Thomas in Vuelto Simon Yates), je bil to za več kot 60-milijonski narod preboj neverjetnih razsežnosti. Slovenci bodo ta uspeh težko ponovili, ni pa seveda popolnoma nemogoče, če bi se oba, ki bosta skupaj krojila vrh še vsaj pet let, s programoma izognila drug drugemu, tako da bi eden odpeljal Giro in Vuelto, drugi pa Tour.

Seveda pa je 16. marca noro napovedovati tudi dogodke letošnjega julija. Trenutno sta Pogačar in Roglič najboljša kolesarja na etapnih dirkah, res pa še nismo videli dirkati Richarda Carapaza, Tao Geoghegan Hart zaradi padca na Pariz–Nici še ni mogel pokazati vsega svojega potenciala in tudi sicer ne gre odpisati mnogih, ki jim zdaj morda manjka kak odstotek, a imajo še več kot dovolj časa.

Poleg tega ima Ineos Grenadiers ima strašno ekipo. UAE Emirates pa za zdaj deluje, kot da je pozimi res dobro treniral samo Pogačar. Marc Hirschi bo prvič dirkal v Kataloniji in potem s Pogačarjem v Baskiji, ostali pa sicer imajo prebliske in so gotovo predani pomočniki, a predvsem od Rafala Majke sem pričakoval več. Jumbo-Visma pa nima Toma Dumoulina, ki pri 30 letih išče na neplačanem dopustu smisel življenja in ne vemo kaj bo z njim poleti, nesrečni Tony Martin pa si je na Pariz–Nici zlomil komolec – a sem seveda prepričan, da bo tako izkušen kolesar do Toura pripravljen optimalno.

Trojica za klasike …

Mathieu van der Poel, Wout van Aert in Julian Alaphilippe (Deceuninck-Quick Step) ne bodo zmagovali na tritedenskih dirkah, a vseeno najbolj burijo duhove. Točka preloma, ko se je v večno rivalstvo med MVDP in WvA vključil še Alaphilippe, je bila lanska Dirka po Flandriji, Po Stradah Bianche pa so se zdaj srečali še na Tirreno–Adriaticu.

Poglejmo si, kdo so bili zmagovalci petih etap na Tirreno–Adriaticu: van Aert, Alaphilippe, van der Poel, Pogačar, van der Poel, Mads Würtz Schmidt (Israel Start-Up Nation) kot edini outdsider in van Aert. Pet od šestih etap so torej zmagali trije kolesarji, ki so si razdelili tudi vsa mesta od prvega do četrtega v drugi etapi. V peti je med prvimi štirimi manjkal samo Alaphilippe, ki se je raje oblekel in delal to, za kar mnogi menijo, da bi moral pred La Primavero tudi MVDP. Štedil je z močmi. Dodajmo še, da je tri od osmih etap na Pariz–Nici zmagal peti med najboljšimi in jasno je, da bo letošnja pomlad ena boljših.

Ne bodo se vsi srečali na vseh dirkah, a če sta na štartu samo dva od njih, je šov zagotovljen. Van Aerta lahko še naprej častimo kot najbolj vsestranskega kolesarja, ki zmaguje v šprintih in kronometrih ter se dobro drži, a zdi se, da ima van der Poel še tisti odstotek več, medtem ko je Alaphilippova moč v krdelu volkov, ki so zviti toliko, kot so tudi krvoločni. Prihaja še Marc Hirschi, s katerim bo Pogačar tvoril v Ardenih udarni dvojec, in upajmo, da se do belgijskih dirk v red spravi tudi Peter Sagan (Bora-Hansgrohe).

Si predstavljate, da bi imeli navijači prost dostop do prizorišč? Vsem komentatorjem kar naprej uhaja krilatica o tem, da živimo v najboljšem obdobju kolesarstva. Z dvema Slovencema med tistimi, ki so skoraj povsod glavni favoriti.