Spomenik številka dve

Tako uspešni morajo biti kolesarji, zato da se lahko narod hvali s prvimi in drugim mestom Primoža Rogliča (Jumbo-Visma) in Tadeja Pogačarja (UAE Emirates) na Ucijevi lestvi ter – verjetno, ni še objavljena zadnja lestvica – tudi prvim mestom med državami. V Sloveniji postaja kolesarstvo šport, s katerim se ljudje tako identificirajo, da se po ulicah sliši tista klasična: »Zmagali smo.« To mi je vpil bežni znanec včeraj z letnega vrta.

V sredo smo izgubili

Valonska puščica se je začela razpletati še preden so štartali. Pred sezono smo se bali, da bodo dirke odpadale drugo za drugo, a se z izjemo Dirke po Avstraliji in Pariz–Roubaix na najvišji ravni ni uresničilo. A kolesarji vseeno ne spijo mirno, saj brez dirk ostajajo celotne ekipe. To se dogaja že vso sezono, ampak pred Valonsko puščico se nas je to bolj dotaknilo, ker sta brez dirke ostala glavna favorita, lanski zmagovalec Marc Hirschi in Tadej Pogačar. In to po krivici. Zaradi birokracije. Nihče ni bil v prvi precepljeni kolesarski ekipi na svetu pozitiven na koronavirus, a belgijske oblasti imajo veliko večje probleme kot je reševanje težav neke kolesarske ekipe zaradi lažno pozitivnih testov.

To je bilo tisto, kar smo izgubili. Cel svet je izgubil.

Drugo mesto pa si je Primož Roglič priboril z odličnim dirkanjem.

Za Valonsko puščico velja podobno kot za Milano–San Remo. Skoraj ničesar ne zamudimo, če si ogledamo zadnje pol ure dirke in še to se skoraj vse zgodi v zadnjih petih minutah. Tokrat je bil sicer eden ključnih trenutkov padec Toma Pidcocka (Ineos Grenadiers), s čimer smo izgubili še enega favorita. Valonsko puščico lahko zmagaš samo na Mur de Huy, a že prej jo lahko izgubiš.

Je bil zgoden napad Primoža Rogliča napaka? Glede na to, da ta klanec običajno nagradi tiste z dobrimi živci, bi lahko rekli, da je bilo to res. Ampak, kdo, če ne Roglič, lahko z dolgim napadom premaga Juliana Alaphilippa (Deceuninck-Quick Step) ali petkratnega zmagovalca za Kitajskim zidom najslavnejšega zidu Alejandra Valverdeja (Movistar). Bi lahko Roglič sedanjega in nekdanjega svetovnega prvaka premagal, če bi čakal na perfekten trenutek? Mogoče. Morda bomo to izvedeli naslednje leto.

Ineos Grenadiers na LBL, kot da imajo favorita

V nedeljo so bili na štartu vsi, ki lahko zmagajo – z izjemo Toma Pidcocka (Ineos Grenadiers). Potem ko ga je na začetku pomladi lomil, tako da so zares vanj verjeli samo angleški mediji, ki so žal, a po svoje tudi k sreči, zavzeli svet na kolesarskem področju. A na nekoliko manj zapletenih valonskih klasikah je zablestel in na Brabantski puščici Wouta van Aerta (Jumbo-Visma) razbil, na Amstel Gold Race pa sta bila enako dobra, a je za tistih nekaj milimetrov zmagal Belgijec. Na Valonski puščici je kljub padcu v zaključnem delu dirke prišel na šesto mesto! Tudi tisti, ki sploh ne razume angleško, bi ga moral po taki predstavi uvrstiti v ožji krog favoritov za Liege–Bastogne–Liege – sploh, če bi vedel, kako hud je bil padec. Tako hud, da navsezadnje ni mogel štartati.

Ineos Grenadiers je na Liege–Bastogne–Liege vseeno nastopil, kot da ima med njimi tega asa. Dirkali so, kot se spodobi za eno najboljših ekip na svetu, ki sem ji vedno očital, da preveč stavi na Tour. Cote de la Redoute je bil včasih ključen klanec za odločilen pobeg, zdaj pa je vrh tako širok, da je samo še eden od mnogih. Ampak Tao Geoghegan Hart je tokrat raztegnil peloton kot da imajo v ozadju dober plan.

Zakaj je na Cote de la Redoute spustil Alaphilippe? Strokovni komentator Eurosporta Brian Smith je trdil, da je igral ruleto in štedil z očmi, Dan Lloyd pa je dodal, da mora imeti jeklene živce (ali je govoril o jeklenih genitalijah, ne vem več) za to, da spusti vse favorite. Vsekakor je svetovni prvak pregnan lisjak, ki po novem precej manj razmetava z močmi. Včasih ga je bilo povsod preveč, zdaj ga pogosto dolgo sploh ne opazimo, kar je na enodnevnih dirkah vedno dobro.

Morda bi moral Ineos Grenadiers napadati še bolj podjetno. Poskusil je Tao Geoghrgan Hart, ki je bil torej med preostalimi bojevniki angleške ekipe prvi v vrsti za odstrel. Drugi je bil Richard Carapaz, ki je dejansko naredil odlično razliko. Izkazalo se je, da tudi s pomočjo prepovedanega aerodinamičnega položaja, ki ga je domnevno zavzel, in so ga zaradi tega diskvalificirali. S tem je prisilil v lov ostale, nalogo pa je navdušujoče opravil Davide Formolo (UAE Emirates), ki pogosto zablesti, ko je to najbolj potrebno.

Žal je potem Ineosu Grenadiers zmanjkalo municije: Michal Kwiatkowski in Adam Yates nista mogla zraven, ko je pohodil Michael Woods (Israel Start-Up Nation). Zadaj sta ostala tudi Primož Roglič in Matej Mohorič (Bahrain Victorious), ki mu je torej spet le malo zmanjkalo, da bi vsaj z zobmi prijel favorite iz prve vrste.

Potrpljenje je božja mast

Tokrat je ekipno najbolje dirkal UAE Emirates. Rogliča je odrezalo, kar je pošteno priznal, in verjetno mu niti Jonas Vingegaard ne bi bil v prav veliko pomoč, tudi če bi ostal zraven … Če bi ga nekako potegnil do vodilnih, bi s seboj pripeljal Hirschija in Formola, ki sta se imela prav dobro v Rogličevem zavetrju in s kapetanom v idealni skupinici, ki je jurišala v Liege.

V samem zaključku me je presenetilo, da je izkušeni Valverde – na dirki, kjer je zmagal štirikrat, je včeraj praznoval rojstni dan – dopustil, da je v zaključku ostal na čelu skupine, torej v obupni poziciji. Ampak, navsezadnje ni dirkal proti amaterjem. Alaphilippe pa je v tej igri živcev naredil vse prav. In vse je naredil prav tudi zmagovalec lanskega Toura ter se postavil za Alaphilippom. Valverde bi morda pet let nazaj zmagal tudi z dolgim šprintom s čela skupine, zdaj pač ne gre več, če sta zadaj svetovni prvak in zmagovalec Toura. In David Gaudu (Groupama-FDJ).

Pogačar me je tako navdušil, da sem doma rjovel kot kak nogometni navdušenec. Alaphilippe je lani izgubil prvo in že prej drugo mesto zaradi lastne neumnosti. Tokrat je izgubil zato, ker ga je premagal močnejši – tisti, ki bi morda lahko zmagal že lani. V to, da bi zmagal že lani, je bil po mojem precej prepričan, a je bil v intervjuju za Rundo seveda šampionsko zadržan: »Zelo zoprna tema, o kateri se res raje pogovarjam z Urško.« In: »Lahko rečem, da bi bil zelo napet šprint. Ne vem kdo bi zmagal, ampak počutil sem se dobro. Ko smo začeli šprintati, sem dobil tisti občutek, da zmorem. Ampak, to je šport.«

»Včasih zmagaš, včasih izgubiš,« bi rekel Primož Roglič. Za šampionsko miselnost ni treba brati Konfucija. V cilj je prišel na nesrečnem trinajstem mestu. Tokrat je bil šele tretji najboljši Slovenec. Deseterico je ujel napadalni Mohorič, ki ima smolo, da mu za mišji rep ne uspe držati najboljših tako, da bi vseeno ujel na spustu in potem poskusil narediti čudež. Deveto mesto na Amstel Gold Race in deseto na Liege–Bastogne–Liege sta velika uspeha, ki bi ju še pred tremi leti slavili vsaj tisti, ki kolesarstvo spremljamo že dolgo. Sploh zato, ker Mohorič dirka atraktivno, čeprav morda včasih ustreli kak naboj preveč.

Ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj

Ob koncu prvega dela sezone, ko najboljši načrtujejo zelo različne delovne počitnice, lahko potrdimo, da velika peterica k sreči ni tako močna, da bi kolesarstvo izgubljalo lepoto nepredvidljivosti. Alaphilippe, Pogačar, Roglič, van Aert in Mathieu van der Poel so zmagali na polovici od šestnajstih izpeljanih dirk World Toura – pri tem ne štejem etapnih dirk –, najuspešnejši pa je bil Pogačar s tremi zmagami (UAE Tour, Tirreno–Adriatico in Liege–Bastogne–Liege). Med vsemi ima še pred majem tudi največ zmag, kar šest, torej vključno z etapnimi.

Tu so seveda še šprinterji, ki letos ne zmagujejo serijsko, še najbolj je to uspevalo nikomur drugemu kot Marku Cavendishu, karkoli si že mislimo o njegovih štirih zmagah na Dirki po Turčiji kategorije Pro. Najuspešnejši klasični šprinter je sicer Sam Bennett (Deceuninck-Quick Step) s petimi zmagami, a manj uvrstitvami med najboljše tri, kot jih imata recimo Slovenca.

Morda je še najbolj očitna premoč dveh Slovencev na etapnih dirkah. Na Pariz–Nici je Roglič izgubil nesrečno, a je bilo jasno, da je daleč najboljši. Etapne dirke, kjer ni Pogačarja in Rogliča, so videti kot drugorazredna tekmovanja. Zaradi tega so sicer neprimerno bolj atraktivne, kot če dirka eden od njiju, a tudi precej manj napete, kot če dirkata skupaj.

Še vedno verjamem, da bi se lahko zgodilo z nekaj sreče nepredstavljivo, če bi se eden od njiju odpovedal Dirki po Franciji: zmage Slovencev na vseh treh etapnih dirkah. Čudež je bil, ko se je to zgodilo leta 2018 Veliki Britaniji s tremi kolesarji (Chris Froome na Giru, Geraint Thomas na Touru in Simon Yates na Vuelti).

Pogačarjevi in Rogličevi uspehi na enodnevnih klasikah so toliko več vredni, ker pravzaprav trenirata za tritedenske dirke. Na klasike ne prideta mimogrede, to bi se slišalo omalovažujoče do dirk in konkurentov, vendar s formo za etapne dirke lahko konkurirata tudi na klasikah, za katere je še pred nekaj leti kljub nekaj solidnim uspehom veljalo, da pač niso domena Slovencev. Vsaj deset let časa imajo slovenski klubi in Kolesarska zveza Slovenije, da ustvarijo novega šampiona. Mislim, da denar vsaj za KZS ne bi smel biti več problem. Pogačar in Roglič sta globalni znamki.