Čudežni deček stopil iz sence

Res je Mathieu van der Poel v soboto dirkal šele prvič po zmagi na Dirki po Flandriji in na težko progo v Antwerpnu je prišel tako rekoč naravnost s priprav, toda vseeno je videti, da se vrh v ciklokrosu širi oziroma da konkurenca močno napreduje. To se je navsezadnje pokazalo že v zadnjih dveh tednih, ko je Wout van Aert le stežka izvlekel tretji mesti v Kortrijku in Taboru ter četrto v Boomu. Zdaj pa se je v boj za zmage vmešal še tretji vsestranski kolesar.

Virtuoz, ki pride, vidi in zmaga

Mathieu van der Poel je po jesenski sezoni pomladanskih klasik pred prvimi dirkami v ciklokrosu načrtno shujšal in prišel v Antwerpen z enakimi cilji, kot vsakokrat: zmagati. Čeprav Eli Iserbyt že vso sezono leti kot avion in se lahko taktično zanaša tudi na letos izjemno poskočnega ekipnega kolega Michaela Vanthourenhouta, je bilo na začetku videti, da bo van der Poel svoj cilj izpolnil zlahka.

Da je kolesarjenje umetnost, lahko trdi samo nekdo, ki o umetnosti nima pojma, ampak van der Poel je na kolesu, še posebej na specialki za ciklokros, neverjeten virtuoz. To je toliko bolj očitno v zadnjih letih, ko so močno napredovali tudi ostali, tako da je težko izstopati na enak način, kot je dolga leta Sven Nys. Mathieu van der Poel morda ni toliko močnejši, sploh na začetku sezone, a se takoj vidi, da iz ovinkov prinaša več hitrosti, ki jo potem izkoristi na težkih delih.

Uspevalo mu je do padca na peščenem odseku, kjer je imel sicer skozi vso dirko več težav kot Eli Iserbyt. Evropski prvak je bil edini, ki se je lahko resno kosal s svetovnim prvakom, a navsezadnje je popustil. Tolažil se je lahko s tem, da je bila naslednji dan na sporedu klasika serije Superprestige, legendarni Gavere. To je ena redkih, če ne edina dirka, ki je tako zahtevna, da tekmovalcev ne obremenijo še z ovirami.

Cestaš, ki zmaguje tudi v krosu in z električnimom kolesom

Pričakovano je imel MVDP na krogu z veliko višinsko razliko dosti več dela kot v Antwerpnu. Toda tokrat ga ni namučil peresno lahki Eli Iserbyt, ki je po slabem štartu komaj zmogel do četrtega mesta, ampak peresno lahki Tom Pidcock. Mathieu van der Poel je bil poražen prvič po 14. decembru lani, prvič po šestnajstih zmagah.

To pove veliko o trenutni formi Toma Pidcocka, ki je bil že v soboto v Antwerpnu odličen tretji, v Gavereju pa je vozil odlično že lani, ko je bil četrti. Na kolesu ni videti tako stabilen kot van der Poel, toda Pidcock je odličen tehničar, ki zmaguje v olimpijskem krosu, na cesti in v ciklokrosu. Ob drugih vrhunskih mladcih smo ga nekoliko podcenjevali, a v britanskih medijih ga kujejo v zvezde. Upravičeno. Če ne bi dirkal v senci van der Poela, bi imeli ob van Aertu za najbolj vsestranskega kolesarja na svetu njega.

Manj kot 60 kilogramov težak fant je že lani zmagal na Pariz–Roubaixu za mlajše člane, letos pa si je zagotovil triletno pogodbo z Ineos Grenadiers po četrtem mestu na evropskem prvenstvu v kronometru ter zmagi na Baby Giru, kjer je pobral tudi tri etapne zmage. Po PCS je letos dirkal le 11 dni, v resnici pa več.

Prekratko sezono, v kateri so mlajši člani dobili premalo priložnosti, je izkoristil za olimpijski kros. V češkem Novem Mestu je dvakrat zmagal v svetovnem pokalu za mlajše člane, potem pa dva naslova svetovnega prvaka pobral na svetovnem prvenstvu. Dva? Tako. Zlati medalji za mlajše člane je dodal še naslov v E-MTB krosu – in tako mimogrede osvojil nekaj, česa MVDP še nima. Ampak, to ni bilo nič v primerjavi s tem, kar je dosegel včeraj. Ne samo, da je 21-letni Anglež zmagal na klasiki ciklokrosa v Belgiji. Premagal je najboljšega na svetu.

Kakšna je prihodnost vsestranskih kolesarjev?

Eddyjev sin Axel Merckx je pred kratkim v svoji kolumni za belgijski časopis La Dernière Heure opozoril, da bi lahko Wout van Aert in Mathieu van der Poel zaradi celoletnega tekmovalnega koledarja izgorela, kot se je to zgodilo Marianne Vos leta 2015. Čeprav je po vrnitvi zmagala še več kot štiridesetkrat, se po njegovih besedah nikoli ni vrnila na staro raven, ko je zmagovala na cesti, v kronometru, na dirkališču in v ciklokrosu.

Vsi vemo, kako težko pričakujejo konec sezone kolesarji, potem ko imajo – v normalnih časih – za seboj 70 tekmovalnih dni ali več, nekateri celo preko 90. Zato lahko res občudujemo tekmovalno strast kolesarjev, ki po zoprni jesenski sezoni zberejo motivacijo še za resno zimsko dirkanje. Letos je bila sezona sicer krajša, a sta bila poletje in jesen nabita z dirkanjem, počitek pred zimsko sezono pa kratek.

Wout van Aert je sicer okreval po poškodbi celo drugo polovico lanskega leta, van der Poel pa praktično nima daljšega počitka že nekaj let. Tisti, ki imajo na hrbtu več križev, se zavedajo, da je okrevanje po naporih čedalje dolgotrajnejše. V kolesarstvu je običajno, da kolesarji ciljajo na dva vrhunca forme, van Aert in van der Poel pa imata nore ambicije in želita zmagovati tako rekoč vse leto. Zmagujeta lahko, ker sta toliko boljša, da izvlečeta iz sebe veliko, tudi ko nista na vrhuncu forme. Na ciklokros gotovo nista prišla na vrhuncu, a sta se lahko na vseh dirkah držala v ospredju. Van Aert kljub temu, da ni štartal iz prve vrste.

Združevanje disciplin tudi v prihodnosti

Van Aert najprej upa, da bo premagal van der Poela – in vse ostale – na svetovnem prvenstvu v ciklokrosu. Javno pa je izpostavil tudi ambicije po zmagah na etapnih dirkah, ne da bi seveda za to žrtvoval klasike, kjer blesti. Poleg tega je izredno uporaben superpomočnik, pri čemer je vprašanje, koliko časa bo še pripravljen delati v zameno za priložnost sem pa tja. Že po svetovnem prvenstvu smo videli, da gre Belgijcem precej na živce, da njihov šampion dirka za nekega Slovenca.

Vseeno je videti, da se van Aert v prihodnosti vidi bolj na cesti, medtem ko ima van der Poel po svetovnem prvenstvu v ciklokrosu dva precej različna cilja: Tour de France in olimpijske igre, kjer pa bo dirkal z gorskim kolesom. Na Touru napoveduje boj za etapne zmage, bolj potiho pa bržkone upa na zeleno majico. Vprašanje, če že letos. Izjavil je sicer, da na Touru ne namerava predčasno odstopiti, čeprav bo imel do dirke na olimpijskih igrah samo devet dni časa – pred seboj pa dolgo pot na Japonsko. Verjamem, da v prvem razredu.

Zaveda se, da je pred njim težka naloga. Za kolesarja, ki pride na dirke zato, da zmaga, bo poraz vse, kar ne bo zlata medalja. Sam je opozoril, da bo imel malo časa za trening na gorskem kolesu, kaj šele za dirke, ki jih je izpustil tudi letos – nazadnje je dirkal z gorskim kolesom lani. V ciklokrosu je doma, da je lahko začel premagovati specialiste za kros, pa se je moral močno potruditi.

In potem je tu še psihološki napor, ki ga prinesejo trije tedni dirkanja – s tem naporom pa se bo soočil šele prvič. Na olimpijskih igrah bo seveda težko tudi cestnim kolesarjem na cestni dirki, ki bodo v Tokio prišli takoj po Touru – vendar pa so zakonitosti dirkanja v krosu drugačne. Od začetka do konca leti na polno, na štartni črti pa bodo imeli van der Poelovi tekmeci precej boljše izhodišče in lažje noge.

Bo Pidcock ostal v ciklokrosu?

In potem je tu nova vzhajajoča zvezda, Tom Pidcock. Zmaga v Gavereju ni bila čudežna, ampak prej vprašanje časa. Drugo vprašanje je, ali se lahko dejansko obdrži v vrhu. Priznal je, da je treniral predvsem za dirke z veliko vzpona. To se mu je obrestovalo na dolgem klancu v Gavereju, izpostavil pa je tudi, da je pridobival na tehničnih odsekih. A bržkone ne zato, ker bi bil toliko spretnejši kot van der Poel, pač pa zato, ker je prišel na te dele manj uničen kot tekmeci.

In tretje vprašanje … od 1. marca naprej bo Pidcock nosil dres Ineos Grenadiers. Dave Brailsford in Rod Elliongworth obljubljata drugačen, atraktivnejši Ineos Grenadiers, falanga specialistov za grand toure pa obetavno prihodnost. Kako se bo v tem sistemu znašel 21-letnik, ki lahko v blatu premaga najboljšega kolesarja na svetu?

Ali atraktivnejši Ineos Grenadiers pomeni, da bo dobili priložnosti za uresničevanje lastnih ambicij tudi vsestranski kolesar Pidcockovega kova? Na dirkah v ciklokrosu bi bilo simpatično videti Pinarella Crossisto … kaj pa bi Pidcock vozil na krosih? In, navsezadnje – bo lahko pariral najboljšim ciklokrosistom tudi po zahtevni sezoni World Toura? Doslej je pač vozil na kontinentalni ravni.

Za kolesarstvo kot panogo je vsekakor odlično, da kolesarji nastopajo v več disciplinah. S tem narašča priljubljenost vseh tekmovanj. Van Aert, van der Poel, Pidcock, Marianne Vos, Pauline Ferrand-Prevot, Ceyline del Carmen Alvarado in drugi vsestranski kolesarji in kolesarke bogatijo ta šport in niso zastonj med najbolj priljubljenimi.