Superprestige Gavere: Amater na progi

Dan pred dirko serije Superprestige smo lahko v Gavereju preizkusili svoje meje na eni najtežjih prog ciklokrosa.

Ronny De Coster

Zdi se, da v Belgiji ni kraja, ki ne bi bil povezan s kolesarstvom. Gent–Wevelgem se sicer ne začne v Gentu, ampak v slabih dvajset kilometrov oddaljenem kraju Deinze. Je pa največje mesto Vzhodne Flandrije prizorišče Šestih dni Genta. Nedaleč od legendarnega velodroma Kuipke, kjer se dirka samo tistih šest dni na leto, stoji še dvorana Vlaams Wielercentrum Eddy Merckx z 250-metrsko pisto, ki je bila letos julija prizorišče mladinskega evropskega prvenstva v dirkališčnem kolesarstvu. A tokrat smo bili v Gentu zaradi ciklokrosa. Dirko za serijo Superprestige organizirajo v bližnjem mestecu Gavere, ki velja za eno izmed klasik, saj se tam nepretrgoma – ne pa tudi na istem prizorišču – dirka že od leta 1983. Na tej legendarni progi smo letos preizkušali nove Ridleyje X-Night SL.

Ronny De Coster

Srečanje z astronavtom

Tipično belgijsko mestece se na griču nad Šeldo razprostira dvajset kilometrov južno od Genta in je najbolj znano po vojaški bazi v bližnjem Semmerzakeju. Zračna komponenta belgijske vojske na strogo varovanem območju nadzira zračni promet, javnosti pa vrata odprejo le na dan nedeljskega ciklokrosa. Še v soboto, ko smo preizkusili progo, smo pri vhodu oddali osebne dokumente.

»Gavere, Koppenberg in Zonhoven so največje dirke v ciklokrosu na svetu,« zatrdi Filip Heylesonne, ki je pri Ridleyju zadolžen za organizacijo dogodkov. V vojaški bazi se počuti kot doma. Dvajset let je bil pilot vojaškega lovca F16, za Ridley pa je začel delati po upokojitvi. Ni si ga težko predstavljati v njegovi prejšnji službi: med hitro vožnjo na cesti ne naredi napake, točen je na sekundo in v besednjak se mu prikradejo žargonski izrazi. »Seventeen hundred« pomeni 17.00.

Po njegovi zaslugi spoznamo Franka De Winneja, belgijskega astronavta, ki je na treh misijah preživel v vesolju 198 dni. Prvič sem se pogovarjal s človekom, ki je zapustil ta planet. »Bil sem v vesolju, a tu doli je bolje,« je povedal, še preden ga je kdo uspel vprašati neumno vprašanje, ki mu ga verjetno zastavijo prav vsi: kako je v vesolju? »Imel sem priložnost izkusiti najboljše, kar zmore človeštvo. Kot pilot pa sem služil tudi v Darfurju. Tam sem videl najslabše, česar je zmožen človek,« je povedal z grenkobo in dodal: »To me je spremenilo bistveno bolj kot vesolje.«

Tako je to: eni vozimo kolo in pišemo, drugi frčijo po zraku v napravah, vrednih več kot sto milijonov evrov, ali lebdijo v vesolju … srečamo pa se na ciklokrosu. Na dirke serije Superprestige pridejo vsi, ki kaj veljajo.

Ronny De Coster

Blato. Blato. Blato.

V Gavere sem šel prvič leta 2014, ko je bila proga prevozna le pogojno in so novinarski kolegi brez izkušenj v ciklokrosu ali gorskem kolesarstvu samo debelo gledali, kako je mogoče voziti na 33-milimetrskih plaščih. Takrat je bila proga brez težav prevozna le pred in po startu ter na ravninskem odseku ob ribniku, na spustih in v ovinkih pa smo drseli na vse strani neba in vzpone večinoma pretekli. A letošnji oktober je bil nenavadno suh in topel tudi v Belgiji, zato je bila proga v soboto prevozna v celoti. Resda ne brez težav in ponekod je šlo hitreje peš, a gledalci nagradijo z ovacijami najspretnejše bolj kot tiste, ki so hitri … zato smo grizli.

Ronny De Coster

Krog je dolg 2515 metrov, štirideset metrov višinske razlike pa pridelamo na za ciklokros nenavadno dolgem klancu. Na progo ne postavijo ovir, niti ni stopnic, zato je v idealnih razmerah prevozna v celoti. A običajno razmere niso idealne. Tudi letos je vremenska napoved obetala dež čez noč in še dobršen del nedelje, zato smo sklepali, da bo na dirki povsem drugače kot na sobotnem ogledu proge. Običajno je teren zjutraj kar simpatičen, a ga najmlajši in mladinci zmehčajo in razrijejo ter pripravijo odlične razmere za popolno zabavo dvajsettisočglave množice.

Drugi svet, hitrejši svet

Kdor je že kdaj dirkal v ciklokrosu, se zaveda, da je najpomembneje vzdrževati ritem, pa tudi, kako težka je ta naloga. Kdor nima anaerobnega praga zelo visoko, zaide v težave že ob prvem zapletu in tako se vse skupaj sfiži precej bolj gotovo kot kredit v švicarskih frankih. To je še toliko bolj očitno na brutalnih progah, kakršna je v Gavereju. Človek bi si mislil, da bo v suhem vremenu kaj bolje. Pa ni. Samo hitreje gre in predah je mogoč le na ravnini ob ribniku. A sledi ji dolg klanec z dvema ali tremi odseki, ki se verjetno ne posušijo niti čez poletje. Najlažji prenos 36-28 se zdi kot slaba šala in do tehnične cone za menjavo koles sem bil ob poskusih hitrih krogov vsakokrat tako kisel, da bi se ob menjavi kolesa verjetno zvrnil.

Ronny De Coster

Tam, pod dvorcem Grenier, se v nedeljo zbere največja množica. V blatu in hrupu si človek težko predstavlja nekdanji blišč tega posestva, ki je postalo vojaško območje leta 1952. Zadnjo oktobrsko nedeljo teče pivo po grlih, brade so mastne od ocvrtega krompirčka in klobasic, rjovenje množice pa skuša preglasiti komentatorja, ki skoraj cel dan vpije imena, tako, kot se v resnici izgovorijo, ne tako, kot jih izgovarjajo angleški komentatorji na Eurosportu.

Veste kaj pa je bilo najhuje? Ne to, da so me na neformalni dirki Nizozemec, Norvežan in Šved oprali kot stare, razvlečene gate. Najhuje je videti dirko članic in potem članov. To je drugi svet. Videli smo nekaj podobnega kot Frank De Winne, ko je opazoval planet iz vesolja. Najboljše, kar zmore človek na ciklokrosu. V nedeljo zvečer smo se spraševali, če je sploh mogoče dirkati hitreje kot Eli Iserbyt. Je lahko Mathieu van der Poel dejansko še hitrejši?

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.