Živahno v ciklokrosu. Čakamo na spopad MVDP - WvA!

Če smo bili pred leti ljubitelji ciklokrosa obsojeni na iskanje prenosov prek sumljivih povezav in latovščino flamskih komentatorjev, smo lahko lani po zaslugi GCN spremljali tudi vse dirke treh velikih belgijskih serij. Od letošnjega leta se GCN Race Pass – ali Eurosport Player, kjer je za manj denarja (24,99 evrov) na voljo enak spored – sicer plača (39,99 evrov), a se plačilo dejansko tudi … splača vsakemu pravemu ljubitelju kolesarstva.

Osiromašeni svetovni pokal

Pandemija je zarezala tudi v sezono ciklokrosa, a se učinki še najbolj poznajo na svetovnem pokalu. V sezoni 2020/2021 je skušal Uci umakniti svetovni pokal iz sence belgijskih dirk, ki po kakovosti niso zaostajale ali pa so ga celo presegale. Načrtovali so kar 14 dirk, kar bi spravilo v težak položaj zasebne serije belgijskih organizatorjev, toda navsezadnje je moral Uci zaradi koronavirusa skrčiti program na vsega pet dirk. Tako letos ne bo legendarne dirke v Zonhovenu, ki je bila doslej del serije Superprestige, za to sezono pa so se videli v svetovnem pokalu – in izviseli.

V Belgiji sicer poteka dirkanje tako rekoč nemoteno, a v precej komornem vzdušju, brez gledalcev, ki dajo pravi čar ciklokrosu. Vendar ciklokros vsaj životari, s tem pa tudi tekmovalke in tekmovalci, ki ob plačilu ekip dobivajo tudi štartnine za udeležbo na dirkah. Za najboljše, ki služijo na ta način lepe zneske, se kljub manjšim prilivov organizatorjem menda ni spremenilo prav dosti, zato pa precej bolj krizo občutijo manj uspešni in uspešne.

Kakorkoli, v seriji Telenet Superprestige so izpeljali prve štiri od osmih dirk, Trofeja X2O Badkammers (lani DVV Trofee) se je s prvima dvema od osmih dirk pravzaprav šele dobro začela, Ethias Cross pa je po štirih od osmih dirk prav tako že na polovici. Svetovni pokal pa se je torej začel šele prejšnjo nedeljo z dirko na Češkem, kamor so se najboljši čez noč pripeljali iz Kortrijka, kjer so dirkali v soboto.

Med moškimi Belgijci, med ženskami Nizozemke

Prav dosti se od lani ni spremenilo. V odsotnosti Mathieuja van der Poela so v ospredju Belgijci: letošnji evropski prvak Eli Iserbyt, lanski zmagovalec svetovnega pokala Toon Aerts, belgijski prvak Laurens Sweeck in letos zmagovalno razpoloženi Michael Vanthourenhout, od preteklega konca tedna pa še Wout van Aert, ki je bil v soboto (Kortrijk,Trofeja X2O Badkammers) in nedeljo (Tabor, svetovni pokal) tretji. Edini, ki se sem pa tja vmeša med Belgijce, je Nizozemec Lars van der Haar, tretji na letošnjem evropskem prvenstrvu.

Med ženskami pa so, tako kot lani, daleč najboljše Nizozemke. Aktualna svetovna in evropska prvakinja Ceylin del Carmen Alvarado sledi v ženskem delu ekipe Alpecin-Fenix vzoru Mathieuja van der Poela in mnogi se že sprašujejo, kdaj bo po letošnjih prvih večjih uspehih na gorskem kolesu začela zmagovati še na cesti. V ciklokrosu ima letos najmočnejšo konkurenco v Lucindi Brand, zmagovalki dirke za svetovni pokal v Taboru, ki je v zadnjih tednih najmočnejša, dobro pa dirka tudi Annemarie Worst.

Lani je zmagoval van der Poel

Lani se je Wout van Aert po padcu na Touru vrnil na sceno v ciklokrosu in precej trpel, medtem ko je njegov veliki rival Mathieu van der Poel zmagal povsod, kjer se je pojavil. Na 25 dirkah je zmagal 24-krat, seveda tudi na svetovnem, evropskem in državnem prvenstvu, poražen pa je bil samo sredi decembra v Ronseju, kjer je bil tretji. Zanimivo je bilo gledati Mathieuja van der Poela na začetku jegove zimske sezone, ko se je moral s štarta prebijati iz zadnjih pozicij – in je vseeno zmagoval –, potem pa je bilo vse videti prelahko. Še največ težav mu je do padca povzročal Toon Aerts v Namurju, ki se bo zaradi mraza in blata v zgodovino bržkone zapisal kot ena najbolj brutalnih športnih preizkušenj vseh časov – toplo priporočam ogled videa!

Wout van Aert je bil po drugi strani daleč od zmagovalnih let, a je bilo to razumljivo. Kljub temu, da se je šele vrnil po poškodbi, mu je uspelo dvakrat stopiti na tretjo stopničko: v Kortrijku in na svetovnem pokalu v Taboru.

Letos se je van Aert na blatne proge vrnil z odlično cestno sezono za seboj. Dirkal je uspešneje kot Mathieu van der Poel, toda na zadnjih dirki, ki van Aertu bržkone pomeni celo največ, ga je premagal prav tisti, ki ga najbolj žre že od leta 2015, ko sta se prvič pomerila na svetovnem prvenstvu v ciklokrosu. Van der Poel. Njuno rivalstvo v medijih napihujejo prav nedostojno, a je zelo očitno jasno, da je znotraj športnih okvirov.

V Oostendeju van der Poel proti Belgijcem

Z vsem spoštovanjem do Iserbyta, Aertsa, Sweecka, Vanthourenhouta in drugih, ki nas sicer razvajajo z izenačenimi boji, a brez mož, ki sta si v zadnjih šestih letih razdelila vse naslove svetovnih prvakov, je ciklokros osiromašen. Do določene mere je bilo tako tudi lani, ko van Aert pač ni bil na stoodstotni ravni. Van der oel in van Aert imata po tri naslove svetovnih prvakov v ciklokrosu, letos pa priložnost, da eden od njiju zmaga četrtič.

Vse dirke dotlej so po naporni cestni sezoni za oba predvsem priprava na zimski vrhunec – svetovno prvenstvo v Oosstendeju 31. januarja. Tako kot od van Aerta v Kortrijku in Taboru, tudi od van der Poela ne moremo pričakovati, da bo na prvi dirki v Antwerpnu 12. decembra na najvišji ravni. Ampak tega nismo pričakovali niti lani, pa je takoj zmagal. Kakorkoli, do prvega medesbojnega obračuna bo dirkal Nizozemec dvakrat, Belgijec pa trikrat.

Do svetovnega prvenstva se bosta žal potem pomerila samo še dvakrat: 1. januarja v Baalu in 23. januarja v Hammeju. Oba bosta 9. januarja dirkala tudi na državnih prvenstvih, kjer bo imel po pričakovanjih van Aert težje delo kot Mathieu van der Poel, ki je neporažen že od leta 2015. Van Aert ima tri naslove med letoma 2016 in 2018.

Seveda na svetovnem prvenstvu ne gre odpisati ostalih, predvsem pa ne močne belgijske ekipe. Če bodo sodelovali in napadali kot ose, lahko v težave spravijo van der Poela in v tem primeru bi moral biti skoraj za razred boljši.

Srce bije za ciklokros ... a svetovna slava je doma na cesti

Evidentno je, da se van Aert in van der Poel počasi, a čedalje bolj osredotočata na cestno dirkanje. To ni presenetljivo. Za Jumbo-Vismo je van Aertovo udejstvovanje v ciklokrosu sicer dobra reklama, a gre bolj za njegov zasebni program, ki ga sponzorira Red Bull, in nekoliko drugačni so tudi napisi na dresu. Van Aert je eden tistih, ki bi lahko zmagali na vseh spomenikih, naslov svetovnega prvaka je pravzaprav samo vprašanje časa. V prihodnosti si želi dobro dirkati tudi na tedenskih etapnih dirkah, kar morda nakazuje tudi nnjegove ambicije po majicah na grand tourih.

Tudi Van der Poel bo letos v ciklokrosu dirkal manj kot lani. Očitno je, da se Alpecin-Fenix bolj usmerja v cestno dirkanje. Letos so si kot najboljša ekipa ProTeam priborili vabilo na vse dirke svetovne serije in opravili nekaj odličnih nakupov, med njimi je na primer šprinter Jasper Philipsen. Van der Poel naj bi v prihodnji sezoni prvič dirkal na grand touru, enako tudi šprinter Tim Merlier, še do lani skoraj 100-odstotni ciklokrosist. Letos se sicer vrača v ciklokros skupaj z van der Poelom, takoj po ekipnih pripravah.

In potem so tu še van der Poelove gorskokolesarske ambicije. Lani je oznanil, da mu je najljubše gorsko kolesarjenje in bržkone ima najboljše možnosti za olipijsko medaljo prav v olimpijskem krosu, ki se mu je letos izmuznil. Težava ni sam nastop na olimpijski dirki, ampak bolj priprava na njo. Peter Sagan je dirkal v krosu v Riu leta 2016 odlično, a je imel preveč defektov – tem se je treba izogniti, za to pa se mora kolesar počutiti na svojem stroju kot doma.

Se bo ekipa s tem strinjala in ali bo za to pripravljen investirati čas, ko bi lahko zmagoval na cesti pred precej večjim občinstvom? Navsezadnje je van der Poel verjetno letos v Oudenaardeju spoznal, koliko je vredna zmaga na spomeniku in to ga bo morda premamilo, da poskuša postati eden največjih na cesti.

Multidisciplinarnost je kul

V vsakem primeru pa je lepo videti vsestranske profesionalne kolesarje, ki so za dirkanje motivirani skozi vse leto in z lahkoto preskakujejo med disciplinami. To je prava reklama za ta šport. Sploh zato, ker se v različnih disciplinah merita tako vrhunska kolesarja, kot sta MVDP in WvA. Želi bi si, da bi jih bilo še več, seveda pa kolesarji takšnega formata ne rastejo na drevesih. Predstavljam pa si enega …

Na Cyclingnews so se pred kratkim razpisali o razlogih za slabše rezultate Petra Sagana v tej sezoni in na koncu namignili, da bi ga bilo simpatično videti na gravel dirkah. Vsekakor. A še bolj zabavno bi bilo, če bi sem ter tja prišel na ciklokros. Navsezadnje je bil leta 2009 mladinski svetovni prvak v tej disciplini. Julian Alaphilippe pa je bil leto dni kasneje na mladinskem svetovnem prvenstvu v ciklokrosu drugi …