UAE Tour pod črto

Dogajanje je pretresla že prva etapa, ko so med favoriti za končno zmago v ospredju poleg Tadeja Pogačarja (UAE Emirates) ostali samo še Adam Yates (Ineos Grenadiers), Joao Almeida in potencialno Fausto Masnada (Deceuninck-Quick Step). Toda kronometer in obe gorski etapi so pokazali, da vrstni red na koncu ne bi bil dosti drugačen, če bi v cilj prve etape prišla glavnina v enem kosu.

Nesimpatično majhen peloton

Covid-19 kaže zobe tudi v sezoni 2021. Že štartalo je samo 20 ekip, torej 140 kolesarjev, cilj pa jih je po odhodu Alpecin-Fenixa in nekaj odstopih na koncu videlo samo 125. Peloton je bil proti koncu videti kot malo večja skupinska vožnja. Na širokih cestah je bil sem pa tja celo bolj širok, kakor dolg.

Upravičeno nas skrbi, kako bo pandemija vplivala na manjše dirke in ekipe letos, a World Tour očitno ne bo prizadet: varnost gor ali dol, po novem pravilniku bo na grand tourih nastopalo 23 ekip (prej 22), torej 184 kolesarjev. Še vedno manj kot v časih, ko so ekipe štele 9 kolesarjev, a bo zato toliko več interesov in zato večja gneča – če seveda kaka ekipa ne bo izpadla zaradi višje sile. Si lahko zato tudi letos obetamo dirkanje na nož od začetka do konca?

Mathieu van der Poel nadaljeval, kjer je končal

Nazadnje je dirkal po mivki v vetrovnem Oostendeju, v Združene arabske emirate pa je verjetno moral pripotovati zato, ker ima v Alpecin-Fenixu vlogo največjega zvezdnika. A prišel je v vlogi pomočnika šprinterju Jasperju Philipsenu. Napovedal sem, da ga bomo videli, ne zato, ker bi ga kamera iskala, ampak ker se bo sam nastavljal v prvi plan.

Je imel srečo, da je ostal na vetru v prvi skupini? Ne, tam je ostal, ker je bil dovolj močan, da je lahko priključil. Potem je garal, ker je vedel, da bo imel s težko dirko v šprintu več možnosti. Ključen mož je bil v zaključku tudi Gianni Vermeersch. A na koncu je moral opraviti s šprinterji in to je naredil v impresivnem slogu.

Morda mu je prišlo skoraj prav, da je morala ekipa zaradi pozitivnega testa na covid-19 domov. Izpustil je sicer Omloop Het Nieuwsblad, a že danes dirka na šprinterski klasiki Kuurne–Bruselj–Kuurne, preden se bo v soboto (6. 3.) srečal na dirki Strade Bianche z največjima tekmecema. Julian Alaphilippe (Deceuninck-Quick Step) je v odlični formi, na Dirki po Provansi se je kosal z najboljšimi klancarji, na Omloop Het Nieuwsblad pa z mojstri tlakovcev. Wout van Aert pa še ne načrtuje idealne forme v Toskani, a to pravzaprav še ne pomeni veliko. Je MVDP na vrhuncu forme? Zagotovo ne.

Kako so se odrezali skriti favoriti?

Kolovodja Israel Start-Up Nationa je bil Ben Hermans, a vse kamere so bile razumljivo uprte v Chrisa Frooma. Nepošteno je ocenjevati njegove možnosti na Touru po pripravljalni dirki, a dejstvo je, da je za lanskim zmagovalcem Dirke po Franciji zaostal na enem kronometru in dveh gorskih etapah za skoraj osem minut. V kronometru je na vsakem kilometru za zmagovalcem zaostal skoraj 7 sekund in pol. Javnost je miril z običajnimi izjavami, da je do Toura še daleč. Vendar je enako daleč tudi za vse ostale, ki bodo do julija še hudo napredovali. Manj kot Froome, a njegovo izhodišče ni videti obetavno.

Sepp Kuss (Jumbo-Visma) je na Džebel Hafitu spet dajal vtis, da se samo malo sprehaja po puščavskih gorah, a ko je zapokalo, se je lotil tistega, kar obvlada najbolje. Tretje mesto v etapi na Džebel Hafit bi bil zanj poraz, zato je raje priskočil na pomoč Chrisu Harperju, ki je v drugi sezoni World Toura s četrtim mestom dosegel največji uspeh v svoji karieri. Harper naj bi sicer nastopil na Giru ob Georgu Bennettu, a ker ni jasno, kdaj se z dopusta vrne Tom Dumoulin, bi ga kaj lahko Jumbo-Visma poslala tudi na Tour.

Visoka pričakovanja je izpolnil Joao Almeida. V takšni konkurenci bo težko zmagoval, a vidim ga predvsem kot izvrstnega pomočnika Remcu Evenepoelu. Dolgo bo lahko kot mlajša različica Wouta van Aerta ali celo Rohana Dennisa spredaj na robu svojih zmožnosti trl odpor konkurenčnih ekip, visoko ceno pa bo držal tudi kot odličen kronometrist.

Kralj kronometra ostaja Ganna

Z že tremi zmagami v letošnji sezoni je Filippo Ganna (Ineos Grenadiers) skupaj s šprinterjem Davidejem Ballerinijem (Deceuninck-Quick Step) najuspešnejši kolesar v letošnji sezoni. Ganna je imel sicer relativno šibko konkurenco, od deseterice z lanskega svetovnega prvenstva je bil namreč v ZAE samo spet neprepričljivi Alex Dowsett (Start-Up Nation).

Lanskemu evropskemu prvaku v kronometru za mlajše člane Stefanu Bisseggerju (EF Education-Nippo) je Ganna v vsakem kilometru naložil dobro sekundo, Pogačarju pa skoraj dve sekundi na kilometer. A Pogačar seveda ni specialist za klasični kronometer, zato je bil tudi njegov nastop zares impresiven.

Vprašanje, kdo lahko sploh zruši svetovnega prvaka, je manj zanimivo kot vprašanje, kdaj bo Ganna s svojo surovo močjo zmagovati na klasikah? Letos gre na Milano–San Remo in, bolj zanimivo, na Pariz–Roubaix.

Nova sezona, novi as

Sam Bennett (Deceuninck-Quick Step) v četrti in šesti ter Caleb Ewan (Lotto-Soudal) v sedmi etapi sta s tako ekipo enostavno morala zmagati. Presenetil pa je Elia Viviani (Cofidis). Po tritedenski zimski pavzi zaradi operacije na srcu se je z dobrim tednom treninga v nogah enakovredno meril v šprintih. Rekel bi, da je na svežino šprintal bolje, kot lani vso sezono. Dobro, etape na Dirki po ZAE so običajno sprehod do zaključnih kilometrov. Toda spredaj je ostal tudi v vetrovni prvi etapi, ko pa na koncu res ni bil konkurenčen in so ga prehiteli vsi specialisti za šprint.

Razen Fernanda Gavirie (UAE Emirates). Skok za Mattio Cattaneom (Deceuninck-Quick Step), ki je delal za Michala Mørkøva, daleč pred zaključkom prve etape je res težko razumeti drugače, kot da si Kolumbijec ne zaupa v šprintu.

In od kod se je vzel ta David Dekker (Jumbo-Visma)? Sin Erika Dekkerja, ki je pravzaprav dirkal v isti ekipi, ko se je še imenovala Rabobank in si je pridobila skoraj kriminalen sloves. David je lani trikrat nastopil pred izbruhom epidemije, dvakrat zmagal in bil enkrat tretji, v preostanku sezone pa je doživljal usodo drugih mlajših članov, ki so težko nabrali več kot dva tisoč tekmovalnih kilometrov. Vseeno je 189 centimetrov visoki fant podpisal za Jumbo-Vismo in se s prve dirke svetovne serije vrnil z dvema drugima in četrtim mestom ter zeleno majico najboljšega po točkah.

V četrti etapi je imel po mojem v nogah tudi zmago, a ga je Bennett zaprl. Mladenič se je zaradi tega razburjal, ampak med velikimi fanti bo moral še nabrati nekaj izkušenj. V sezoni, ko se še ne ve, kako se bo po koncu prepovedi zaradi neumnosti na Dirki po Poljski vrnil Dylan Groenewegen, je Dekker za Jumbo-Vismo zelo dragocen. Po belgijskih klasikah z vrhuncem na Dirki po Flandriji bo nastopil na Giru, kjer bo okoli njega simpatična ekipa močnih kolesarjev.

Prvi preizkus opravljen z odliko

Tadej Pogačar nosi kot zmagovalec Toura največje breme, a se je spet izkazal s pametnim dirkanjem, četudi na račun kake etapne zmage. V kronometru je bil odličen, nekoliko manj prepričljivo pa je po mojem deloval na Džebel Hafitu v tretji etapi. Adam Yates ga je pošteno zaposlil z napadi, ki jih kar ni bilo konec in očitno ga je bilo težko držati tudi v zavetrju, ki je resnici na ljubo pri hitrosti 25 kilometrov na uro že pomemben faktor – prav toliko je namreč povprečna hitrost na vzponu, kjer sta postavila rekordni čas – 13 sekund hitrejšega, kot ga je lani dosegel Yates s samostojnim napadom.

Yates seveda ni imel druge možnosti, kot da napada, Pogačarju pa ni bilo treba delati drugega, kot čakati. Yatesa ni lahko premagati v takih zaključkih, toda Pogačarju je uspelo, pri tem pa si Anglež ni naredil nobene usluge, ko je celo nekoliko zaspal.

Pogačar ni šel v šesti etapi niti v lov na Jonasa Vingegaarda, ampak je čakal na varnem, Danec pa je kar malo presenetljivo vzdržal do konca. Škoda, tisto bi Pogačar lahko zmagal, a pomembneje je, da zna dirkati zadržano.

Če se je ekipi UAE Emirates prejšnji dve leti očitalo šibkost, deluje letos čisto drugače, neglede na to, da je bil Ineos Grenadiers po mojem močnejši. Osebno me je z zagrizenostjo navdušil Jan Polanc, ki je pripravljen narediti vse, tudi potisniti ekipnega kolega naprej v šprinterski etapi, ko izgubita kolo pred seboj. Deset sekund pribitka in po 200 švicarjev za Ucijevo blagajno si lahko fanta zlahka privoščita. Kar sta storila, ni lepo, a je po drugi strani simpatičen dokaz samozavesti.