Tom Dumoulin na neplačane počitnice

Še v četrtek so z zabavnim videom v Jumbo-Vismi pospremili triletno podaljšanje pogodbe z Woutom van Aertom in napovedali, da bo na Dirki po Flandriji ob njem dirkal Dumoulin … v soboto pa je udarila vest, ki so jo skoraj vsi slovenski mediji označili za šokantno. Res je bila šokantna in nepričakovana, a morda ne tako presenetljiva.

Iz sončne Španije domov na deževno Nizozemsko

Rekreativcem, ki izkoristimo za kolesarjenje skoraj vsak prosti trenutek in slavimo kolesarstvo kot najboljši šport na svetu, je morda težko razumeti, da nekdo pusti ta šport in se čez noč z ekipnih priprav odpravi na neplačani dopust.

Navsezadnje je Dumoulin dirkal na najvišji ravni. Dobro je služil. Še vedno je sposoben zmagovati, čeprav morda ne na svetovnih prvenstvih in tritedenskih dirkah. Ob Rogliču, van Aertu in nesrečnemu Dylanu Groenewegnu je prvi zvezdnik nizozemske ekipe. S priprav pa je odšel kot kak 22-letni kolesar kontinentalne ekipe z žepnino par sto evrov na mesec, ki se v nekem trenutku odloči, da bi bilo bolje vso energijo posvetiti študiju.

Z lahkoto pomislimo, da je Tom Dumoulin lani prišel do spoznanja, da je svoj vrh že dosegel z zmago na Giru leta 2017 z zmagami na Dirki po Italiji, BinckBank Touru in svetovnem prvenstvu v vožnji na čas v Bergnu. Da ob Filipu Ganni ne more več postati svetovni prvak in da ob Tadeju Pogačarju, Primožu Rogliču, Eganu Bernalu – in še jih je! – ni več sposoben zmagati na tritedenski dirki. Poleg tega pa je v ekipi ob Rogliču obsojen na delo superpomočnika. To je lahko zoprno spoznanje tudi za 30-letnika, pred katerim je še vsaj pet let vrhunske kariere.

Morda je težko razumeti, da ima vsega dovolj, čeprav je začel trenirati kolesarstvo relativno pozno, šele pri petnajstih letih. Kolesarstvo sicer ni bila njegova prva karierna izbira. Želel si je postati zdravnik, a ni bil izbran na fakulteto, v študiju zdravstvenih ved pa ni užival, zato se je odločil za kolesarstvo. Zelo uspešno. Toda po poškodbi kolena ob padcu na Giru leta 2019 ni v resnici nikoli več prišel k sebi.

Za sanjsko službo je treba vložiti veliko truda

Bere se tako klišejsko, da me je skoraj sram napisati: tudi kolesarji profesionalci so samo ljudje. Kljub milijonom, ki jih zaslužijo najboljši, jim je bržkone teže kot zaposlenim v običajnih službah, ki so dovolj dobri že če jim uspe zadostiti povprečnim kriterijem. Z lahkoto rahlo pritisnemo na zavoro in večina verjetno tega ne bo niti opazila. Če čisto malo popusti nekdo, od katerega se pričakuje, da bo na vsakem kronometru zmagal in na vsakem vzponu ostal z najboljšimi do konca, pa bo v kratkem nazadoval, ob tem pa ga bodo medijsko zmleli in ocvrli v bitterbal.

Tistim, ki naj bi bili najboljši na svetu, v resnici ni lažje, ampak težje.

In očitno je imel težave. Zaradi trenj z vodstvom ekipe je leta 2019 po osmih letih predčasno zapustil Sunweb, kjer je bil prvi zvezdnik. Celo Michael Matthews se je odpovedal sanjam o zeleni majici na Touru. Toda iz Sunweba je predčasno odšel marsikdo. Letos navsezadnje tudi Matthews in iznenada tudi Marc Hirschi.

Kdor se počuti slabo v podjetju, kjer dela, pač zamenja službo. To je naredil Tom Dumoulin. Jumbo-Visma je ekipa, ki očitno daje kolesarjem dovolj topline, da z veseljem podpisujejo večletne pogodbe, morda tudi za nekoliko nižje zneske, kot si jih lahko privošči Ineos Grenadiers. Toda lanska sezona ni bila tako uspešna, kot si jo je zamišljal Dumoulin. Jumbo-Vismin dokumentarec Rumena koda je po svoje razkril njegovo šibkost. Svetovni prvak in zmagovalec Gira ni bil videti kot svetovni prvak in zmagovalec Gira. Na svetovnem prvenstvu je bil zanič. Valonske puščice ni dokončal. Na Liege–Bastogne–Liege je bil kapetan Roglič. Vuelte zaradi preutrujenosti ni dokončal.

Neuspehov ne navajam kot kritiko. Da je nekaj narobe, se je pač nakazovalo že lani.

Ko zmanjka časa, da bi spet vzljubil kolesarstvo

Včasih ni dovolj zamenjati službe, ampak panogo. Tako se morda uspešni borzni posrednik zares najde šele kot pek pasjih piškotov. Ali kot profesionalni kolesar. A pred takim korakom je treba dobro razmisliti. Si vzeti čas. Lani ga je imel zaradi prekinitve sezone na pretek, a se kot eden od treh kapetanov za Tour s tem vprašanjem ni ukvarjal. In tudi sicer ima kolesar za tak razmislek prekleto malo časa.

Mathieu van der Poel in Wout van Aert sta še dovolj mlada, da jima ni treba prav dosti razmišljati, kolesarstvo pa je zanju vse na svetu. Vseeno so čedalje pogostejša svarila, da bi si morala za dolgoročno uspešnost vzeti več prostega časa. Profesionalni kolesarji ga imajo pač komaj kaj. Pred desetletjem ali dvema se je sicer dirkalo več dni na leto, a je bila sezona krajša. Ne glede na to, da se dirka manj, pa je zdaj tudi več ekipnih priprav v raznih visokogorskih zakotjih, kjer po treningu ni mogoče početi nič takega, da bi se lahko zares odklopili.

Tudi sanjska služba je na koncu samo služba.

Ozadja?

Za dolgočasno vljudnimi izjavami za javnost se običajno skrivajo napete zgodbice o zamerah, ki ostanejo pod preprogo vsaj do izdaje avtobiografije, pa še takrat jim ne gre verjeti. Ker se je zadeva Dumoulin zgodila iznenada in sredi priprav, je zabavno napletati razne zgodbice, kot smo jih lahko potem, ko je s kolesa sredi etape na Dirki po Franciji sestopil Rohan Dennis. (No, takrat se nihče niti ni trudil biti kaj preveč vljuden.) Dejstvo je, da se take akcije hitro končajo s prekinitvijo pogodbe.

Ampak Tom Dumoulin velja za enega najbolj vljudnih kolesarjev, zato niti zgodbice ne morejo biti tako atraktivne kot v primeru neposrednega Dennisa. Četudi se zgodi sredi priprav, ko je na kupu cela četa močnih karakterjev. Od doma je včasih težko povleči končno potezo. Kot je Dumoulin priznal sam, si je govoril, da se bo veselje morda povrnilo, ko se bo spet srečal s kolegi na ekipnih pripravah. Očitno se ni povrnilo pa je lepega večera kot odrasel človek to povedal odraslemu vodstvu ekipe. Sprejeli so trezno odločitev.

Je zaradi tega razočaral ekipo? Verjetno. A bolje je to narediti pravočasno, kot dirkati na silo in slabo. To se mu je verjetno lani zgodilo na Vuelti. Trpel je sam in na koncu še ekipa. Kdor je dal kdaj čez daljše obdobje svetobolja, bo znal povedati, da si je najteže priznati težavo. S svojimi sposobnostmi bi se verjetno lahko Dumoulin skozi kariero šlepal kot pomočnik, a za kakšno ceno?

Za Jumbo-Vismo ali katerokoli drugo ekipo je preveč dragocen, da mu ne bi dali možnosti neplačanega dopusta. Brez bremena, da se mora takrat in takrat vrniti. Upajmo, da se bo. Navsezadnje je zdaj položaj tak: zmagovalec Toura 2020 je dobil v ekipo Rafala Majko in Marca Hirschija. Poraženec Toura 2020 pa je ostal brez Dumoulina in Laurensa De Plusa.