Pogačar in Hirschi. Ubijalska naveza

Leto 2018 je bilo v konkurenci mlajših članov leto Tadeja Pogačarja in Marca Hirschija. Oba sta letnik 1998. Prvi je zmagal na Dirki po Avenirju, drugi, tudi po zaslugi močne švicarske ekipe, na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku. Že naslednje leto sta oba prestopila v World Tour. Pogačar je zablestel takoj, Hirschi pa je potreboval nekaj več časa. Najbolj je letos presenetilo, da je Švicar presenetil. Vendar ni toliko presenetil z zmagami, kot z načinom, kako je prišel do njih. Kot nepopustljivi borec.

Očitne težave s kadrovanjem

Glede ekipe DSM, ki jo že od leta 2008 vodi Iwan Spekenbrink, smo vajeni za kolesarstvo šokantnih novic o predčasnih razdorih pogodb.

Marcel Kittel je odšel leta 2015, ko je slavil le v etapi na Dirki po Poljski. Na začetku sezone ga je zdelal virus, zato ga niso izbrali v ekipo za Tour, edino zmago pa je dosegel v prvi etapi na Dirki po Poljski. Naslednje leto je odšel John Degenkolb, resda ne predčasno, a nezadovoljen s svojim statusom, potem ko je v sezoni 2015 zmagal na spomenikih Milano–San Remo in Pariz–Roubaix.

V tistem času je Sunweb sestavil ekipo talentiranih kolesarjev za etapne dirke. Leta 2017 je Dumoulin zmagal na Giru, Barguil je bil deseti na Touru in oblekel pikčasto majico, Wilco Kelderman pa je bil četrti na Vuelti – a na španski dirki je počilo. Barguil se ni želel podrediti ekipni taktiki in po sedmi etapi so ga poslali domov, novo službo pa je poiskal v Arkei-Samsic.

Dumoulin je sodelovanje predčasno zaključil leta 2019, ko ni več videl možnosti za napredek v ekipi, v kateri je bil že osem let. Tisto poletje je bilo zanj mučno: okreval je po poškodbi kolena, ki jo je staknil ob padcu na Giru, in je ni mogel sanirati do Toura. Dumoulinov odhod je bil za Sunweb velik udarec, saj Kelderman enostavno ni bil material za zmage na velikih dirkah. To se je pokazalo tudi na lanskem Giru, ko ni mogel slediti Rohanu Dennisu in Tau Geogheganu Hartu, Jai Hindley pa je, drugače kot Barguil na Vuelti leta 2017, dobil proste roke in pustil kapetana samega.

Kelderman s tem ni bil zadovoljen in je pred kratkim spet razpredal o tem, da je ekipa izgubila možnosti za rožnato majico, ker so ga pustili samega. A očitno ni bil z njim zadovoljen niti Sunweb, saj niso podaljšali pogodbe.

Ekipa, ki ustvarja talente

Ni bilo videti, da bi se lani grizli zaradi odhoda Michaela Matthewsa, ki je bil nekoliko slabe volje že v sezoni 2019. Na Tour se je pripravljal za vlogo pomočnika Tomu Dumoulinu in v šprintih ni mogel pokazati vsega svojega potenciala, je pa potem zmagal na Veliki nagradi Quebeca in podaljšal pogodbo za dve leti. Lani ga je presenetilo, ker ga niso izbrali v ekipo za Tour, že konec avgusta pa je bilo jasno, da odhaja v Mitchelton-Scott oziroma BikeExchange, kot se ekipa imenuje letos.

Kljub temu je bil lanski Tour za Sunweb noro uspešen, zato so lahko z veseljem čakali na novo sezono. A očitno se še kar vlečejo težave, na katere je namigoval že Marcel Kittel konec sezone 2015. Z Iwanom Spekenbrinkom, se niso mogli dogovoriti glede skupnih ciljev. Takrat je ekipo na etapnih dirkah bolj zanimal skupni seštevek, kot šprinterske zmage. Ko se je od ekipe poslovil Tom Dumoulin, pa je Kittel, takrat že upokojen, povedal, da naj bi bil Spekenbrink sicer zelo uspešen pri vodenju mladih kolesarjev, ko se razvijejo, pa jim ne pusti dovolj svobode.

Vprašanje je, ali je bilo tako tudi v primeru Marca Hirschija. Spekenbrink ima kar nekaj vrhunskih kolesarjev. Søren Kragh Anderson je dvakrat zmagal na Touru in Jai Hindley je bil drugi na Giru – a ju nihče ne bi uvrstil med deset najboljših v lanski sezoni. Švicarski as, ki ima pred seboj še vsaj deset sezon, pa je lani dirkal na klasikah enakovredno s Primožem Rogličem, Tadejem Pogačarjem, Wout van Aertom in Julianom Alaphlippom. Hirschi je morda kolesar, ki lahko zmaga na vseh petih spomenikih. Leta 2018, ko je Pogačar dirkal v miniaturni ljubljanski ekipi, se je Hirshi kalil v Sunwebovi kontinentalni ekipi za mlajše kolesarje – pričakovali bi, da imajo s takimi kolesarji dolgoročne načrte. In da imajo na nekem kupčku denar, da jih plačajo. Sicer ne vem kakšen smisel imajo tako imenovane razvojne ekipe.

Ekipa, ki kupuje talente

UAE Emirates deluje nekoliko drugače in kupuje že izdelane talente. Žal se jim ni izšlo s Fabiem Arujem, ki je svoje najboljše rezultate dosegel v dresu Astane. Uspelo pa jim je s Pogačarjem. Potem ko so se znebili dragega Fabia Aruja, pa je bilo denarja dovolj za odkup Marca Hirschija. V sodobnem kolesarstvu ekipa ne more biti več zgrajena okoli enega samega kolesarja, pa če je to zanj po svoje še tako udobno. In Hirschi je kot superpomočnik verjetno sposoben igrati enako vlogo, kot jo ima v Jumbo-Vismi Wout van Aert.

Nekateri sicer menijo, da Hirschijev prihod zaplete Pogačarjev položaj, a to je mnoge skrbelo, tudi ko je prišel v Jumbo-Vismo Tom Dumoulin. Mislim, da Pogačarja Hirschi ne skrbi. Lani sta se nekajkrat dobro udarila. V medsebojnih obračunih je bil Švicar celo uspešnejši, a ne dvomim, da bo Pogačar kapetan na etapnih dirkah. Malo bolj zapleteno bo na klasikah, kjer pa velja, da je konkurenta bolje imeti ob sebi, kakor nasproti. Vsak od dveh iz iste ekipe ima v zaključku več možnosti za zmago, kot če bi tam ostal sam.

Kako bi se razpletel lanski Liege–Bastogne–Liege, če bi tam Pogačar in Hirschi dirkala v dresih enakih barv? Nikoli ne bomo vedeli in o tem nima smisla razglabljati. Dejstvo pa je, da ima UAE Emirates v ekipi dva vroča kolesarja, ki sta bila na Liege–Bastogne–Liege drugi in tretji, na Valonski puščici prvi in osmi, v Larunsu na Touru pa prvi in tretji. Zastrašujoče. UAE Emirates postaja superekipa.