Drugi teden Gira: The Show Must Go On

Tisti, ki trdijo, da je postalo cestno kolesarstvo dolgčasno, so imeli vse mogoče zamisli za popestritev. Letos pa se po sili razmer na Giru kaže, da postane dirka najbolj predvidljiva, če nihče ne ve, kdaj je bo konec. Kandidati za rožnato majico dirkajo z noži med zobmi celo v etapah, ki naj bi bile namenjene šprinterjem, razlike pa so pravzaprav čedalje manjše.

Koronagiro

Ko se v torek na štartno listo zaradi okužbe Stevena Kruijswijka niso podpisali kolesarji Jumbo-Visme in je dirko zaradi več okužb med osebjem zapustil tudi cel Mitchelton-Scott ter Michael Matthews (Sunweb), je v pelotonu zavladala manjša panika. Marsikdo je imel povedati marsikaj in tega jim ne gre zameriti. Jos van Emden in njegov šef pri Jumbo-Vismi sta spregovorila o tem, da karavana Gira pravzaprav ni v mehurčku. Thomas De Gendt (Lotto-Soudal) bi šel najraje domov. Jonathan Vaughters, šef ekipe EF, pa je pošiljal odprta pisma s predlogi, da bi Giro enostavno končali po 15. etapi.

Vsak kolesar in vsaka ekipa ima možnost enostavno zapustiti dirko, a tega ne bodo naredili z enakim razlogom kot RCS Sport ne prekine dirke: ker je sponzorjem težko razložiti, zakaj se umikajo. Jumbo-Visma in Mitchelton-Scott sta imela dober razlog, ki mu ne more oporekati nihče. Obe ekipi sta tudi ostali brez kapetanov, zato slovo ni bilo tako težko, kot bi bilo na primer za Sunweb.

Marsikdo je odločitev, da Sunweb ostane na dirki, razumel kot neodgovorno, ampak v svojih vrstah imajo potencialnega zmagovalca Gira, ki ga Vaughtersov EF nima – svoj cilj so že izpolnili z dvema etapnima zmagama, čez teden pa je še kazalo, da lahko domov prinesejo tudi modro majico najboljšega hribolazca. No, dva naknadna testa sta pokazala, da Michael Matthews sploh ni okužen. Si predstavljate, da bi kljub temu odšla domov cela ekipa z Wilcom Keldermanom in Jaiem Hindleyjem?

Kakorkoi, v naslednjih dneh testi na Giru niso pokazali novih okužb, jutri pa bodo znani tudi rezultati rednih ponedeljkovih testiranj. Spet se zdi, da bo dirka videla Milano. Še vedno pa ni nujno, da bo na pragu zime videla vse visokogorske prelaze. Na dirki je po 15. etapi samo še 138 kolesarjev.

Zmešani cirkus

Drugi teden Gira pa je negotovost začinila tudi na cesti. Ekipe s kandidati za generalno zmago izkoristijo za napad vsak kucelj pred ciljem. Že res, da sta v 10. in 12. etapi zmagala ubežnika in da smo videli v 13. etapi šprint – vendar je bila dinamika v pelotonu povsem drugačna, kot bi pričakovali v normalnih okoliščinah. Tako verjetno ni bilo samo zato, ker nihče ni vedel, kdaj bo dirke konec, ampak tudi zato, ker na dirki ni izstopajoče ekipe. Še precej več bi se dogajalo, če zaradi slabega vremena kapetani v zaključkih ne bi zmrzovali.

Trek-Segafredo je bil dober na papirju, a na koncu s kapetanom Vincenzom Nibalijem na čelu niso pokazali ničesar posebnega. Da je mera polna, je Morski pes ostal brez večine pomočnikov za gorske etape. Izkušeni Pieter Weening je že v peti etapi naletel na bidon in ni prišel do cilja. Giulio Cicone je staknil bronhitis in ga ni bilo na štartu kronometra. Včeraj pa ni prišel do konca Gianluca Brambilla. Astana je prav tako zdesetkana že od začetka dirke. Jumbo-Visma manjka, Mitchelton-Scott je bil s Simonom Yatesom nekonkurenče. Ineos Grenadiers pa po odstopu Gerainta Thomasa do včerajšnjega dne ni imel razloga za dirkanje na generalno razvrstitev.

Tako sta postali najmočnejši ekipi NTT, ki je delala za presenetljivo hitrega Domenica Pozzoviva, in Deceuninck-Quick Step z rožnato majico Joaom Almeido. NTT je na izhodnih vratih iz World Toura in z Giovannijem Viscontijem ter pojavnostjo na televiziji lovijo sponzorska sredstva, toda z močnejšimi ekipami na dirki bi bili verjetno bolj statisti.

Deceuninck-Quick Step, ki smo ga bili doslej večinoma vajeni dirkati na etapne zmage, pa je ekipo zgradil okoli Remca Evenepoela. James Knox, Fausto Masnada in Joao Almeida bi bili izvrstni pomočniki v gorah. V skupni razvrstitvi so po dveh tednih 14., 10. in 1. Zanimivo je, da je Deceuninck-Quick Step tretja najmlajša ekipa na Giru. Četrti najmlajši pa so v povprečju kolesarji Sunweba. Na Giro so prišli podobno kot na Tour. Potihem. In zdaj krojijo potek dirke. Na Piancavallu so tekmece ubili in Jai Hindley je bil ob kapetanu Wilcu Keldermanu do konca.

Ineos Grenadiers je najboljši, ko nimajo kapetana

Kdor je za mučne prenose dirk v zadnjih letih krivil Ineos Grenadiers, prej Sky, je imel verjetno celo prav. Letos, ko imajo obilico smole, pa so po odstopu Egana Bernala dirkali kot prerojeni že na Touru. S petimi zmagami na Giru so najuspešnejša ekipa, prvi pa so tudi v ekipni razvrstitvi.

A bolj kot število zmag navdušuje agresivno dirkanje. Vsak dan dokazujejo, da so kot ekipa najboljši zato, ker imajo pač najboljše kolesarje. Pazite to: edini, ki ni bil v vsaj eni etapi vsaj drugi, je Ben Swift. Ki je bil dvakrat četrti. Zmagali pa so trije različni kolesarji Ineosa Grenadiers.

Potem se je v 15. etapi na tretje mesto prikradel še Tao Geoghegan Hart. Po obupnem kronometru v Palermu je bil 126 in potem ves čas samo še pridobival. Po kronometru v 14. etapi je bil po povprečni vožnji že 11. Od včeraj je na četrtem mestu že resen kandidat za uvrstitev med prve tri in za belo majico, če se Almeidi zgodi to, kar mnogi pričakujejo že odkar je v tretji etapi oblekel rožnato majico.

Bo Ineos Grenadiers od jutrišnjega dne spet dirkal, kot smo bili vajeni. Bojda ne, pravijo. Še naprej naj bi dirkali enako kot doslej, torej agresivno, s pobegi … Gotovo pa bo Geoghegan Hart iskal svoje priložnosti, sploh v etapah, ki se zaključijo na vrhu vzpona.

Sagan se je vrnil z eno najlepših zmag

Do prejšnjega ponedeljka je bil že petkrat drugi, trikrat tretji, v deseterico se je uvrstil 16-krat, a a trikratnega svetovnega prvaka, sedemkratnega zmagovalca po točkah na Touru in zmagovalca 113 dirk je bila letošnja sezona najbolj bedna, odkar je leta 2010 prvič dirkal v World Touru. Letos ni bil zanič, ampak vedno je bil nekdo boljši. Pogosto zato, ker se je znašel Sagan na napačnem koncu ceste. Tega pri njem nismo bili vajeni. Nikoli ne pozabi poudariti, da ni šprinter, a njegov zmagovalni instinkt je bil skoraj nezgrešljiv, zato je lahko zmagoval tudi v klasičnih šprintih.

Na Giru bi se Sagan s tekmeci, ki so, resnici na ljubi v slabi formo, poigraval, če ne bi bil Arnaud Demare (Groupama-FDJ) za nogo močnejši od vseh. Slovak je moral poskusiti nemogoče. V bistvu je bila 10. etapa s serijo kratkih vzponov v zadnjih 40 kilometrih trasirana zanj, toda Demare bi moral s svojo formo in stoodstotno predano ekipo vzdržati pritisk. Zato je šel Sagan v tvegan beg, okoli njega pa so se zbrali vrhunski kolesarji s Filippom Ganno (Ineos Grenadiers) na čelu.

Njegova prva zmaga na Giru je bila trdo prigarana, bolj kot katerakoli prej. Odbiti so morali pritisk Groupame-FDJ, pri čemer so imeli nekaj sreče, da se v lov za njimi ni vključil UAE Emirates. To je bilo povsem nerazumljivo, sploh ker so poskušali kasneje – prepozno. Mimogrede je Sagan s svojimi dnevnimi pomočniki v begu tudi izčrpal Groupamo-FDJ. Potem je moral Slovak opraviti še z vsemi ostalimi, nazadnje z Benom Swiftom (Ineos Grenadiers), in solirati dvanajst kilometrov do cilja. Uspelo mu je kljub temu, da so na koncu podivjali še kandidati za generalno zmago, potem ko je šel v beg 20 kilometrov pred ciljem Pello Bilbao.

Po tem dnevu lahko mirno rečemo, da je Peter Sagan ob Woutu van Aertu (Jumbo-Visma), Mathieu van der Poelu (Fenix-Alpecin) in Julianu Alaphilippu (Deceuninck-Quick Stepu) še vedno najbolj raznolik kolesar na svetu.

Šprint lahkokategornikov

Že naslednji dan ga je v šprintu spet opral izjemni Arnaud Demare s svojo četrto zmago, a resnici na ljubo Francozu med vsemi najbliže vsakokrat pride ravno Sagan. Ostali enostavno niso na zmagovalni ravni. Fernando Gaviria (UAE Emirates) očitno sploh ni sposoben šprintati. Ko se začne zares, se usede. Ne pozabimo, da je bil med prvimi, ki so že pozimi preboleli covid-19, vendar pa se je v drugi del sezone vrnil močan, na Dirki po Burgosu je premagal tudi Demara in Sama Bennetta (Deceuninck-Quick Step), slabo pa ni dirkal niti na Dirki od Tirenskega do Jadranskega morja.

Nad Elio Vivianijem (Cofidis) je vodstvo celo obupalo in v 13. etapi ga sploh niso postavili za kapetana. Morda tudi zato, ker se je v 11. etapi zataknil z motoristom in padel, toda v Cofidisu enostavno nekaj ni v redu.

Demare bi verjetno lahko zmagal tudi v 13. etapi, a sta šov šprinterjem ukradla Deceuninck-Quick Step in UAE Emirates, vsaka ekipa s svojo računico. Demare in Sagan sta na zadnjih vzponih vse naredila prav. Pričakovati je bilo sicer, da bo UAE Emirates poskušal z Diegom Ulissijem doseči drugo zmago na Giru, ne pa tudi, da bo v napadu sodeloval Deceuninck-Quick Step. Spredaj so ostali vsi iz prve deseterice, vendar je Almeida tako prepričan vase, da je odšel po bonifikacijske sekunde. In jih v izenačenem šprintu tudi dobil za drugo mesto. Tako kot jih je v deseti etapi dobil za tretje. Takrat smo si rekli: vraga, ta fant si res zasluži končno zmago!

Kronometer obladuje Ineos Grenadiers

Če se na vožnji na čas letos pojavi Filippo Ganna, ne moremo pričakovati presenečenja. Skupaj z Rohanom Dennisom sta bila razred zase. Victor Campenaerts (NTT) je bil na 12. mestu z več kot dvema minutama zaostanka spet zanič. Alex Dowsett (Israel Start-Up Nation) pa je izbral napačne prenose. Jan Tratnik (Bahrain-McLaren) je prišel na deseto mesto, končno je sestavil kronometer, kakršnega zna.

Zanimiv je bil boj favoritov, v katerem se je od nikoder na tretje in generalno četrto mesto pripeljal Brandon McNulty (UAE Emirates). Almeida je še povečal prednost pred Keldermanom, ostali pa so bili razred slabši, a razlike med njimi so se zmanjšale. Največje razočaranje je Jakob Fuglsang. Od zmage se je počasi začel poslavljati v 10. etapi, ko je dobil defekt v najslabšem trenutku. V 12. etapi je imel spet defekt, a je vsaj ujel nazaj. V kronometru pa je bil najslabši od vseh in bržkone bi bilo pametneje, če bi šel svoje sposobnosti razkazovat na belgijsko klasično turnejo.

Kakorkoli, Almeida in Kelderman sta bila po kronometru daleč pred ostalimi, potem pa je bila od tretjega do sedmega mesta precejšnja gneča.

In potem … prava ura resnice: Piancavallo

Ko imamo opravka z mladimi kolesarji in debitanti na tritedenskih dirkah, vedno čakamo, kdaj se bodo zlomili. Pa se to skoraj ne dogaja več. Tadej Pogačar, ne da se ni zlomil, na lanski Vuelti in letošnjem Touru je bil iz dneva v dan boljši. Za Almeido težko rečemo, da je Pogačarjev ali Bernalov kaliber. Na Piancavallu, ki je bil le uvod v štiri grozljive gorske etape v zadnjem tednu, je trpel. Ni pa se zlomil. Bil je četrti najboljši in je za pičlih 15 sekund celo obdržal rožnato majico.

Res pa je, da ni več prvi favorit in morda se bo moral na koncu potruditi tudi za belo majico. Vprašanje je, ali je imel včeraj slab dan ali je to vse, kar zmore. V tem primeru mu bo iz dneva v dan težje, sploh če bo Ineos Grenadiers z Geoghegan Hartom zavohal kri. Za Portugalca je zoprno tudi to, da še predvčerajšnjim prvi favorit Vincenzo Nibali nima več kaj izgubiti. Včeraj se ni zlomil mladenič, ampak najbolj izkušeni. Nibali se ne bo predal, v to smo lahko prepričani, a v svojih namerah bo bolj ali manj sam, medtem ko imajo prvi štirje v skupni razvrstitvi vrhunske ekipe. In upati bo moral, da ne bo v gorah prezgodaj zapadel sneg.

Napovedi za zadnji teden?

Ne, hvala. Napovedi so v teh razmerah nehvaležne.

Jasno pa je, da bodo na koncu zmagovalcu očitali marsikaj. Da je bila zasedba zaradi zgoščenega koledarja in sočasne Vuelte tako ali tako slaba. Da sta manjkali dve ekipi. In morda, z nekaj smole, da so krajšali etape in da dirka sploh ni trajala tri tedne. Vendar pa se spet potrjuje, da so lahko najboljše dirke brez velikih favoritov. Dirke, kjer si upata pomisliti na uspeh tudi Pozzovivo in Bilbao, da ne omenjam rožnate majice in navsezadnje Wilca Keldermana. Kdo bi si upal pomisliti, da se je sposoben Nizozemec uvrstiti med najboljših pet? Ali da bo po dveh tednih dirkanja prva deseterica takšna, kot je.