Oostende 2021: s severnomorske fronte

Kako malo je treba za kolesarski triler, ko so na štartni črti tako krvoločne živali! En hipodrom z dobro zaplato trave, ena plaža in en strm most. Bilo bi romantično, če ne bi šlo za najbolj brutalno kolesarsko disciplino.

Kristof Ramon/Red Bull Content Pool

Belgijska riviera je menda čisto simpatična julija in avgusta, sredi zime pa je to neizprosen kraj, kjer se med drugim pohvalijo z možnostjo nedeljskega nakupovanja. Nad mivkasto plažo v Oostendeju se dvigajo nebotičniki, kot v kakem španskem letoviškem kraju, ki je pognal kvišku v časih generala Franca, za kuliso nad sivim nebom Severnega morja pa služijo tovorne in vojaške ladje. A za ciklokros si ne bi mogli izmisliti bolj fotogeničnega kraja. Tako kot so že postale kultne fotografije Juliana Alaphilippa z lanskega svetovnega prvenstva v Imoli, bodo v sobah pubertetnikov ali garažah malo starejših pubertetnikov gotovo nalepljene tudi fotografije z Mathieujem van der Poelom in Woutom van Aertom, ki z volovsko močjo tlačita mivko, medtem ko jima ledeno mrzlo morje zaliva šprinterice. Bila je to odlična bitka … a najboljšo sta ta konec tedna uprizorili Lucinda Brad in Annemarie Worst.

Oranžni premagali modre

Svetovna prvenstva v ciklokrosu so vedno tudi vojna med Belgijo in Nizozemsko. Letos so v vseh spopadih zmagali oranžni. Štiri proti štiri v zmagah. In kar osem proti tri za Nizozemsko po številu medalj. Samo Madžarka Blanka Kata Vas je poskrbela, da vsaj ena bronasta medalja ni šla v državi, kjer je doma najboljši ciklokros. V vseh štirih kategorijah pa se je v prvo deseterico uvrstilo pičlih deset kolesark in kolesarjev iz drugih držav.

Najbolj očitno se je premoč Belgije in Nizozemske izrazila na uvodni dirki. Mlajši člani so prva dva kroga prevozili v večji skupini, a brez »tujcev«, ki so sem ter tja morda priključili, a spet odpadli. Oranžni in modri so bili videti kot roj napadalnih žuželk in mivka je poskrbela za to, da so se nabrali na kup, se spet raztegnili, potem razporedili po celi plaži in se spet zbrali v črto. Jasno je bilo, da bo to hitra dirka s številnimi napakami v mivki, pa tudi na čvrsti, a zahrbtno spolzki trati sredi hipodroma.

Odkrivanje mladih talentov

V elitni konkurenci niso mlajši člani niti blizu najboljšim, zato so tudi daleč od kamer. Simpatično jih je torej gledati, ko se udarijo za zmago na odprtem polju. Več je tudi napak, dirka pa je zato bolj odprta. Pim Ronhaar je blestel že v mladinski konkurenci, svetovni prvak pa je postal v drugi sezoni med mlajšimi člani. Tako kot lani njegov rojak Ryan Kamp, ki je bil letos drugi.

Bolj pisana je bila nedeljska dirka mlajših članic. Osebno sem pričakoval, da bo odlično formo izkoristila Manon Bakker, a po obupnem štartu in nekaj napakah nikoli ni prišla niti blizu, in je slednjič za zmagovalko, komaj osemnajstletno Fem van Empel, zaostala za dobro minuto. Drobna Britanka Anna Kay na progah, kjer odloča gola moč, bržkone nima pravih možnosti. Blanka Kata Vas pa ni imela možnosti v sendviču med Nizozemkami. Njena linija čez plažo, na kolesu je ostala do konca, medtem ko so ostale tekle po mivki diagonalno, očitno niti ni bila dosti počasnejša, a dlje kot do tretjega mesta ni šlo.

Najboljša epizoda: dirka članic

Pričakovali smo odprto dirko. Pričakovali smo, da bo Ceyline del Carmen Alvarado pritiskala od prvega metra. To ji je šlo odlično – do prvega ovinka, kjer je bil pravi čudež, da je dirko pokvarila samo še Sanni Cant. Alvaradova se po padcu ni več vrnila v boj za medalje. Pravzaprav je bila med krčevitim bojem za vsaj četrto mesto videti obupno, kot bi obupala, na koncu pa je bila samo šesta. Razen v Antwerpnu, kjer jo je izdal pogon kolesa, letos še ni bila slabša. Med dirko je po lastnih besedah zmrznila in bilo je celo tako hudo, da so jo morali s prizorišča odnesti.

Spredaj pa smo spremljali imeniten boj s tremi impresivnimi predstavami. Denise Betsema se je čez plažo odpeljala kot po asfaltu in takoj pridobila več kot deset sekund prednosti pred Lucindo Brand in Annemarie Worst. Lanska svetovna podprvakinja je izpolnila moja pričakovanja. Potem ko ni imela možnosti za visoke uvrstitve v največjih serijah, je formo očitno dobro tempirala za daleč najpomembnejšo dirko. A vozila je še bolj impresivno, kot bi mogli pričakovati največji optimisti. Mislim, da je odpadla dvakrat, pa se je obakrat vrnila in celo pustila za seboj Brandovo.

A v zadnji krog sta prišli skupaj in že je kazalo, da bo morala Worst za zmago spet šprintati, tako kot lani, ko je za las izgubila proti Alvaradovi. V neizprosnem boju je bila ena od zank sredi hipodroma za obe preozka in slabše jo je odnesla hitrejša Worstova, ki je skušala prehiteti po zunanji strani. Nobene umazane poteze ni bilo, tudi za idealno dramaturgijo pa je bil ta trenutek odločilen.

Ameriška gastarbajterka spet prevetrila sceno

Lani je Annemarie Worst ob porazu jokala, letos ne. A letos, čeprav smo lahko odlično dirko, ni bila niti med petimi favoritinjami. Lucinda Brand pa je letos po dveh srebrnih medaljah na evropskih ter srebru in bronu na svetovnih prvenstvih končno zmagala. S tako dobro zimsko formo pa lahko resno računa tudi na uspešno cestno sezono. Veliki cilj bo prvi ženski Pariz–Roubaix v zgodovini, dirka, kjer ji bo prav prišlo znanje z blatnih prog.

Vse ostale so bile v drugi ligi, a najbolj je spet navdušila Clara Honsinger, in to kljub temu, da ji konfiguracija ni bila naklonjena. Spet je bila iz kroga v krog boljša, a si v prvem krogu ni privoščila prevelikih izgub, tako da so ji kamere sledile vso dirko. Njena rojakinja Katie Compton je bila na svojem zadnjem svetovnem prvenstvu 21. a po njenih štirih medaljah na svetovnih prvenstvih imajo Američani končno spet v ognju zmagovito orožje. Še nekaj je: medtem ko se Nizozemke in Belgijke na 90 odstotkov dirk pripeljejo od doma, živi Clara Honsinger s svojo ekipo ene vrste študentsko življenje. Daleč od družine in prijateljev, s katerimi bi imela skupnega še kaj drugega kot samo dirkanje.

Moški rodeo

Začelo se je odlično. Občestvo je obnemelo ob naskoku na 21-odstotno rampo, tako srditem, da so se vse prejšnje dirke zdele kot rekreacija. Potem je prišla mivka in takrat smo zazijali. Če je bilo na prejšnjih dirkah videti, da je rodeo v globoki mivki, potem ko se nanjo z mostu prileti s hitrostjo okoli 50 kilometrov, predvsem boj za obstanek, je moška elita ta odsek napadla s tako silo, da se je zdela proga prelahka za svetovno prvenstvo. Povprečna hitrost okoli 24 kilometrov? Običajno za manj zahtevne gravlerske ture … ne pa v mivki, pri čemer so nekaj sto metrov pretekli.

Wout van Aert je začel točno tako, kot je moral. Na polno. V mivki je boljši. Odpeljal se je in ker sta približno enako močna, je tekmeca prisilil v iskanje sekund na silo. Tako je Belgijcu uspelo zmagati v Overijseju. In ni trajalo dolgo, da je MVDP poletel čez krmilo. Občutek sem imel, da je bil za trenutek ali dva videti izgubljen. Tisto sekundo, ko se je pobiral in iskal bicikel, se je zdelo, kot da postava. A se je tako samo zdelo. Ostal je šampion.

Zmagal je močnejši. Psihološko močnejši.

Preostanek dirke bi bil lahko izjemen, a je usoda tokrat udarila po van Aertu. Ne kar nekje, defektiral je točno takrat, ko se je peljal mimo tehnične cone. S praznim prednjim tubularjem je izgubil od petnajst do dvajset sekund, a tudi za to se je moral potruditi in iti čez sebe. Napaki je naredil tam, kjer je bilo to najbolj usodno: na izhodu iz mivke, tik pred mostom. Na 21-odstotni klanec je prišel kisel.

In ni malo manjkalo, da bi vseeno ujel, ko se je van der Poelu na mostu noga odpela s pedala. Na 21-odstotnem klancu bi po mojem 99 odstotkov najboljših ob tem shodilo – a ne mož, ki je želel zmagati na svetovnem prvenstvu še četrtič.

Ob tem se je van Aertu zgodilo tisto, kar se na tej ravni ne sme: obupal je. Mogoče bi moral topiti prednost vztrajneje, a tudi na tak način celo trikratni svetovni prvak težko premaga trikratnega svetovnega prvaka. A tudi ko je že obupal, je vozil kot vihar. Manj kot eno uro! MVDP pa je bil na kolesu celo manj kot 59 minut. So se organizatorji pri izračuni ušteli? Očitno, vendar ni najbrž nihče računal, da bo dirka tako hitra. Van der Poel in van Aert sta raztrgala tekmece že v prvem krogu … če bi vozili krog več, ne bi prevozilo cele proge niti dvajset tekmovalcev. Zadnji pa bi dirkal skoraj uro in četrt.

Srečni in žalujoči ostali

Toon Aerts je bil na tretjem mestu vesel kot radio. Nekoliko nenavadno se zdi, da nekdo, ki je na skoraj vseh dirkah v prvi peterici, govori o komurkoli, da je big gun, a to je sam pri sebi očitno razčistil. Nezadovoljen pa je bil Pidcock, ki si je po lanski srebrni medalji seveda želel vsaj bron. Vendar pa ima samozavestni Anglež seveda precej višje cilje, ki se morda zdijo kar smešni: rad bi postal svetovni prvak v vseh treh disciplinah, najraje kar v isti sezoni.

Poglejmo še kako so se odrezali ostali cestaši. Joris Nieuwenhuis prihaja v formo, prvič naj bi dirkal na Omloop Het Nieuwsblad, je odpeljal dirko sezone in prišel na deseto mesto. Če je v Overijseju zaostal za zmagovalcem več kot pet minut, je tokrat fasal samo dobre tri minute. Da je v vrhunski formi, je dokazal tudi Zdenek Štybar. Rtu so ga postavili tako daleč zadaj, da ga je kamera izsledila z lahkoto. Pravi, da je v prvih 300 metrih prehitel trideset kolesarjev, kar se sliši skoraj neverjetno. Bržkone bi bil na koncu še malo boljši, če se ne bi zataknil na prvem mostiču, ki je bil tam samo zato, da se je skupina nekoliko raztegnila. Na koncu je bil 18.

Heinrich Haussler, edini avstralski predstavnik je bil tudi drugi najstarejši na dirki, ni pa mu uspelo izpolniti osnovnega cilja: da na dirki nikoli ne bi videl obeh najboljših. Ujeli so ga za krog. Ampak fant pač dirka zaradi osnovnega smisla športa: ker je važno sodelovati.

Kaj sledi?

Prejšnja sezona je bila, potem ko se je van Aert vračal po poškodbi, preveč monotona – ne pa tudi dolgočasna, saj ciklokros nikoli ne more biti dolgočasen. Letos pa smo najbolj ogorčen dvoboj pričakovali prav na svetovnem prvenstvu. Na začetku je kazalo odlično, a žal nismo dobili tistega, na kar smo upali, razvajeni od vseh njunih dosedanjih bojev na velikih dirkah.

Tako očitna premoč dveh kolesarjev je po svoje nadležna, sploh zato, ker se ves čas sprašujemo, kdaj bosta čez ciklokros potegnila križ in bodo za njima ostali tisti, ki že vnaprej izobesijo belo zastavo in razlagajo, da je bron v teh razmerah enako kot zmaga. A po drugi strani smo lahko veseli, da sta dva in da lahko potencialno postane kandidat za zmage ponekod tudi Tom Pidcock.

Kaj sledi? Letos se bosta velika rivala srečevala po tem sporedu: Strade Bianche (6. marec), Milano–San Remo (20. marec), Dirka po Flandriji (4. april.), Pariz–Roubaix (11. april). In oba bosta vozila na Dirki po Franciji.

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.