Roglič najboljši kolesar na svetu. Kdo bo najboljši slovenski športnik?

V izboru za najboljšega kolesarja leta je imel Primož Roglič po mojem mnenju največjo konkurenco v Anni van der Breggen, poleg Pauline Ferrand-Prevot edini ženski med petnajstimi nominiranci. Ni presenečenje, da je nagrado prejel moški. Od prvega izbora leta 1992 namreč ženska ni bila nikoli niti med prvimi tremi, resnici na ljubo pa je Rogličeva statistika letos boljša tudi od statistike dvakratne svetovne prvakinje, evropske prvakinje ter zmagovalke ženskega Gira in Valonske puščice.

Zakaj je Roglič najboljši kolesar?

Roglič je daleč najboljši na lestvici Uci in v točkovanju etapnih dirk. Po številu zmag je pred Rogličem (12) samo Arnaud Demare (14 zmag), ki pa ima samo štiri z dirk svetovne serije – Roglič, vključujoč skupno na Vuelti, osem. Vendar pri subjektivni izbiri najboljšega kolesarja niso pomembni le objektivni rezultati, ampak širši okvir. Zato je dobil lani Zlato kolo Julian Alaphilippe. Ne zaradi golega dejstva, ker je Francoz, kot so mnogi namigovali. Navsezadnje je žirija mednarodna. Zlato kolo je dobil zaradi atraktivnega dirkanja na vse ali nič. Če pustimo ob strani nacionalna čustva, moramo priznati da nas je lani najbolj zabaval Alaphilippe.

Podobno je letos dirkal Roglič. Dejstvo, da povsod dirka na zmago je enako impresivno kot to, kako hitro se je pobral po porazu na Touru. Za kolesarja njegovega kova je drugo mesto poraz, nekaj etapnih zmag in skupna zmaga na dirki druge kategorije pa ne dovolj za popolno zadovoljstvo. Sezono je rešil že na Liege–Bastogne–Liege, kakršnakoli je že bila tista zmaga, sloves najboljšega kolesarja pa utrdil z zmago na Vuelti. Zmagal je, ne po zaslugi najkrajšega časa, ki ga je porabil za vožnje od štartne do ciljne črte, ampak zato, ker je največkrat zmagal – ker je torej dirkal atraktivno.

Poleg zmagovalcev grand tourov so vedno nominirani tudi zmagovalci vseh spomenikov in svetovni prvaki: Wout van Aert je zmagal Milano–San Remo, Jakob Fuglsang na Dirki po Lombardiji in Mathieu van der Poel na Dirki po Flandriji. V izjemnem slogu sta tritedenski dirki zmagala tudi Tao Geoghegan Hart in Tadej Pogačar – a je nekaj manjkalo.

Samo eden je zmagal v istem letu na tritedenski dirki in spomeniku. V tem tisočletju je po dolgem obdobju, ko so favoriti za zmago na Touru vse stavili na eno samo dirko, pred Rogličem to uspelo samo Damianu Cunegu leta 2004 (Giro in Dirka po Lombardiji) ter Danilu Di Luci (Giro in Liege–Bastogne–Liege).

V Sloveniji o kolesarstvu od letos vsi vedo vse

Na državnih prvenstvih smo imeli v Sloveniji čast gledati najboljša kolesarja na svetu, ki bi bila na takih trasah v vrhu tudi, če bi se dirkalo za mavrično majico. Skoraj nemogoče je, da bi postal letos športnik leta kdorkoli drug, kot kolesar – vseeno pa bo izbira težka in prav lahko se zgodi, da se bo marsikomu zdela kontroverzna.

Slovenija se z vidika kolesarskega športa počasi razvija v tem smislu, da o kolesarstvu razglabljajo tudi tisti, ki nimajo pojma o kolesarstvu: S tem ni pravzaprav nič narobe. Po podobnem principu o smučarskih skokih pametujejo tisti, ki niso še nikoli skočili s smučmi, ali o nogometu tisti, ki so žogo nazadnje brcali v šolski telovadnici. Lepota športa je v tem, da je lahko vsak selektor.

Navijači so se tudi v kolesarstvu polarizirali na večino, ki ji je bolj simpatičen Roglič nacionale, in manjšino, ki jo je Tadej Pogačar popolnoma presenetil. Normalno je, da so internet preplavili neslani komentarji. Podobno je bilo kot strokovnjaki za smučarske skoke leta 2015, ko je Jurij Tepeš z zmago v Planici odnesel Petru Prevcu kristalni globus.

Je lahko najboljši kolesar na svetu slovenski športnik leta?

Slovenska športnonovinarska srenja bo težko pametnejša od izbranih novinarjev, specializiranih za kolesarstvo, ki glasujejo za prejemnika Zlatega kolesa. Toda kontekst izbire najboljšega kolesarja leta v svetovnem merilu je drugačen od konteksta izbire športnika leta v neki državi.

Ne gre samo za seštevanje rezultatov, temveč tudi za prispevek k športu, razvoju športne discipline, panoge in športa na splošno, pa tudi k prepoznavnosti države. A običajno se upošteva najboljši posamični rezultat. Kdor osvoji olimpijsko medaljo, četudi v relativno obskurnem športu, ima dobre možnosti za laskavi lokalni naslov.

Običajno se je javnost po izboru športnika leta ribala v zvezi z vrednotenjem posameznih športov. Letos skraj gotovo ne bo teh zapletov, saj najboljšega posamičnega rezultata letos nimajo košarkarji, nogometaši ali motokrosist, temveč kolesar. A vseeno se zaplete.

Prevladala bodo čustva

Tadej Pogačar je letos premaknil nov mejnik v kolesarstvu. Če je lani Primož Roglič zmagal na tretji največji tritedenski dirki, je letos Pogačar zmagal na največji, najpomembnejši etapni dirki. To mu je uspelo v daleč najmočnejši konkurenci. Znana je teza, da je Roglič z ekipo tri tedne garal ekipo, Pogačar pa le izkoristil njegovo delo, toda to je tako neresna teorija, da o njej ni smiselno razglabljati. Oba sta prevozila enako število kilometrov. A nekdo jih je prevozil hitreje. Morda tudi pametneje.

Nov, morda še pomembnejši mejnik, je tudi letos dosegel Roglič. Bolj verjetno se nam je zdelo, da bo Slovenec zmagal na Touru, kot na eni od petih največjih enodnevnih dirk. Ampak spet je tu hakelj. Zmaga je zmaga, toda letošnja na Liege–Bastogne–Liege ni bila najlepša, potem ko je izvajal neumnost za neumnostjo. Drugi hakelj je v tem, da v Sloveniji, ki je pregovorno dežela garačev, več pomeni dosežek na tritedenski dirki.

In samo ena tritedenska dirka je največja na svetu. Je največja nasploh? Da, če vprašate Slovenca ali Angleža. Flamec bo rekel, da je najpomembnejša Dirka po Flandriji. Ali pa je to svetovno prvenstvo, edina dirka, ki omogoči zmagovalcu, da eno leto nosi mavrično majico? V 29 letih je petnajstkrat dobil Zlato kolo zmagovalec Toura, štirinajstkrat pa ne. Izbor za slovenskega športnika pa ima tako ali tako svoje zakonitosti.

Ko bodo znani rezultati, na novičarskih portalih gotovo ne bo šlo brez prepucavanja v komentarjih. Govorila bodo čustva. Drugače niti ne gre, saj je vsak izbor brez jasno postavljenih kriterijev pač subjektiven. Verjetno je lepo biti športnik leta – a precej več obema pretendentoma za naslov pomenita zmagi na Touri ali Vuelti.