Tour 2021: Mohorič potolažil Slovenijo

Najdaljša etapa v zadnjih 21 letih bi morala trajati več kot šest ur. Jasno je bilo, da bo prva ura brutalna, potem pa smo lahko pričakovali tri ali štiri ure dolgčasa. A ne na Touru leta 2021. Wout van Aert (Jumbo-Visma) si je želel rumeno majico. Mathieu van der Poel (Alpecin-Fenix) bi si raje odgriznil roko kot da bi mu jo prepustil. In tako se je zgodilo nezaslišano: rumena majica se je znašla v ogromni skupini ubežnikov, pravzaprav v prvem od dveh pelotonov.

Novodobna kolesarska elita se ne drži pravil

Dolgo je trajalo, da se je formirala ubežna skupina. Na začetku sta bila spredaj tudi stara znanca iz Katalonije Matej Mohorič (Bahrain Victorious) in Thomas De Gendt (Lotto-Soudal), ampak ni šlo. Na televiziji sicer ni bilo videti tako hitro, kot je šlo v resnici. V prvi uri so prevozili 51 kilometrov!

Kako se je odpeljalo 29 kolesarjev, verjetno ne ve nihče – niti tisti, ki so bili spredaj niti tisti, ki so ostali zadaj! In kakšna skupina je bila to! Rumena majica Mathieu van der Poel, belgijski prvak Wout van Aert, zmagovalca dveh letošnjih spomenikov Jasper Stuyven (Trek-Segafredo) in Kasper Asgreen (Deceuninck-Quick Step), zmagovalec vseh grand tourov Vincenzo Nibali (Trek-Segafredo), zmagovalec skoraj vseh spomenikov Philippe Gilbert (Lotto-Soudal), svetovni rekorder v vožnji na eno uro Victor Campenaerts (Qhubeka-NextHash), Simon Yates (Bike Exchange), seveda tudi Matej Mohorič … manjkal je samo De Gendt. Je pa bil Brent van Moer (Lotto-Soudal) in v četrti etapi smo videli kako ta fant gre.

Na ta vlak pa je skočil še 29. potnik, ki bi ga tam pričakovali najmanj. Mark Cavendish (Deceuninck-Quick Step)! Skoraj brezplačno je torej pobral 20 točk na letečem cilju. Konkurenti pa niti ene. Še najbliže mu je po novem MVDP, ki zaostaja 65 točk, za več kot eno šprintersko zmago.

Zmagal s pametjo in odličnim parom nog

Skratka, sanjska grupa. In sanjska etapa za Mohoriča. Podčrtal si jo je v svojem zvežčiču. Kdor kaj ve o kolesarstvu, je vedel, da si jo je podčrtal. Eno je priti zraven in to mu je uspelo. Ampak, kako zmagati proti van Aertu, van der Poelu, Asgreenu … proti vsem? Po pameti. Tako rekoč brez napak. Vseeno se je napad na prvem kategoriziranem vzponu 88 kilometrov pred ciljem zdel kot napaka. Toda Mohorič ima pod glavo tudi par odličnih nog, s seboj pa je vzel – van Moera. Mimogrede je Moho pobral točke na gorskem cilju. Ker, zakaj pa ne?

Imela sta že čedno prednost okoli minute pred vsemi, razen pred Stuyvenom in Campenaertsom, ki sta se jima pridružila. To je bila kombinacija, kakršno bi si lahko samo želeli. Na naslednjem vzponu je Mohorič že pokazal, da je najmočnejši, Campenaerts je odpadel, ampak 36 kilometrov pred ciljem je bilo za napad še prezgodaj. Van Moera in potem Stuyvna se je otresel na najtežjem klancu na Signal d’Uchon in takrat etapna zmaga ni bila več vprašanje.

Novi član kluba

Mož, ki je na Giru padel na glavo, je mesec in pol pozneje zmagal na Touru in se kot 103. kolesar vseh časov vpisal med etapne zmagovalce na vseh treh grand tourih. Za Pogačarja in Rogliča so zmage skoraj rezervirane, vajeni smo jih, malo pa smo se odvadili, na kako lep način zmaguje Mohorič. Na mednarodni sceni je po odlični sezoni 2018 zmagal samo še na Dirki po Poljski leta 2019. Večkrat je sam omenil, da je že čas, da nekaj zmaga.

Trinajsta zmaga v njegovi profesionalni karieri, je bila, ne le največja, ampak po mojem tudi najlepša. Ni zmagal zato, ker bi mu to pustili. Dirkal je proti pošastno motiviranemu van Aertu. Proti zmagovalcem spomenikov in grand tourov. Poleg tega v ubežni skupini ni imel moštvenega kolega, torej je moral vse narediti sam.

Mislili smo, da bo zmagovalec na kolesu sedel več kot šest ur. Mohorič je opravil svoje delo v manj kot petih in pol. S povprečno hitrostjo 45,5 km/h.

Oh, med potjo si je seveda prislužil pikčasto majico. Na vseh gorskih ciljih je bil prvi. Pikčasta ni tako lepa kot njegova ekipna majica državnega prvaka, vendar je je gotovo vesel. Ob tej priložnosti je še četrti v skupnem seštevku. Pred Pogačarjem, kar je precej zabaven, a seveda nepomemben podatek.

Razbita Pogačarjeva ekipa

Vedeli smo, da bo UAE Emirates – na letošnjem Touru tretja najmlajša ekipa – težko vzpostavljal red. Kot tudi skoraj vse druge ekipe tudi oni niso stoodstotni. Na kronometru je v sredo po nepotrebnem padel Brandon McNulty, Mikkel Bjerg pa je takrat trošil energijo za končno enajsto mesto. Vendar nismo pričakovali, da ne bodo sposobni nadzirati niti dogajanja na ravninski etapi. Dobro, na koncu je bila razgibana, a pobeg se je zgodil na ravnini.

Jasno je bilo, da bodo to ostali izkoristili in si privoščili umirjen dan, medtem ko se bo Pogačarjeva ekipa izčrpavala pred alpskim vikendom. Poleg tega je bilo mogoče slutiti, da bo kak optimist nekaj poskušal proti koncu etape, ko bodo pri UAE Emirates že uničeni. Verjetno bi bilo še huje, če ne bi nekaj časa pomagal narekovati tempo TotalEnergies, ki jim ni uspelo nikogar spraviti v ubežno skupino, pa so si nekaj oglasnih sekund na televiziji uredili z vleko tja v tri dni.

Poskus Richarda Carapaza (Ineos Grenadiers), ki je napadel na Signal d’Uchon, je propadel, ker so ga ujeli tik pred ciljem – ampak ne UAE Emirates, ki je bil takrat že razbit, Pogačar je imel ob sebi samo še Rafala Majko, temveč EF Education-Nippo in Movistar.

Bolj kot to, da sta postali potencialni grožnji Wout van Aert in Vincenzo Nibali, je problematično, da zdaj cel svet ve, da je UAE Emirates zanič. Mislim sicer, da bodo v gorah nadzirali dirko lažje kot na ravnini, kjer jim gotovo manjka močan in izkušen kolesar kova Tony Martin.

V Alpe prihajajo uničeni po današnjem lovu. Je pa res, da je bil videti Pogačar v cilju enako sproščen, kot je vedno. Pravzaprav ni izgubil ničesar. Van Aert je bržkone res pretežak za dirkanje v gorah, Nibali pa se včeraj ni najbolj izkazal, ko je šlo zares. Pogačar ostaja prvi favorit za zmago, ampak utegne postati bolj zanimivo, kot smo si mislili.

Primož Roglič ima več življenj kot maček

Letošnje poraze na Touru bo preživel. Vedno se pobere in včasih je videti, da je vso njegovo zgodbo sestavljajo čudeži. No, v tem športu ni čudežev, ampak samo trdo delo. Stiskanje zob. Soliden kronometer je bil po svoje videti kot čudež. A pravi test je šele prihajal. Trpeti pol ure je eno. Trpeti skoraj šest ur pa nekaj drugega. Če bi današnja etapa potekala normalno, bi morda šlo. Ampak ta etapa je bila daleč od normalne.

Bolj kot to, da je odpadel, je bilo boleče gledati, da ni bilo nikogar ob njem. To si znam razlagati samo tako, da je sam že prej sprevidel da ne bo šlo in da je to tudi povedal. Sepp Kuss je bil še dobre štiri minute za Rogličem. Jonas Vingegaard je zdaj verjetno glavni del načrta B. Steven Kruijswijk pa je bil nekje vmes.

Je sploh smiselno, da Roglič rine do konca? Na to, da bi odnehal, je grozno pomisliti, vendar je včasih bolje odnehati. Sploh, ker bodo kmalu olimpijske igre.

Van Aert in van der Poel sta bila tokrat tudi zaveznika

Če bi čakala, bi bržkone najpozneje danes popoldne oba ostala brez rumene majice. Tako pa sta pravzaprav prednost pred zasledovalci samo še povečala. Res bi bilo presenečenje, če bi v etapi s tremi klanci prve kategorije majico zadržal van der Poel, večje možnosti zanjo ima van Aert – četudi mu Pogačar naloži tri minute.

Kako pa se bo na petkov udarec odzval Pogačar? Dvojček Col de Romme-Col de Colombiere je odličen za zgoden napad, ki bi bil videti kot samomor – ampak to je Pogačar že počel tudi na močnejših dirkah kot je Po Sloveniji. Na Col de Colombieru so poleg tega na voljo še bonifikacijske sekunde. Seveda pa Pogačarju ni treba napadati. Celo prav mu pride, če Wout van Aert obleče rumeno majico in jo nosi čim dlje.

Kar pa še ne pomeni, da Pogačarja ne bodo napadali z vseh strani – popolnoma enako, kot če bi nosil rumeno. Saj smo vedeli, da je zmagati na Touru drugič bistveno težje kot prvič.