Tour 2021: Cav #31

K sreči je bila dolgočasna etapa. Etapa s štrajkom zaradi prenevarnega zaključka 3. etape, ko komisarji spet niso slišali klicev zaskrbljenih kolesarjev. Ampak, do naslednjega leta bo večina že pozabila na bretonski horror show 28. junija. Dovolj dobro zaslužijo, da se o vprašanju življenja in smrti povprašujejo bolj ali manj samo ob zvoku lomljenja karbona. Nihče pa ne bo pozabil, da je leta 2021 pri 36 letih na Touru spet zmagal Mark Cavendish. Prvič po letu 2016. In nanizal 31. po letu 2008, ko je na Touru zmagal prvič. Da, med prvo in drugo zmago je minilo 13 let. Ko je bil Cav star 23 let, večina Slovencev sploh še ni gledala kolesarstva. Tadej Pogačar je bil star 10 let, Primož Roglič pa je še skakal na smučeh.

200 metrov predolga etapa

Ni šlo počasi, povprečna hitrost je bila 45 kilometrov na uro, je pa šlo umirjeno in vsega je bilo konec prej kot v treh urah in pol. Primoža Rogliča (Jumbo-Visma), ki je prišel na štart povit kot mumija, tako rekoč nismo opazili. Zoprno je, da drugi dan po poškodbi ni običajno nič lažji kot prvi, a pred kronometrom, ko bo moral zavzeti precej neudobno pozicijo, je dobro, da se mu ni bilo treba dodatno naprezati.

Zadnjih deset, če ne že petnajst kilometrov, pa je kazalo, da se bo zgodilo, kar se na Touru ne bi smelo. Da bo na šprinterski etapi zmagal ubežnik. Brent van Moer (Lotto-Soudal) je edino zmago dosegel letos na Dirki po Dofineji, ker so se ekipe uštele ali podcenjevale njegovo moč. In res je kazalo, da bodo v od prejšnjega dne mentalno utrujenem pelotonu zamočili tudi tokrat.

In prav zares sem samo enemu še bolj privoščil zmago.

Verjel je Lefevere

V Cavendishovo 31. zmago na Touru sem verjel le malo bolj kot verjamem, da bo Chris Froome zmagal na Touru še petič. Leta 2019 niso verjeli vanj šefi pri Dimension Dati. Leta 2020 niso vanj verjeli šefi pri Bahrain-McLarnu. Nazadnje je zmagal februarja 2018 na Dubai Touru. Spomnim se fotografije z začetka leta 2019, ko je imel okoli pasu toliko sala, kot da je kariero že zaključil že prejšnje leto. Lani je bil najboljši 12. v etapi na Dirki po Poljski in po koncu sezone, ko sta iz Bahrain-McLarna odšla tudi McLaren in Rod Ellingworth, so se izstrelku z otoka Man zahvalili za sodelovanje. Na dirki Gent–Wevelgem je lani točil solze žalosti in razočaranja v prepričanju, da je z njim konec.

Pozivi, da mu je vendarle treba dati službo v dobri ekipi, ker bo dober učitelj in vzgled mladini, so se zdeli kot pomilovanje moža, ki bi v amaterski konkurenci dirkal v kategoriji master B. Šprinterska kariera je z nekaj izjemami, kot je Andre Greipel, običajno kratka. Moški dobijo otroke in postanejo bolj previdni, ostrine ni več. Govoriti začno o tem, da v pelotonu ni več pravega spoštovanja.

Cavendish ni nikoli kazal strahospoštovanja. Na Touru leta 2014 je v Sheffieldu v prvi etapi v preveliki želji po zmagi in rumeni majici kot norec z glavo rinil v Simona Gerransa ter se izločil. Bili so ljubitelji kolesarstva, ki so mu to privoščili, češ, dobil je svoje.

No, v zadnjih letih so ga bolj ali manj pomilovali. A ne šef Deceuninck-Quick Stepa Patrick Levefere. Mark Cavendish je prinesel nekaj denarja v ekipo in bil pripravljen dirkati poceni. V zvezdniško belgijsko ekipo, kjer je med letoma 2013 in 2015 zmagal 44-krat, se je vrnil po petih sezonah. Patrick Lefevere je težek patron, a zna očitno potegniti iz kolesarjev najboljše.

Rezerva, ki zmaga

Lefevere ni popolnoma nor. Mark Cavendish je letos zmagoval. Na dirki Scheldeprijs je bil tretji, za Samom Bennettom – če bi se bolje zmenila kako in kaj, bi morda premagala Jasperja Philipsena. Potem je Cavendish odpotoval na Dirko po Turčiji … in zmagal v drugi etapi. Zmagal je tudi v tretji. In v četrti in osmi. Štirikrat v osmih dneh! Privoščili smo mu, ampak smo rekli: že v redu, premagoval je Philipsena in Greipla, ki je že nekoliko v letih, ostalih pa niti dobro ne poznamo.

Potem je namesto domnevno poškodovanega Sama Bennetta vskočil na Dirko po Belgiji in premagal tako rekoč vso elito šprinta. Pa smo rekli: že v redu, saj je samo dirka serije Pro.

Lefevereju je padlo na pamet nepredstavljivo: po kratki kolesarski intrigi je v ekipo vendarle vpoklical Cavendisha, lansko zeleno majico Sama Bennetta pa kazensko pustil doma, uradno ker naj bi napihoval težo poškodbe ter napletal neke nenavadne zgodbice, neuradno pa zato, ker Irec zapušča ekipo.

Cavendish je vstopil na Tour skozi zadnja vrata, ampak prišel je v zmag lačno ekipo z eno najboljših zasedb za šprinterski vlak. Niti Julian Alaphilippe, velezvezdnik, svetovni prvak, v očeh francoske javnosti kandidat za rumeno majico, se ne brani vloge pomočnika v tem vlaku. Danes je v zeleni majici vlekel zato, da ga je Cavendish slekel. Z zmago v prvi etapi pa je Francoz verjetno tudi nekoliko razbremenil Britanca. Lefevere je vendarle zahteven šef, vajen zmag. Po štirih dneh ima v žepu dve, eno rumeno majico in štiri zelene.

Mora še zmagovati? Ni mu treba.

Ko se je Cavendish leta 2014 po lastni neumnosti polomil pred domačim občinstvom, je že imel na računu 25 zmag na Touru in že takrat so mediji noreli ob misli, da lahko dohiti in prehiti Eddyja Merckxa, ki jih ima 34. Sam pravi, da ni nikoli lovil Merckxovega rekorda in ob vprašanjih na to temo pordeči v obraz od togote. Le malo manj ob takih vprašanjih pordečim jaz.

Ampak, vraga … tako blizu kot danes ni bil Cavendish staremu Kanibalu še nikoli!

Če leta 2014 ne bi norel, bi mu bil že precej blizu. Tako pa bo moral, zato, da bo medije povsem zadovoljil, letos zmagati še trikrat. Ali bolje, štirikrat. Kar je težko. Praktično nemogoče.

Vendar mu ni treba več zmagovati. Dokazal je svoje. Pokazal nam je hudiča. In nihče mu ne more očitati, da je zmagal po sreči. Zmagal je kot mojster svojega posla.