Zlato!

Kot mulec je Primož Roglič verjetno sanjaril o zlati medalji na zimskih olimpijskih igrah. Verjetno ni na začetku izbral napačnega športa, ampak je eden tistih, ki bi bil uspešen v vsaki panogi. Doktor Radoje Milić vedno pove, da je Rogliča na testiranjih na Fakulteti za šport takoj prepoznal kot potencialnega zmagovalca največjih kolesarskih dirk. Že v redu, a na trenažerju je dober marsikdo. Tudi peljat se zna marsikdo v pelotonu – bolje kot Roglič, če smo pošteni. Ni pa veliko tako zagrizenih modelov, ki bi tako zelo verjeli vase kljub vsem porazom in težavam.

Verjame, da je lahko več kot stoodstoten

Letos je imel Roglič obupno sezono. Da, pred olimpijskimi igrami je zmagal že petkrat, ampak edino generalno zmago je dosegel na Dirki po Baskiji, po belgijskih klasikah pa tvegal in se lotil Toura brez pripravljalnih dirk. V Francijo je prišel dobro pripravljen, ampak zaradi padca pač ni dosegel svojega največjega cilja in še olimpijske igre kot drugi veliki cilj so bile pod vprašajem. Vajen je zmagovati in mi smo vajeni, da zmaguje.

Na olimpijski cestni dirki si ni bil podoben. Ni slabo, ampak je kvečjemu dobro, če so favoriti večino dirke nevidni. Ampak Roglič je običajno vedno pred objektivom. Če ga ni, je nekaj narobe. To je bila verjetno ena njegovih najslabših dirk v karieri, a sem nekako verjel, da se lahko sestavi in tisto uro na kronometru pretrpi kot se spodobi. Morda ne za zlato medaljo, morda niti za bronasto ne, a vseeno odlično. Strah me je bilo pa vseeno. Ne zaradi morebitnega uspeha ali celo blamaže. Navsezadnje je samo ena dirka. Spraševal sem se, koliko udarcev lahko še pretrpi en človek, četudi je Primož Roglič.

Na nobeni fotografiji pred kronometrom ga nisem videl nasmejanega. Dajal je vtis zaskrbljenosti. Ali skoncentriranosti? Precej očitno s Pogačarjem funkcionirata različno. Prvi daje ves čas vtis, da mu je popolnoma vseeno za cel svet, še najbolj pa za kolesarstvo. Drugi daje vtis, da želi imet vse pod nadzorom. Kar je, če mene vprašate, bolj človeško. Vsekakor je neumno delat zaključke o počutju na podlagi nekaj fotografij, na katerih fant nosi masko ali čelado z vizirjem.

Mislim, da Primož Roglič dejansko verjame, da lahko iz sebe iztisne več kot sto odstotkov. Stefan Küng se zaveda, da je to nemogoče in je danes izjavil, da je dal od sebe sto odstotkov in da več ne gre. Morda je tudi to tisto, kar ga je ločilo od zmagovalca. Roglič verjame, da lahko preseže samega sebe. Pravi, da ni specialist za kronometer – vseeno pa je verjel, da lahko zmaga.

Veliko dolgih nosov

Proga je bila kot nalašč za Rogličeve sposobnosti, ampak danes bi se med najboljše s temi nogami pripeljal tudi na ravninskem kronometru. Če Rogliča ne bi bilo, bi se danes pogovarjali o štirih vrhunskih specialistih za vožnjo na čas, ki jih je ločilo pičlih pet sekund. A pogovarjamo se o tem, da jim je Roglič naložil minuto in več.

Rekel bi, da sta bila v cilju danes čisto zadovoljna samo dva: Roglič in Tom Dumoulin. Nizozemec je med dopustom ugotovil tisto, česar bi se morali po mojem profesionalni kolesarji zavedati bolje: da ima pravzaprav odlično službo. Res mu štejejo kalorije in ga pojijo z nečim tako ogabnim, kot so ketoni – ampak nobena služba ni idealna. So kolesarji veliko zdoma? Seveda. Tako kot tovornjakarji. Kakorkoli, daljši dopust mu je dobro del.

Rohan Dennis je sicer izboljšal peto mesto z olimpijskih iger v Riu, kjer se mu je polomilo krmilo, toda želel si je precej več. Potem ko je imel več tednov čas za pripravo na točno to dirko in ko je tik pred zdajci odpovedal nastop na cestni dirki ter pustil na cedilu reprezentanco, smo pričakovali, da ima v nogah zmago.

Stefan Küng je s svojo vožnjo zadovoljen kot vsak šampion, ki se zaveda, da je najbolj pomembno dati vse od sebe. Dejstvo, da je spet ostal praznih rok, ga pač ne veseli: za medaljo je zaostal pičle štiri desetinke. Filippo Ganna je morda veljal za favorita in je bil na prvem vmesnem času najboljši, ampak profil je bil enostavno pretežak za takega orjaka. Morda ga je na tako dolgih preizkušnjah malo upočasnila tudi priprava na dvojni program – v Tokiu bo namreč dirkal tudi na velodromu.

Ostali so imeli prestavo manj. Pred dirko sem bil pripravljen staviti na Wouta van Aerta (6.), a mu je kak vat gotovo vzela utrujenost po cestni dirki. Več smo pričakovali od Remca Evenepoela (9.) in Remija Cavagne (17.), ki je menda izgubil bidon in trpel hudo žejo. Geraint Thomas (12.) bo moral to sezono pozabit: zmagi na etapnih dirkah, kjer ni bilo dveh najboljših, nista dovolj.

Bolje od pričakovanj pa sta dirkala Rigoberto Uran (8.) in Alberto Bettiol (11.), ki je presenečal že na vzponih na cestni dirki. Gotovo bo med glavnimi favoriti na svetovnem prvenstvu, a do tja sta še dva meseca.

Dva milijona, dve kolesarski medalji

Kolektivno onaniranje ob izračunavanju števila medalj glede na število prebivalcev me je od nekdaj zabavalo, ampak še precej bolj zabavno je, kar se trenutno dogaja slovenskemu kolesarstvu. Kako bo čez deset ali petnajst let, bomo še videli, ampak zaenkrat uživamo. Ne samo zaradi uspehov, ampak tudi v tem, da sploh lahko gojimo visoka pričakovanja. Bolje je z uspehi potrjevat pričakovanja, kot pa vselej znova presenečati.

Najbolje pri tem, da je po Pogačarjevem bronu Roglič osvojil zlato medaljo, je namreč to, da si nismo želeli ničesar manj. Če bi domov prišla brez ene same kolajne, bi bili vsi skupaj razočarani. In to se mi zdi lepo.