Bron!

Na olimpijskih igrah ni presenečenje, če so pri vrhu presenečenja, a tokrat spet ni bilo tako. Čeprav je zadnjo etapo Dirke po Franciji in olimpijsko dirko ločilo samo pet prostih dni in kar dvanajsturni let, so bili na Japonskem med prvo osmerico kolesarji, ki so nastopili na Touru. Med njimi ga ni končal le Michael Woods. Med osmerico najboljših na olimpijskih igrah so bili prvi, tretji in deseti v generalni razvrstitvi na Touru ter trije etapni zmagovalci, ki so skupaj pobrali sedem, torej tretjino zmag.

Sjuka bi bili veseli na vsaki rundi

Pojma nimam zakaj sem se sploh zbudil četrt na štiri zjutraj, če je bilo jasno, da bom ob klasični uspavanki zaspal nazaj. Zamudil sem padec Taa Geoghegan Harta, Gerainta Thomasa, Gregorja Mühlbergerja in Giulia Cicconeja ter dobršen del izvrstne predstave Jana Tratnika in Grega van Avermaeta. Tratnik bi koristil marsikomu od nas, zoprno je samo, da ga je težko držat tudi v zavetrju.

Belgijska in slovenska reprezentanca sta bili z njima tako rekoč edini zares opazni ekipi na dirki, preden se je pokazal Giulio Ciccone, ki je za kratek čas odstranil neverjetnega, res neverjetnega Tratnika, ter Vincenzo Nibali in Michael Woods, ki sta sledila prezgodnjemu napadu Remca Evenepoela.

Potem, ko so odlično delo opravili Tratnik, van Avermaet in na koncu še Tiesj Benoot, pa sta Pogačar in van Aert prehitro ostala brez svojih najpomembnejših mož, ki bi lahko načeloma tudi zmagala. Remco Evenepoel je naboj izstrelil prezgodaj, Roglič pa se ves dan ni počutil najbolje. Res je morda tudi, da obema manjkajo tekmovalni kilometri, kar pa je lahko po drugi strani koristno za sredin kronometer.

Kakorkoli, van Aert in Pogačar sta ostala sama in Slovenec je naredil tisto, kar zna najbolje: napadel je zgodaj, ampak vedno ne gre, kot je šlo v osmi etapi Toura, Michael Woods in Brandon McNulty pa nista bila dovolj močna, da bi si lahko skupaj prigarali, kar si je na koncu McNulty s Carapazom.

Napad na napad

Američan in Ekvadorec sta si nabrala visoko prednost še preden so se ostali dobro zavedeli, da sta nevarna. Potem se je odvila klasična kolesarska zgodba: vsak je mislil samo nase, a poskusi skokov so bili jalovi, nekaj pa je bilo tudi slepih potnikov, ki so mislili samo še na preživetje.

Za zlato ni bilo več možnosti, dokler ni na zadnjem vzponu van Aert sam prednosti ubežnikov tako rekoč prepolovil. A s tem si je obenem zabil žebelj v krsto. S pospeškom je skupino raztegnil čez polovico otoka Honšu, vsi so imeli kisle noge, celo Pogačar je izgubljal stik in se pačil v bolečinah. Ko je van Aert je pomahal s komolcem, so bili vsi že mrtvi. Preden so se sestavili, je bilo konec in lahko so bili še srečni, da je v ospredju zakuhal McNulty.

Se spomnite letošnjega šprinta v Liegu? Pogačar zna. V Belgiji je odšprintal Juliana Alaphilippa in prav malo je manjkalo, da bi na olimpijskih igrah premagal zmagovalca šprinta na Elizejskih poljanah. Med čakanjem na potrditev se mi je zdelo pravzaprav vseeno. Toliko imam že rad ta šport, da se mi zdi najprej pomembna predstava in šele potem rezultat. V kolesarstvu to morda velja še toliko bolj.

Verjetno je vsem jasno, da sta bila Pogačar in van Aert danes najmočnejša … vendar Carapazu tokrat ne moremo očitat ničesar. Med in po Touru je moral požirat očitke, da je bil preslab za etapno zmago, kaj šele za rumeno majico. Očitali so mu blef. Na olimpijskih igrah pa je, morda z nekaj sreče, izbral pravi trenutek in se z Brandonom McNultyjem odpeljal iz skupine, kjer so se najbolj bali Slovenca in Belgijca. Dirkal je pogumno. Vzdržal je. In njegov nasmeh v cilju je povedal vse. S šele prvo zmago na enodnevni dirki je zaprl usta kritikom. Tri leta bo olimpijski prvak.

Loterija? Sreča?

Mogoče se šele leta 2021 zavedamo, kako velik uspeh je bilo peto mesto Andreja Hauptmana na olimpijskih igrah v Atenah … daljnega leta 2004. Uspehi se niso začeli s Primožem Rogličem, ki je res dvignil slovensko kolesarstvo na najvišji nivo. Ne gre za nenadno eksplozijo uspehov. To zgodbo se je gradilo desetletja, Andrej Hauptman pa je osvojil bronasto medaljo na svetovnem prvenstvu in peto mesto na olimpijskih igrah, ko so bili Slovenci v pelotonu popolni outsiderji.

Želim si, da bi po tem uspehu Tadeju Pogačarju tudi kolesarsko manj razgledani slovenski ljubitelji športa končno oprostili, česar mu nikoli ne bi smeli zamerit: lanske zmage na Touru, ki jo je dosegel na športnem prizorišču, v poštenem boju.

Za olimpijsko dirko večkrat pravimo, da je loterija. Ampak ni. Najboljši srečo vedno znova obrnejo v svoj prid. To pa ni odvisno od sreče.