Tour 2021 pod črto

Bilo je obdobje dolgočasnih Tourov. Po Franciji je drvel britanski ekspresni vlak. V pelotonu je vladal red. Vedelo se je koliko bo šprintov. Vedelo se je, da bo zanimivo prvo in zadnjo uro. Vedelo se je kdo bo zmagal! Letos nismo vedeli ničesar. Večino etap se je splačalo gledati od začetka do konca. Le za nekaj smo bili prikrajšani: za resnega tekmeca Tadeju Pogačarju. Prišel je na Tour in po dveh etapah, ko sta Slovenca dirkala z ramo ob rami, se je potrdilo, da sta v resnici favorita samo dva. Zaradi tega ne bi bil Tour nič manj zanimiv, prej obratno. To, da je Roglič odstopil, seveda ne zmanjšuje uspeha njegovega tekmeca. Dogajanje zadnjih treh tednov je bilo lani poplačano s tem, da ima Pogačar fotografijo z izpraznjenih Elizejskih poljan Pričakoval sem, da bo eden – vsaj po formatu – največjih časopisov na svetu to izkoristil in objavil fotografijo Slovenca pred slavolokom zmage čez vso stran.

Že dve zmagi … ali šele dve zmagi?

No, to se ni zgodilo. Dodali so še novice o plinovodu, kadrovanju v energetiki, poplavah v Evropi in citat francoskega ministra. Mogoče smo se preveč navadili. Morda smo si želeli, da bi na Elizejskih poljanah pozirala dva Slovenca. Dobro, Tour ni najpomembnejša stvar na svetu, ampak Pogačar je, letos k sreči brez obrazne maske, videti tako preklemansko dobro! Tudi sicer je šel letos Tour mimo javnosti bolj mirno kot lani, ko je bil po sili razmer res v bolj praktičnem septembrskem terminu. A zelo očitno je, da ljudi privlači predvsem lik Primoža Rogliča, manj pa igrivi fant, ki je boj za zmago v skupnem seštevku tritedenske dirke spet naredil zabaven.

Ko je Pogačar na delu, ni videti, da bi bil v službi. Mogoče s tem daje vtis, da je kolesarstvo preprost šport. Ko trpi, hlini nasmeh. Četudi tekmeci vedo, da je to njegov pokeraški izraz, mora biti za psiho utrujajoče pogledati nazaj in videti deški obraz, ki ne daje vtisa, da bi šlo zares. Še noge ima pri svojih 22 letih deško zalite in verjetno kakšen kilogram rezerve. Ima lahko tak stroj rezervo?

Nervozno zacepetam, ko v medijih vsakič znova vzbrstijo napovedi o novih Merckxih. Koliko jih je že, teh novih Merckov? Bil je Egan Bernal, srečni zmagovalec Toura 2019. Potem Remco Evenepoel in to še preden je dosegel kaj resnega. Prihaja 18-letni zmagovalec Gira za mlade kolesarje Juan Ayuso, ki je že podpisal z UAE Emirates do leta 2025.

No, Pogačar se zdi bolj gotova izbira. Lanska zmaga je bila presenečenje. Kolesaril je zrelo, sicer pa se v tem cirkusu ni znašel kot prekaljen maček. Res je bil tudi manj na očeh kamer. Letos pa je bil v izjavah enako sproščen kot je na kolesu. Samozavesten. Po potrebi ravno prav odrezav,a še vedno šegavo vljuden. Spraševati človeka kako bo potoval v Tokio? In o nenavadnih zvokih verige? Na cesti je težko, a potem je še huje.

Kaj bi bilo, če …

Nima smisla razglabljati. Tour je treba končati. Če se na Rogliča redno lepi smola, se za Pogačarja zdi, da se vsemu izogne. Tudi za to je treba biti mojster. V zadnjih letih nas navdušuje vrsta kolesarjev, ki so začeli trenirati ta šport pozno: Roglič, Evenepoel, Michael Woods … Spraševali smo se, ali je sploh smiselno uvajati v ta šport otroke? Praksa kaže, da seveda je smiselno.

Na kolesu ne odločajo samo vati in talent. Pogačar je verjetno veliko padal … ko je bil deček. Star je 22 let, ampak kolesari dlje kot Roglič. Tudi Pogačar je imel težave: v tretji etapi, ki je bila za Rogliča usodna, je pet kilometrov pred ciljem obtičal v ozadju. Z obema kolesoma je potem zapeljal čez noge kolesarju Qhubeke-NextHash. Tudi kaj takega je treba narediti, da zmagaš na tritedenski dirki. Šel je rutinirano. Tudi čez trupla. Bog pomagaj.

Kaj bi bilo če? Tour bi bil bolj zanimiv. Bojim se, da bi bil prepad med dvema najboljšima in vsemi ostalimi še večji. Morda bi to nekoliko ublažilo vtis, da je Pogačar z drugega planeta. Ampak že pred dirko smo vsi vedeli, da imata prestavo več. Konkurenca ni imela odgovora. Pravzaprav je bil resna konkurenca samo Ineos Grenadiers.

Veliki poraženci

Ineos Grenadiers bo težko našel rešitev. Kjer sta nastopila Roglič ali Pogačar, še niso zmagali. Letos so morda imeli najmočnejšo ekipo, ampak na koncu mora imeti neki posameznik najboljše noge. V prvem kronometru so dobili močan udarec, in občutek imam, da so po osmi etapi nekoliko scagali. Namesto da bi napadli z lastnimi močmi, so iskali šibke točke pri nasprotniku: čakali so na vročino, na veter in na to, da bo crknila ekipa UAE Emirates. Nič od tega se ni zgodilo. UAE Emirates verjetno res ni bil najmočnejši – bil pa je najpametnejši. Za razliko od Ineos Grenadiers. Ali od Jumbo-Visme lani. Morda se napoveduje nov način dirkanja brez mukotrpnega nadziranja dirke, ko to ni potrebno.

Rekel bi, da vlada v najdražji ekipi na svetu panika. Razlika v proračunih ekip ni več tako veliko kot nekoč, z drobnimi doprinosi pa se ukvarjajo tudi ostali, ki so očitno iznajdljivejši in pametnejši. Ne razumem kako si lahko Ineos Grenadiers privošči odhod Rohana Dennisa, sploh ker menda odhaja k Jumbo-Vismi. Dave Brailsford se lahko za rožnato majico na lanskem Giru, bolj kot Tau Geoghegan Hartu, zahvali Dennisu. Po govoricah naj Dennis ne bi bil zadovoljen s plačo. Sta Radcliffe in Brailsford stiskača? Denarnico je pač odprla konkurenčna ekipa.

Veliki poraženci bi bili lahko tudi pri Jumbo-Vismi, a so z genialnimi posamezniki skupaj z Deceuninck-Quick Stepom in UAE Emirates med tremi ekipami, ki so izstopale. In to brez Primoža Rogliča! V bistvu brez polovice ekipe. Samo štirje so prišli na Elizejske poljane, a vsi štirje se lahko pohvalijo z imenitnim(i) dosežk(i). Jonas Vingegaard je ob Pogačarju edini izstopal v boju za zmagovalni oder, Sepp Kuss je zmagal v Andori, van Aert je dirkal kot van Aert in Mike Teunissen je prispeval polovico k njegovi zadnji zmagi.

En fant, dva Toura, šest majic

Tadej Pogačar je pobral skoraj vse. Potem ko sta Jan Ullrich (1996-1998) in Andy Schleck (2008-2010) osvojila po tri bele majice, ima zdaj odlične možnosti, da ju prehiti. Letos je dohitel Marca Pantanija (1995-1996) in Naira Quintano (2013, 2015). Belo majico je nosil od štarta do cilja.

Pikčasto si je priboril zato, ker je bil pač nesporno najmočnejši v gorah. Zaslužil si jo je. Wout Poels in Michael Woods bi morala pokazati več. Quintana mnogo več. Woutu van Aertu bi morda uspelo, če bi se usmeril v ta cilj. A sistema točkovanja po mojem nima smisla spreminjati. Vendarle si pikčasto majico zasluži tisti, ki največ pokaže na klancih – četudi morda ni najmočnejši grimpeur. Ne glede na srdit boj, Woods in Poels enostavno nista pokazala dovolj. Bila sta simpatična animacija v etapah, ki bi utegnile biti nekoliko zaspane. Za to sta bila nagrajena z majicami … ampak seveda ne na koncu, ko jo je oblekel najboljši.

35. zmaga? Več sreče prihodnjič.

O Cavendishu je bilo povedanega dovolj. V ekipo za Tour je prišel po sporu med Samom Bennettom in Patrickom Lefeverom. Morda je pomagalo, da ni bil pod pritiskom. Prišel je kot outsider, potem pa zmagal skoraj vse. Zmagoval je tako šampionsko, da smo pozabili omeniti nekoliko šibko konkurenco. Caleb Ewan se je izločil sam in vzel s seboj še Petra Sagana. Tim Merlier je preslab na klancih, ampak to je njegov problem. Dober šprinter se mora nekako privleči tudi čez vzpone.

V boju za zeleno majico pa je imel Cavendish dostojna nasprotnika v Michaelu Matthewsu in Sonnyju Colbrelliju. Točke sta pobirala v ciljih gorskih etap! Zato da ne bi vsega pobral kak zmagovalec kova Pogačar, pa je točkovanje za zeleno majico prirejeno na mline boljših šprinterjev. Ko je bila zelena majica Cavendishova, je Matthews v 16. etapi s tretjim mestom prišel zraven in z obilico optimizma na letečih ciljih štartal na zadnji etapi z matematičnimi – in ne čisto ter povsem slabimi – možnostmi za zmago.

Deceuninck-Quick Step je dirkal odlično. Napako so naredili samo v 19. etapi, ko bi morali po etapno zmago, ne pa vsega staviti na pravljičen konec na Elizejskih poljanah. Wout van Aert je bil iz etape v etapo močnejši in v Parizu sta imela z Mikom Teunissenom vse pod nadzorom, Volčje krdelo pa se je izgubilo oziroma je šel Cavendish po svoje.

Morda je tako še bolje. Rekordi so zato, da jih je težko zrušiti. Kanibal in Cav sta zdaj sama na vrhu. Samo za primerjavo, da bo jasno, kaj sta dosegla: če ju želi s tempom treh zmag na leto prehiteti Pogačar, bomo čakali do leta 2031. Pa lahko uspe Cavendishu? Drugo leto bo star 37 let. V belgijsko ekipo prihaja menda Tim Merlier. Konkurenca bo morda ostrejša.

Za kolesarstvo bi bilo bolje če se ne bi, ampak sam bi si želel, da se Cav upokoji na vrhuncu.

Velikih pet pobralo skoraj vse

Na Touru je štartala – poleg šprinterjev – peterica najboljših kolesarjev na svetu. Roglič. Pogačar. Alaphilippe. Van der Poel. Van Aert. Samo eden je zaradi smole ostal brez vsega, ostali so krojili vrh in skupaj zmagali v več kot tretjini etap: osemkrat. Alaphilippe, van der Poel in Pogačar so edini nosili rumeno majico – in zelo dobre možnosti zanjo je imel van Aert.

Belgijec je strašna pojava! Zmagati v gorski etapi, kronometru in šprintu? On zmore. Odpeljati Tour de France, potovati zvečer iz Pariza v Tokio in štartati na olimpijskih igrah v vlogi favorita na obeh dirkah ? On zmore. Potem ko so mu odstranili slepič, je prišel na Tour po njegovih besedah približno 96-odstotno pripravljen. Iz etape v etapo je bil videti močnejši in dirkal je pametno – kot idealna priprav na olimpijske igre.

Van der Poel je prav tako favorit na olimpijskih igrah, ampak na olimpijski kros je treba priti svež ter z obilico ur na gorskem kolesu. Naj reče Eddy Merckx karkoli – van der Poel je že s tem, ko se je pojavil na štartu Toura, naredil za to dirko več, kot če ga sploh ne bi bilo.

Julian Alaphilippe? Vedno se sprašujem, kaj bi bilo, če bi dirkal po pameti. Bi zmagoval več ali manj? Po pravici povedano sem pričakoval od njega več, ampak v taki konkurenci je vsaka zmaga … dovolj. Tudi za svetovnega prvaka.

Letos res ni bilo lahko zmagati

Niti na vaški tekmi ni lahko, kaj šele na Touru! Ampak letos so zmagovali samo prekaljeni mački, ki so že slavili na grand tourih ali na spomenikih. S samo dvema izjemama iz Bore-Hansgrohe: Nils Politt je šele prvič zmagal na dirki World Toura, ampak je bil leta 2019 drugi na Pariz–Roubaixu, Patrick Konrad pa je šele prvič zmagal na dirki, ki ni državno prvenstvo.

Prav za vse zmage iz ubežnih skupin pa se je bilo treba nagarati z dolgim pobegom iz dolgega bega:

• Matej Mohorič v sedmi etapi 18 kilometrov,

• Dylan Teuns (Bahrain Victorious) je v osmi etapi soliral 15 kilometrov,

• Ben o’Connor (AG2R-Citroen) v deveti etapi 17 kilometrov,

• Wout van Aert v 11. etapi 33 kilometrov,

• Nils Politt v 12. etapi 12 kilometrov,

• Bauke Mollema (Trek-Segafredo) v 14. etapi 43 kilometrov,

• Sepp Kuss v 15. etapi 16 kilometrov,

• Patrick Konrad v 16. etapi 35 kilometrov in

• Matej Mohorič v 19. etapi 26 kilometrov.

Kar petnajst ekip je ostalo brez etapne zmage: tudi zato, ker si jih je razdelilo vsega 13 kolesarjev. Bahrain Victorious je zmagal v ekipni razvrstitvi, tako da se lahko Movistar lahko pohvali samo s šestim mestom Enrica Masa. Drobtinico je francoska komisija privoščila Francku Bonnamourju (B&B Hotels), ki domov nese lovoriko najbolj borbenega kolesarja. Res je bil največ v begu, res je bil štirikrat med najboljšimi petimi … ampak verjamem, da bi slovenska komisija raje izbrala Mohoriča.

Tour je spet največji

Najhuje od vsega je, da letošnji Tour za Slovenijo ni bil tako uspešen kot lanski. To pove vse o moči peščice, ki se je kalila v majhnih slovenskih klubih in se uspela prebiti na veliko sceno. Kdo je pred dirko pričakoval, da bo uspelo Mohoriču zmagat več kot enkrat? Da bo oblekel pikčasto majico? In kdo je verjel, da je lahko Luka Mezgec (BikeExchange), lani dvakrat nesrečno prvi v šprintu za drugo mesto, čez ciljno črto na Elizejskih poljanah pride na četrtem mestu?

Največja zmaga letošnjega Toura pa je potrditev, da je Dirka po Franciji spet zabavna. Spet je največja. A obenem se lahko po optimističnih napovedih zgodi, da bo konkurenca na Vuelti še močnejša. Z boljšim Ineosom Grenadiers in najboljšima kolesarjema na tritedenskih dirkah. Ne delim tega optimizma, glede na to, da so med olimpijsko dirko in Vuelto le trije tedni.