Tour 2021: WvA opravil z grimpeurji. Lahko danes tudi s šprinterji?

Od leta 1951 do predvčerajšnjim se je Tour vzpel na Mont Ventoux šestnajstkrat. Malokrat, glede na to, da je Plešasta gora sama po sebi recept za spektakel. A prav to, da je na sporedu redko, jo dela še bolj ikonično. Desetkrat je bil cilj na vrhu – 2016 zaradi vetra sicer pri koči Reynard – in prav toliko različnih kolesarjev je zmagalo. Nihče ni bil na vrhu prvi slučajno in za vse ste gotovo že slišali. Letos pa gor kar dvakrat? Ni nenavadno, da je Wout van Aert (Jumbo-Visma) včerajšnjo zmago ocenil kot največjo v svoji karieri.

Po Colbrelliju … van Aert

Trikratni svetovni prvak v ciklokrosu, zmagovalec dirk Strade Bianche, Gent–Wevelgem, Amstel Gold Race in spomenika Milano–San Remo je včeraj zmagal še četrtič na Touru. Trikrat je bil najboljši v šprintu, zdaj v gorski etapi in prej ali slej bo zmagal tudi v kronometru. Letos je nekaj časa kazalo, da ne bo odnesel domov ničesar, spet pa mu je lovorike odnašal Mathieu van der Poel (Alpecin-Fenix).

Ko je v nedeljo v Tignesu s tretjim mestom presenetil Sonny Colbrelli (Bahrain Victorious), sploh še nismo videli vsega. Van Aert je v resnici manjše presenečenje, saj je bil uspeh v gorski etapi samo vprašanje časa. Zadnji, ki je lahko zmagoval v šprintih in skupnem seštevku etapnih dirk, je bil Sean Kelly, ampak mislili smo, da so ti časi minili. Letos je bil van Aert skoraj najboljši že na dirki Tirreno–Adriatico, kjer ga je premagal samo Tadej Pogačar, po operaciji slepiča pa je na Touru še iskal stoodstotno formo in ves čas poudarjal, da je za gorske etape pretežak.

Za neposredni spopad s Pogačarjem vsekakor. Za boj z Julianom Alaphilippom (Deceuninck-Quick Step), Kennyjem Elissondeom in Baukejem Mollemo (oba Trek-Segafredo) pač ne. Na kolesu je videti enkrat večji kot sta Francoza (Elissonde tehta 52 kilogramov) pa tudi precej širši od slokega Molleme. Odpeljal pa se jim je na enak način, kot ga Pogačarju očitajo sumničavi mediji. Seveda bomo zdaj ob pivu razglabljali, ali lahko van Aert nekoč zmaga na Touru v generalnem seštevku. Morda celo lahko. A bi bilo škoda, da bi tak kaliber vse podredil eni dirki, če lahko zmaguje na spomenikih in sem pa tja osupne na kakšni gorski etapi. Van Aert je rešil čast Jumbo-Visme. Zdaj je na vrsti Jonas Vingegaard.

No, še prej je spet na vrsti … van Aert. V torek je za las izgubil proti Marku Cavendishu (Deceuninck-Quick Step), ki se je včeraj po skoraj šestih urah na sedežu privlekel čez Provanso znotraj časovnega okvira. Rekel bi, da sta trpela enako, samo da je Cav trpel dlje. Zato bo danes zanimivo. Van Aert je v šali izjavil, da bo sam storil vse za to, da Merckxov rekord ostane v Belgiji.

Ineos Grenadiers z napako

Sir Dave Brailsford je po lanskem Giru obljubljal drugačen Ineos Grenadiers. Atraktiven Ineos Grenadiers. »Pričakujte nepričakovano,« smo slišali pred Tourom. Potem jim je šlo vse narobe in včeraj smo gledali vlakec iz najboljših časov ekipe Sky. Ampak ti časi so minili. Z drobnimi doprinosi so se začele ukvarjati tudi druge ekipe in prišla je napadalna generacija kolesarjev, ki znajo dolge vlake izkoristiti v svoj prid.

Včeraj nisem zaspal samo zato, ker sem pričakoval nepričakovano. To sem tudi dobil, a ne zato, ker bi Richard Carapaz in Richie Porte pohodila že na prvem vzponu na Mont Ventoux ali kaj podobno nezaslišanega. Ampak, nič se ni zgodilo. Ineos Grenadiers je mlel in skupina se je manjšala, a ne tako hitro, kot bi pričakovali. Uničiti so uspeli Davida Gauduja (Groupama-FDJ), ki torej letos še ne bo premagal uroka francoske ekipe, Bena o’Connorja (AG2R-Citroen), ki se je dobro boril in ostal v deseterici ter Enrica Masa (Movistar).

Ko ni mogel Michal Kwiatkowski na cesti pustiti več prav ničesar in se je tako rekoč ustavil, se ni zgodil silovit napada Richarda Carapaza, ki je samo nadaljeval, kot da je tam zato, da pomaga Pogačarju. Ali pač zato, da nekako do konca Toura izvleče drugo mesto v generalnem seštevku? Vem, želeli so zmagati v etapi in morda so podcenili moč ubežne skupine. Ampak, včasih niso delali takih napak, zdaj pa so dosegli samo to, da je Jonas Vingegaard (Jumbo-Visma) pokazal kako odličen pomočnik Primožu Rogliču bi bil. Carapaz je imel srečo, da Dancu ni mogel slediti niti Pogačar.

Konkurenci zmanjkuje idej

Pogačarjeve premoči se je javnost hitro naveličala in prvi znak, da v nekem trenutku nima pod nadzorom prav vsega, je za dirko dober znak. Po svoje pa tudi za njegovo pojavnost. Po pričakovanjih so se usule obtožbe o dopingu, ampak včeraj smo se lahko vprašali kaj je šele zajtrkoval Vingegaard. Včeraj je imel on najboljši dan, Pogačar pa niti ne tako dobrega. To se, sumi o dopingu gor ali dol, v kolesarstvu dogaja. Na etapnih dirkah pa sploh.

Po dirki je Pogačar govoril o nekakšni eksploziji, kar so mnogi povzemali kot da se je zlomil, ampak prej bi rekel, da zaradi nekoliko robate angleščine ni povedal točno tistega, kar je hotel. Ali pa mu je tako ali tako vseeno. Eksplozija? Na vzponu je bil še vedno drugi najboljši. Vingegaard se je sicer hitro oddaljil, ampak takrat je morda Pogačar že prestavil v način za omejevanje škode. Vedel je, da bosta Carapaz in Uran tokrat njegova zaveznika. Navsezadnje sta morala reševati vsaj drugo mesto oziroma stopničke …

Bojim se, da so bolj ali manj vsi ugotovili, da se bolj splača zmagovati v etapah in reševati drugo ter tretje mesto kot tvegati vse in upati, da bo Pogačarja v gorah zlomila vročina. Grenadirji dirkajo brez idej, kar uničuje konkurenco, ampak s tem tempom uničujejo tudi sami sebe, medtem ko ima UAE Emirates precej lahko delo.

Skratka ... ena gorska etapa manj, Pogačarju pa niso vzeli niti sekunde. Morda so pridobili nekaj upanja, da ga le lahko potolčejo. Morda je on izgubil nekaj samozavesti. A bolj verjetno se zdaj še bolj zaveda kako pazljiv mora biti.

Tokrat brez spopada za pikčasto majico

Zaradi napovedi očitne premoči Primoža Rogliča, Tadeja Pogačarja ter Ineos Grenadiers so se mnogi raje odločili za dirkanje na etapne zmage kot na naskok na tretje mesto. Michael Woods (Israel Start-Up Nation) je cilje spremenil zaradi padca v uvodnem delu dirke. Potem ko so izgubili presenetljivo hitrega Jacka Haiga, so s plana B nazaj na plan A presedlali tudi pri Bahrain Victorious. Tako imamo v gorah še posebej močne ubežne skupine, z nekaj sreče pa se bo po dolgih letih razplamtel tudi resen boj za pikčasto majico.

Že včeraj sem v begu pričakoval tri najboljše v razvrstitvi točkovanja na gorskih ciljih: Wouta Poelsa (Bahrain Victorious), Michaela Woodsa (Israel Start-Up Nation) in pikčasto majico Naira Quintano (Arkea-Samsic). S tem ni bilo nič, čeprav je jasno, da pikčasta majica mika vse tri. Je pa s šprintom na Mont Ventoux neke ambicije nakazal Alaphilippe, ki je pikčasto majico sicer osvojil leta 2018. Hecno pa je, da je šprinter Wout van Aert po treh gorskih etapah v točkovanju za pikčasto majico drugi!

Ker v dirki za generalni seštevek vseeno obstaja nevarnost, da se bo spremenila v pozicijsko vojno, bo spopad za točke na gorskih ciljih čedna popestritev.