Tour 2021, 2. teden: Veliko dirkanja, malo sprememb

Po pravljičnem prvem je drugi teden je prinesel dve veliki zgodbi. Mark Cavendish (Deceuninck-Quick Step) je s 34. zmago na Touru izenačil rekord Eddyja Merckxa, zato ga v konkurenci Maria Cipollinija, Alessandra Petacchija – ali starejših asov, kot so Rik van Loy, Freddy Maertens ali Learco Guerra in še kdo – mirno proglašajo za najboljšega šprinterja vseh časov. Druga zgodba je premoč Tadeja Pogačarja (UAE Emirates). Seveda, drugače v tem športu ne gre, ni šlo brez dvomov v njegovo poštenost. Kljub temu, da v drugem tednu, razen, da je imel vse bolj ali manj gladko pod nadzorom, Pogačar ni več kazal premoči. Proti neposrednim tekmecem ni pridobil niti sekunde. Tudi zato, ker mu ni treba.

Gladko skozi drugi teden

Vse zaposluje predvsem vprašanje, ali se bo v tretjem tednu zlomil. Samo tako mu še lahko vzamejo zmago. Kar se je Pogačarju v 11. etapi zgodilo na drugem vzponu na Mont Ventoux, ni bila eksplozija motorja ali zlom, temveč samo potrditev, da je Pogačar človek. In da premore kolesarsko inteligenco oziroma da je za njim pametno vodstvo, zato ni zbezljal v temno rdeče polje, ampak izkoristil položaj v generalnem seštevku: Rigoberto Uran (EF Education-Nippo), Jonas Vingegaard (Jumbo-Visma) in Richard Carapaz (Ineos Grenadiers) si ne morejo privoščiti, da bi jim eden od njih pobegnil.

Pogačar je tako v dveh edinih resnih gorskih etapah drugega tedna užival v sadovih dela v prvem tednu. Vsak skok nekoga iz prve deseterice lahko spremlja precej bolj mirno kot ostali. Tako je lahko precej bolj mirno sprejel Bena o’ Connorja (AG2R-Citroen) in Guillauma Martina (Cofidis), ki sta z uspešnima begoma v deveti in štirinajsti etapi, če ne drugega, zagotovila mesto v prvi deseterici na dirki. O’Connor je še vedno nevaren, ampak najmanj Pogačarju.

UAE Emirates so moštveno šibkejši kot Ineos Grenadiers, a s prebrisanim dirkanjem dobro hranijo moči. V mučni štirinajsti etapi bi nekdanji Sky naredil red že v prvi uri dirkanja, so enostavno pustili, da se je kanonfuter mrcvaril med seboj, tako da so imeli težko dirko vsi. Ravninske etape so njihova šibka točka, ampak so imeli nekaj sreče, da se je 12. etapa napol odločila že po dvajsetih kilometrih, v 14. etapi pa ni bilo resnega vetra in je situacijo nadziral Deceuninck-Quick Step.

Vse je v glavi

Petminutna prednost daje vtis, da je Pogačar z drugega planeta. To smo vedeli že pred Tourom. Ves svet, razen obeh akterjev samih, je govoril, da sta Pogačar in Roglič kolesarja, ki ju bo treba premagat. In da bo to preklemansko težko. Usoda je hotela, da smo prikrajšani za njun medsebojni obračun. Nima smisla debatirati kaj bi bilo, če bi bilo. Bi še bolj odstopala od drugih, če bi se dan za dnem klala v gorah? Ali bi Jumbo-Visma z odličnimi Woutom van Aertom, Vingegaardom in Seppom Kussom krotila Pogačarja uspešneje kot Ineos Grenadiers?

Dejstvo pa je, da premoč Pogačarja ne preseneča. Ko je Ineos Grenadiers letos premočno zmagoval na enotedenskih dirkah ter na nek način tudi na Giru, smo se vsakokrat zahahljali, da tam pač ni bilo Slovencev. O fenomenu Pogačar se pogovarjamo že vsaj od leta 2017, ko je bil na dirki Po Sloveniji peti, kar je bila pravzaprav senzacija. Peti je bil osemnajstletnik iz kontinentalne ekipe, za božjo voljo!

Nikoli ne bom dal za nikogar roke v ogenj, vendarle spremljam kolesarstvo že več kot dvajset let, a zanimivo se mi zdi, da glavni zdravnik UAE Emirates Jeroen Swart ob odlični sposobnosti regeneracije izpostavlja Pogačarjevo mentalno trdnost oziroma čustveno zrelost. Od nekdaj se pogovarjamo, da šampione loči od ostalih glava, sposobnost prenašati ves ta cirkus. Od nekdaj se govori, da je vse v glavi. In če kje, je prav na tem področju po mojem še veliko prostora za izboljšave. Očitno tudi v svetovnem vrhu.

Ineos Grenadiers bo moral dirkati na vse ali nič

Od vsepovsod prihajajo svarila, da je tretji teden najpomembnejši. Kot da za Pogačarjem nista dva grand toura, ki ju je končal na tretjem in prvem mestu, na obeh pa je najbolje dirkal proti koncu. Da, tokrat je prvič v vlogi vodilnega, a ima tudi petminutno prednost in mora predvsem paziti, da v kaki etapi resno ne zariba. Carapaz ima pred seboj res še cel teden dni za napade, a v resnici le dve etapi.

Torkova je manj zahtevna, a bi znala biti za Pogačarja nevarna, če bi Ineos Grenadiers le presenetili z nepričakovanim. V nedeljski etapi so taktizirali s tem, da so v beg poslali Jonathana Castrovieja in Dylana van Baarleja. S podobno akcijo bi lahko ujeli na levi nogi Pogačarja že v torek, ampak za kaj takega bo moral Pogačar najprej … vstat z levo nogo.

Sledita dve manj zapleteni, a supertežki in nevarni etapi s ciljema na vrhu klanca. Obakrat se cesta vzpne nad 2000 metrov, kar bi moralo bolj ustrezati Kolumbijcema. Če pa bi moral stavit, bi vseeno vsaj v eni etapi stavil na Pogačarjevo etapno zmago. Računam na defenzivno dirkanje, ampak s pospeškom pred ciljem.

Carapazova težava je seveda sobotni kronometer. Če želi na Touru letos zmagat, bo moral naslednje tri dni dirkat na polno … ampak na polno bo moral dirkat, tudi če hoče izvleči drugo mesto. Do vožnje na čas mora imeti minuto prednosti pred Uranom, poldrugo minuto pred Vingegaardom in vsaj dve pred Pogačarjem. To pa ga sili v dirkanje na vse ali nič.

Pikčasto majico si podajajo kot vroče žemlje

Precej nenavadno, a uspešno, dirka Jumbo-Visma. V 15. etapi so dirkali s tremi kolesarji hkrati na treh frontah: s Kussom na etapno zmago, z van Aertom za pikčasto majico in z Vingegaardom za stopničke ali celo rumeno majico. Na vseh treh frontah so bili še kar uspešni. Kuss je dajal cel Tour videz izgubljenega dečka in tudi sam priznal, da je za njim slab Tour, včeraj pa je le upravičil sloves enega najboljših grimpeurjev. Tudi s pomočjo van Aerta, ki je v slogu vsestranskega švicarskega noža najprej pobral 22 točk na prvih treh gorskih ciljih, potem pomagal Kussu, na koncu pa še Vingegaardu.

Pikčastega Wouta Poelsa (Bahrain Victorious), Michaela Woodsa (Israel Start-Up Nation), Naira Quintano (Arkea-Samsic) in van Aerta loči zdaj vsega deset točk, mimogrede pa bi se lahko vmešal v boj še veličastni zmagovalec 14. etape Bauke Mollema (Trek-Segafredo), ki ima sicer verjetno premalo eksploziven motor.

Ta konec tedna se je sploh prvič zgodilo, da sem stavil v kolesarstvu: na Quintano. Ni sicer jasno ali sem stavo dobil: šel je sicer v pobeg, kot sem napovedoval po impotentnem dirkanju v soboto, in zmagal na gorskem cilju na najvišji točki Toura, potem pa crknil, tako da ima celo večji točkovni zaostanek kot prejšnji dan. Že cel Tour se mu dogaja, da mu enkrat ali dvakrat uspe potegniti, potem pa ni več nič od njega. Za pikčasto majico je to premalo.

Iz golega senzacionalizma bi si želel, da bi jo nekako na Elizejskih poljanah oblekel van Aert, ampak največ možnosti dajem še vedno Poelsu, glede na to, da Woods ne blesti na spustih in niti ne kaže zanj običajne eksplozivnosti ali pa je enostavno premalo zvit za precej bolj izkušenega Nizozemca.

Veliko denarja, malo muzike na cesti

S petimi etapnimi zmagami, Alaphilippovo rumeno majico in zelenimi majicami, ki jih Alaphilippe in Cavendish nosita od začetka dirke, je Deceuninck-Quick Step najuspešnejša ekipa, Bahrain Victorious ima dve etapni zmagi in dirka na ekipni seštevek, kjer jim gre zelo dobro. Kar petnajst ekip pa je še vedno brez etapne zmage ali drugih resnih dosežkov – izključujoč Arkeo-Samsic, ki se lahko pohvali z nekaj pikčastimi majicami.

Francosko čast sta doslej reševala Alaphilippe in Avstralec Ben o’Connor, medtem ko David Gaudu (Groupama-FDJ) ni dovolj dober niti za generalno razvrstitev niti za etapno zmago. Groupama-FDJ lahko upa vsaj na to, da bo v sobotnem kronometru vendarle zmagal Stefan Küng.

Še bolj lahko skrbi Ineos Grenadiers, ki nima v roki še ničesar! Niti rdeče številke najbolj borbenega kolesarja. Samo štiri etapne uvrstitve v deseterico. Carapaz bo, realno, težko prišel na zmagovalni oder, računati mora na orkansko predstavo ali slab dan tekmecev. Z etapno zmago bi si rešili čast, a kako zmagat? Ekvadorec ima dobre možnosti v obeh etapah s ciljem na klancu, ampak doslej je bil Pogačar še vsakič hitrejši. Zmagovalec lanskega Gira Tao Geoghegan Hart je letos preslab in vprašanje je, če si lahko privoščijo poslati v beg Richieja Porta z misijo zmagati. Geraint Thomas v kronometru?

Očitno je, da se kolesarstvo spreminja. Konkurenca jih je z bolj znanstvenim pristopom ujela in jih celo prehiteva – z manj denarja in na papirju šibkejšimi ekipami. Dave Brailsford je lani obljubljal prenovljeni Ineos Grenadiers, a se to ni zgodilo. Že vse leto dirkajo na enak način kot od nekdaj. Na Giru je šlo, ker je bila konkurenca prešibka za Egana Bernala, razredčila se je tudi zaradi nesreč. Sicer pa lahko upamo, da (pre)močne ekipe ne bodo več v ospredju, kot v zadnjih dvajsetih letih.