Tour 2021: #34

Noro je bilo v neposrednem prenosu gledati 13. etapo Toura 2021, ki jo imamo lahko tudi za zgodovinsko, ampak po mojem je Cavendishova 31. zmaga pomembnejša od 34. Pred desetimi dnevi je zaprl – no, pravzaprav smo jih odprli – gobce vsem, ki smo vanj dvomili. Takrat je bila 34. zmaga le še vprašanje časa.

Prvo priložnost odpihnil veter, a v krdelu ni bilo panike

Ko se je včeraj odpeljala trinajsterica močnih kolesarjev, je bilo jasno, da je ena priložnost za številko 34 splavala po vodi. General Horner ni razumel zakaj je bil v tistem begu Julian Alaphilippe, ki seveda ni imel skoraj nobene možnosti za zmago. Ampak še manj jih je imel po mojem včeraj Cavendish, saj bi tudi popoln Deceuninck-Quick Step težko ujel skupino z orjaki, kot so Nils Politt (Bora-Hansgrohe), Stephan Küng (Groupama-FDJ), Stefan Bissegger (EF Eductaion-Nippo) in Brent van Moer (Lotto-Soudal). Deceuninck-Quick Stepu ne bi pomagal nihče, morda kvečjemu Alpecin-Fenix, ampak zakaj bi jim pa pomagali?

Ne, ne, Volčje krdelo je pustilo ubežnike, da se pokoljejo med seboj, Cavendish pa je zmagal v šprintu glavnine … za dve točki in morda tudi zato, da je pokazal, kdo je šef. Kot da ne vemo. Tudi po četrtku je imel še tri priložnosti … in zagrabil je prvo.

Šprint v klasični opravi

Kaj vse gre lahko narobe šprinterju! Eni so kar naprej zaprti z leve ali desne, zavijejo levo pa bi morali desno ali se prilepijo na napačno feltno. Šampionom se to dogaja redko. Cavendishu letos nikoli. Res ima tako rekoč popoln vlak in res je tudi edini, ki ga ima, ampak prav se je znal odločiti tudi v šesti etapi, ko je prestopil s svojega na Philipsenov vlak. Za 34. zmago na Touru ni prestopal in ni paničaril, ampak je le sledil verjetno najboljšemu lead-outu … za Michaelom Mørkøvom je vztrajal tako dolgo, da je na koncu komaj še prišel mimo. Tako dober je Mørkøv, ki vleče do konca tudi zato, da konkurenci izmika točke za zeleno majico.

Včeraj je Cavendish, ki slovi kot komplikator glede opreme, menjal čevelj, danes pa bicikel, ampak to ga ni zmedlo. Včeraj mu organizator ni dostavil aerodresa in je dirkal kar v klubskih hlačah. Aerodresi mi niso všeč, na živce mi gredo. Kolesar v tem kombinezonu ni videti šik. Ampak za svojo 34. zmago je spet šprintal kot prvič … v klasični opravi, z običajnim, seveda zelenim dresom.

Številke so lagale

Otok Man je najbolj znan po dirkah z motorji, Mark Cavendish pa je tam začel kot otrok dirkati z BMX-om. Ni se začelo zmagovalno. Dirkal je proti mulcem na gorskih kolesih in seveda izgubljal, dokler ni pri 13 letih dobil gorskega kolesa in zmagal že na prvi dirki. Tudi na Olimpijsko akademijo za mladince pri British Cycling je bil pri 18 letih sprejet le na pobudo trenerjev z Rodom Ellingworthom na čelu. Številke na testih niso izdajale šampiona, a nekaj je strokovnjake prepričalo.

Že prvo leto je bil drugi na mladinskem državnem prvenstvu. Leta 2005 je vstopil v kontinentalno ekipo Sparkasse, podmladek takratnega T-Mobila, in takrat še dirkal na velodromu. Na svetovnem prvenstvu v Los Angelesu je nadomestil poškodovanega Gerainta Thomasa in z Robom Haylesom zmagal v madisonu, na evropskem prvenstvu pa na dirki na točke.

Avgusta leta 2006 je v T-Mobilu že dobil priložnost na najvišji ravni in naslednje leto dosegel prvo veliko zmago na klasiki Scheldeprijs – tam je zmagal še dvakrat, letos pa je bil tretji, potem ko s Samom Bennettom nista odigrala najboljše igre.

Leta 2008 je začel pohod na Touru s štirimi etapnimi zmagami in odhodom domov pred 15. etapo, ker se je pripravljal na olimpijske igre za disciplino madison (neuspešno, z Wigginsom sta bila deveta, potem ko sta pozimi že zmagala na svetovnem prvenstvu). Že pred Tourom pa je 23-letni Cavendish končal Giro, in to z dvema etapnima zmagama.

Leta 2020 solze žalosti … prezgodaj

V svoji karieri je dirkal v šestih različnih ekipah, vedno pa je zmagoval tam, kjer je imel pred seboj odličen vlak in popolno zaupanje vodstva. Veljal je za arogantnega in, bolj problematično, preveč agresivnega. Na bolniško je poslal celo vrsto kolesarjev, dvakrat pa tudi samega sebe: leta 2014 je na Touru odstopil že v drugi etapi, ko je rinil v Simona Gerransa in sta oba padla. Drugič je bilo leta 2017 v neslavnem bližnjem srečanju s Petrom Saganom, po katerem so Sagana diskvalificirali, a na koncu morali priznati, da se Slovak ni Britanca niti dotaknil.

Do Toura 2017 je Cavendish že prebolel virus Epstein-Barr, a se mu je ponovil: drugič so ga diagnosticirali avgusta 2018, po neuspešnem Touru brez zmage in za časovno zaporo v 11. etapi. Tudi sezona 2019 je bila obupna … potem ko je še četrto leto zaporedoma iskal formo za Tour na dirki Po Sloveniji, ga Dimension Data ni izbrala v ekipo za Francijo …

Tour brez Cavendisha? To je bil hud šok, ampak Cav ni zmagal niti enkrat že od zime 2018 na Dubai Touru. V medijih je završalo: rezultati gor ali dol, tega si Cav po večinskem mnenju ni zaslužil in na koncu je imela od tega še najmanj Dimension Data. Najboljši njihov rezultat na tistem Touru? 16. mesto Romana Kreuzigerja! Tisto leto je šel v pokoj Bernie Eisel, Cavendishev lead-out pri ekipah HTC, Sky in Dimesnion Data.

Cavendish pa je zamenjal ekipo – Ellingworth, ki ga je sploh spravil na profesionalno pot, mu je dal priložnost v Bahrain-McLarnu, a se v pandemičnem letu ni proslavil in po dirki Gent–Wevelgem v solzah napovedal konec kariere. Potem se je zgodila sezona 2021. Do danes je letos zmagal devetkrat.

34 zmag na Touru … in še veliko več

Na Touru je torej ujel Eddyja Merckxa, sicer pa je po številu vseh zmag pred njim šest kolesarjev, tudi Andre Greipel, edini med še aktivnimi kolesarji. Cavendish je sicer v klubu zmagovalcev etap na vseh grand tourih ter na lestvici najuspešnejših z 52 zmagami (15 na Giru, 3 na Vuelti) na tretjem mestu, za Eddyjem Merckxom (64) in Mariom Cipollinijem (57).

Po točkah je zmagal na vseh treh grand tourih: 2010 na Vuelti, 2011 na Touru in 2013 na Giru.

Na Touru leta 2016 je po prvi etapi za en dan oblekel tudi rumeno majico in kar štirikrat zmagal na Elizejskih poljanah – nepremagljiv je bil med letoma 2009 in 2012!

Oh, leta 2009 je osvojil spomenik Milano–San Remo.

In postal svetovni prvak leta 2011 v Københavnu.

Tako rekoč popolna statistika – šprinter težko doseže še več. In še ni konec.

Letos lahko dejansko osvoji drugo zeleno majico na Touru – do cilja sta še dve šprinterski etapi, vodi pa za 101 točko. Pred njim je zaguljen teden.

A želim si, da bi zmagal vsaj še na Elizejskih poljanah. Po svoje si želim tudi, da bi se potem upokojil.