Tour 2021: #33

Cavendishev šprinterski vlak je bil včeraj tako rekoč popoln. Spet je zanj garalo vseh sedem mož in karkoli drugega kot zmaga bi bilo veliko razočaranje. Tekmeci, ki nimajo še ničesar, postajajo panični.

Vedno na varnem

Na nekategoriziranem klancu slabih 40 kilometrov pred ciljem je Lucas Hamilton (BikeExchange) vlekel za Michaela Matthewsa brez možnosti, da bi se Cavendisha znebili. Čeprav Britanec ni šprintal na letečem cilju, se mu zelena majica prilega še bolj kot pred dnem počitka. Po novem ima 59 točk prednosti pred Matthewsom, ki se ne znajde in ne znajde. Občutek imam, da bi bil lahko v šprintih četrti, deveti in peti tudi Luka Mezgec.

Glavnina se je proti koncu, ko je veter pihal z vseh strani, nevarno raztegovala in trgala. Pred odstrelom je bil celo Tadej Pogačar (UAE Emirates), ki je na koncu sam zakrpal luknjo in se vrnil v igro. Cavendish pa verjetno ni pomolil nosu na veter niti za sekundo. Wout van Aert (Jumbo-Visma), ki utegne prej ali slej zmagati v etapi, je medtem vlekel, da bi z Jonasom Vingegaardom strli Pogačarja in v zaključek ni prišel povsem svež. Sonny Colbrelli (Bahrain Victorious) je imel smolo z defektom in je po sedmih kilometrih lova šprintal s trdimi nogami. Odlično pa sta dirkala še Jasper Philipsen (Alpecin-Fenix) in Nacer Bouhanni (Arkea-Samsic).

Kdaj?

Bouhanni, Colbrelli, Philipsen in van Aert (po abecednem vrstnem redu) bi morali prej ali slej zmagati, a je videti, da jim lahko uspe le, če se Deceuninck-Quick Stepu zalomi. Cavendishu kaže odlično. Ima samozavest. Ima ekipo. In čedalje manj tekmecev. Caleb Ewan (Lotto-Soudal), ki bi mu verjetno edini konkuriral, se je v prvi šprinterski priložnosti izločil sam. Arnaud Demare (Groupama-FDJ) ni nikoli resno zapretil v šprintih, a preslab je bil tudi v drugi alpski etapi in prišel v cilj za časovno zaporo.

V zoprnem položaju je Jasper Philipsen (Alpecin-Fenix), ki lahko računa samo še na pet mož. Tim Merlier (Alpecin-Fenix) ima težave na dolgih etapnih dirkah – že na Giru ni vzdržal. To morda pojasni kritikom, zakaj so dajali v šprintih prednost Philipsenu. Na cesti ni niti van der Poela, ki na Merckxovo togoto – in smolo, ker je zdaj Kanibalov rekord bolj ogrožen – pred Tokiom trenira na enoslednicah. Mimogrede: stari mož s 34 etapnimi zmagami na Touru bi moral včasih zagrabiti priložnost in ostati tiho: četudi je MVDP odstopil s Toura, je še vedno ena najboljših stvari, ki so se zgodile v kolesarstvu in za kolesarstvo! Pa tudi za Tour.

Časovna zapora je ob nesreči največja grožnja Cavendishu, ki je po svoje zmagal tudi v nedeljo. Ni bil sam. Za razliko od leta 2018, ko ga je Dimension Data v 11. etapi zapustila z Markom Renshawom – čeprav je bil Cavendish vse, kar so imeli! –, so z njim ostali Tim Declercq, Michael Mørkøv in Dries Devenyns. Polovica ekipe je delala za Cavendisha! Nagradil jih je že v naslednji etapi. Do cilja na Elizejskih poljanah ima torej še od tri do celo štiri možnosti za etapno zmago, ampak tudi nekaj etap, kjer bo težko vzdržal … res pa je bila morda, vsaj po profilu, ena najtežjih prav nedeljska.

Zelena majica?

Prihajajo etape, kjer Cavendish ne bo pobiral točk na letečih ciljih, jih pa bosta Michael Matthews (Bike Exchange) in Sonny Colbrelli (Bahrain Victorious), ki je vroč kot žemlja. Šprinter je na alpski etapi, kjer je Chris Froome (Israel Start-Up Nation) odpadel na prvem klancu, prišel v cilj na tretjem mestu! A za zeleno majico bosta morala Matthews in Colbrelli tudi zmagati, sploh če pride Cavendish do Pariza. Do tja ju lahko še vedno prehiti tudi Philipsen.

Peter Sagan (Bora-Hansgrohe) je po padcu s Calebom Ewanom v tretji etapi zapretil s petim mestom že naslednji dan, a je očitno daleč od forme, ki bi napovedovala osmo zeleno majico. Osvajal jih je sicer z vmešavanjem v pobege, kjer ne bi smelo biti šprinterjev, a je redno zmagoval tudi v klasičnih šprintih, ne glede na trditve, da sploh ni šprinter. Zdaj mu ne uspeva ne eno ne drugo in bojim se, da Peter Sagan leta 2021 ni več tisti razigrani Slovak, ki se je na kolesu zabaval in dajal vtis, da mu je malo vseeno. S takim pristopom zdaj odlično dirka Tadej Pogačar.

In kaj potem?

V resnici se ne bo zgodilo dosti več kot sprememba v tabeli etapnih zmagovalcev na Touru. Kako naj Cavendisheve zmage na Touru, kolikor jih že bo, primerjamo s Kanibalovimi petimi generalnimi, 34 etapnimi pa še z dvema pikčastima in tremi zelenimi majicami? Mimogrede, Cavendish je leta 2011 odnesel domov zeleno majico, potem pa je zavladal Peter Sagan.

Za 34 etapnih zmag je Merckxu zadostovalo pet nastopov na Touru v sedmih letih na vsega 138 etapah. Cavendish dirka na Touru že 14 let, nastopa 12. in je doslej na devetih, ki jih je končal, prevozil skupaj 196 etap. A to je gola statistika, ki je morda zanimiva, a skriva vse razsežnosti razlik med dirkanjem v poznih šestdesetih in sedemdesetih letih ter v sodobnem kolesarstvu.

Mimogrede, če smo že pri spremembah: je kdo opazil, da je letošnji Tour pošastno hiter? Izključujoč kronometer so pet etap prevozili s povprečno hitrostjo več kot 45 km/h. Pregledal sem dirke do leta 2000, a se to še ni zgodilo. Leta 2014 so do desete etape dirkali tako hitro trikrat, sicer pa enkrat, dvakrat in še največkrat nikoli. Včerajšnja etapa je bila do zaključnih kilometrov, ko je začel peloton trgati veter, videti kot uspavanka, a je bila povprečna hitrost na koncu čez 45 kilometrov na uro!

Kakorkoli, veseli me, da sem priča Cavendishevemu pohodu, o katerem bom pripovedoval mladim kolesarjem čez trideset let in me bodo gledali enako butasto, kot smo mi gledali naše fotre. A bolj kot število zmag je pomembna njegova vrnitev. Dejstvo, da zmaguje še trinajst let po prvi zmagi. To je dobro za kolesarstvo, kjer so začeli prevladovati golobradi fantje. Dobro je tudi, ker vzbuja upanje, da se vrne še kakšen odpisani as.