Tour 2021: Mohorič zapne zadrgo

Dobro se spomnim 19. julija 2017. 17. etapo Toura sem gledal z zamikom. Neznanec me je nekje pri Grosupljem prikrajšal za nervozo, ker se mi je čutil dolžnega povedati, da Roglič beži proti zmagi. Ko je norel dol z Galibiera, sem bil na robu solza od veselja za čudaka, ki je tako naivno verjel, da mu bo uspelo v tem zajebanem športu. Že prej sta Borut Božič in Luka Mezgec zmagala na Vuelti in Giru, ampak šprinti se zgodijo v nekaj sekundah in ni časa, da bi dogajanje premleval še ko tiste na cesti pečejo noge. Zdaj slovenske fante gledamo, ko zmagujejo pol ure ali celo uro … in tega smo se navadili! Slovenska kolesarja sta na letošnjem Touru zmagala petkrat, Britanec štirikrat, Belgijci trikrat, Nizozemca dvakrat, Francoz, Avstralec, Nemec, Avstrijec in Američan pa enkrat.

Volčje krdelo tokrat ne stavi na alfa samca

Proti koncu tritedenskih dirk šprinterske etape pogosto nisi šprinterske. Peloton se z gora spusti na ravnino s težkimi nogami, uničenimi šprinterji, kolikor jih še ostane, okrnjenimi ekipami. Malo morje je pa tistih, ki niso dosegli še ničesar, a so razpoloženi optimistično ali si rešujejo kožo, ker še nimajo pogodbe za naslednje leto. Ampak letos ne bežijo in tudi ne zmagujejo outsiderji, nikomur zmaga ni bila podarjena Med najbolj podjetnimi pa je že od začetka Toura Matej Mohorič (Bahrain Victorious).

Sam je spodbudil sodelavce v zgodnjem pobegu k resnemu delu v etapi, ko bi moral zmagat šprinter. Potem so imeli nekaj sreče, da se jim je po letečem cilju pridružila močna skupina, med katerimi je bil tudi Davide Ballerini (Deceuninck-Quick Step). Medtem ko je Bahrain Victorious še drugi dan zapored nekaj časa lovil svojega lastnega kolesarja, pa je Deceuninck-Quick Step tokrat vse stavil na Italijana.

Lepo, da vanj verjamejo. Po svoje so, raje pasivno kot aktivno, branili zeleno majico. Vsaj včeraj ni mogel nihče sleči Cavendisha. A tvegali so šesto zmago na Touru in možnost, da Cav preseže rekord Eddyja Merckxa – kar ga domnevno ne zanima). Samozavestno bodo prišli na Elizejske poljane, kjer lahko Manxman zmaga še petič v svoji karieri in preseže Kanibala na najboljšem možnem prizorišču. Ampak … kaj če dobi defekt? Kaj če … zmaga Michael Matthews (Bike Exchange), Cav pa ni niti peti, ker se mu tokrat na primer sname veriga pred ciljno črto ali pade ali se izgubi? To je manj verjetno, vendar ni gotovo, da Marku Cavendishu uspe zmagat.

Težka šajba, ocena sloga za deset

No, Ballerini je zakuhal. Petdeset kilometrov pred ciljem je dvajseterica v ospredju začela dirkat kot da so na dirki mladincev. Bam-bam-bam. Valovit teren je bil idealen za skok na skok. Švercanje se v takem kaosu splača toliko kot igre na srečo, treba je biti zraven. To je bilo mrcvarjenje, kjer je preživel samo najmočnejši.

Slovenec niti ni skočil, v tisti mesoreznici navsezadnje tega verjetno nihče ni bil več resno sposoben, ampak se je samo odpeljal, ko je odvil Nils Politt (Bora-Hansgrohe). Že da je lahko zmagovalca 12. etape, ogromnega človeka z ogromnimi usti sploh držal, je moral v smrt, kot je povedal sam. V sedmi etapi je šel solo 18 kilometrov. Tokrat pa je imel do cilja več kot 25 kilometrov! Čakalo ga je pol ure trpljenja. Pravi, da je obračal smešno nizke vate, a užitek ga je gledati, tudi ko obrača težak prenos. Čista eleganca, ko bi se vsak normalen človek krivil kot špaget.

Kdo, če ne Mohorič? Mimogrede je v iskanju boljše linije preskočil otok na cesti, kar ni pravzaprav nič posebnega, ampak javnost navduši. Mohorič dirka atraktivno in raje izgubi lepo, kot zmaga grdo.

Pst, zip!

Njegovo kretnjo v cilju bi verjetno odsvetoval vsak strokovnjak za odnose z javnostmi, ki spremlja kolesarstvo vsaj od leta 2004, ko je na enak način zapiral gobce Lance Armstrong. Ampak Mohoriča se je policijska preiskava v sredo zvečer res močno dotaknila. Milan Eržen je izjavil, da se ni zgodilo nič posebnega, toda premetavanje vsebine kovčkov in zaseg telefona ni nekaj, česar bi bili kolesarji vajeni leta 2021.

Lani smo vsi izvedeli, da je francoska policija premetavala hotelske sobe Arkei-Samsic, a o tem ne vem nič več kot to, da so našli 100 mililitrov fiziološke raztopine in nekaj injekcij – ki so v kolesarstvu prepovedane, a verjetno zgolj njih zloraba, ne pa tudi posest. Nekako od zdravnika pričakujem, da ima v torbi za vsak slučaj fiziološko raztopino in injekcijo. Morda je kaj smrdelo. Ampak slabo leto dni pozneje o tem ne vemo nič. Arkea-Samsic je na Touru, sicer neuspešno, ampak dirkajo.

Za dobro športa si želim, da take preiskave ne bi dale rezultatov. Po drugi strani pa upam, da jih ne spodbudijo že čenče v Le Parisienu in da niso le demonstracija oblasti, da vendarle nekaj počno v boju proti dopingu. Rezultat je jalov in spodbudi samo govorice v slogu kjer je dim, je tudi ogenj.

Zdaj v švicarskem časniku (plačljiva vsebina) beremo čenče o čudnih zvokih zadnjega pesta na Pogačarjevem biciklu.

Roke v ogenj ne bi dal za nikogar, ne bom pa niti nikoli iskal vzrokov za uspeh v dopingu, kot tisti, ki menijo, da je dopingirana kompletna prva stoterica na Franji. Kaj šele na Touru, bodo rekli! Če v to res verjamemo, potem bi bilo edino normalno, da ta cirkus nehamo spremljat in se raje posvetimo atletiki, nogometu ali lokostrelstvu, v jalovem upanju, da doping v drugih športih ne obstaja.