Vuelta 2021 pod črto

Osladnost mi gre strašno na živce, sploh v kolesarstvu, zato nerad pišem slavospeve šampionom. Saj so samo vrhunski športniki. A za Rogliča se zdi, da presega kolesarstvo samo, tako vsaj kaže glede na njegovo priljubljenost. Slovencem je ljubši kot dvakratni zmagovalec Toura. Priljubljen ni le zato, ker je najboljši. Priljubljen je, ker dela napake, ker mu ne gre vse po maslu in ker ga to ne potolče, ampak se vedno znova vrne. Od poraza na Touru in ponesrečene olimpijske cestne dirke naprej se zdi, da je boljši kot kadarkoli: bolj sproščen, bolj nasmejan, bolj zanesljiv, hitrejši.

Brez trenutka šibkosti

Letos niti enkrat ni dajal vtisa šibkosti. Lani je na Covatilli dan pred koncem kazalo, da ga bo Richard Carapaz zmlel in na koncu si je pred njim zagotovil pičlih 24-sekund prednosti. Del javnosti je Rogliču očital, da brez bonifikacijskih sekund sploh ne bi zmagal. Neumnost! Če ne bi bilo bonifikacijskih sekund, bi se dirkalo drugače. A bile so bonifikacijske sekunde. Tudi letos. Nikogar niso zanimale, ker je bilo že od prvega dne jasno, da Rogliča ne bo mogoče premagati v igri sekund, ampak le tako, da ga nekje po poti najdejo na levi nogi in umorijo.

Rogliču lahko očitamo samo tveganje v deseti etapi, ki pa si jo bomo za vedno zapomnili predvsem, ker je napadel hrabro, nepreračunljivo, impulzivno. Da, tam bi lahko izločil samega sebe. Po oceni nekdanjega profesionalnega kolesarja, ki tisti spust pozna, Roglič ni toliko tvegal, kot slabo reagiral, ker je preveč stisnil zadnjo zavoro. Takšne napake bodo Rogliča verjetno spremljale do konca kariere. Letos jih je bilo preveč in tudi padcev je bilo preveč, da bi jih lahko razumeli kot slučaj. A na Vuelti je bil, z izjemo padca v 11. etapi, vedno na pravem mestu.

Ena kritična etapa

V komplicirani 20. etapi, kjer je Alto de Mougas že 60 kilometrov pred ciljem postal pokopališče šampionov, je Roglič ostal zraven in videti je bilo, kot da ima vse vajeti v svojih rokah. Po mojem ni bilo čisto tako. Ostal je sam, pa ne bi smel. Res sta bila sama tudi Adam Yates in Enric Mas, ampak Ineos Grenadiers in Movistar sta dirkala samo še s petimi kolesarji, medtem ko je bila Jumbo-Visma še popolna. Bahrain Victorious je imel v ubežni skupini Marka Paduna, gotovo ne po naključju, in nekoga, najbolje Stevena Kruijswijka, bi morala imeti tudi Jumbo-Visma.

A Jumbo-Visma je, čeprav še zdaleč ni bila najmočnejša ekipa, vseeno funkcionirala solidno, sploh glede na vtis, ki ga je dajal pred kamerami športni direktor Addy Engels. Tako medlega vodje česar koli, kaj šele ekipe svetovne serije s serijskim zmagovalcem, pa še ne! Močno upam, da je drugače, ko vanj ni obrnjena kamera, ker takšno tarnanje res ni podobno ničemur.

Če je lani Roglič zmagal s pičlo prednostjo, pa je bil tokrat boleče premočan. Videti je bilo, da bi lahko zmagal vsakič, če bi hotel, razen v 18. etapi na Gamoniteiru, ko po zaguljeni 17. etapi enostavno ni imel nog A je bil vseeno drugi! Ob štirih etapnih zmagah je bil tako še štirikrat drugi, drugi je bil tudi po točkah in tretji na gorskih ciljih. Če organizator ne bi spremenil sistema točkovanja, ki je letos favoriziral šprinterje, bi Roglič spet odnesel domov še zeleno majico.

Movistar spet ni razočaral cinikov

Z vidika atraktivnosti nam je lahko žal samo tega, da Roglič in Tadej Pogačar ne dirkata drug proti drugemu večkrat. Ostali so na etapnih dirkah, bog pomagaj, v drugem razredu. Roglič je premagal Enrica Masa za 4:42, Jacka Haiga (Bahrain Victorious) za 7:40 in desetega Felixa Großschartnerja (Bora-Hansgrohe) za 22:22. Večja razlika med prvim in desetim je bila v tem tisočletju samo leta 2019, ko je tudi zmagal Roglič, in pred tem leta 1993.

Vseeno Vuelta ni bila dolgočasna. Drugi teden ni bil ravno zaspan, a v generalnem seštevku se med favoriti ni dogajalo prav dosti. Potem se je boj za vrh spet razplamtel: a, drugače kot na Touru je bilo očitno, da ekipe dejansko upajo tudi na generalno zmago in se ne bodo zadovoljile z drobtinami. Glavni zaslugi imata Movistar in Bahrain Victorious. A oboji so imeli tudi težave.

Več jih je imel Movistar. Njihove taktične domislice so pogosto burkaške, a tokrat jim je šlo po dolgem času kot po maslu. A v sedmi etapi je nesrečno odstopil Alejandro Valverde, dotlej četrti v generalnem seštevku. Čez dva dni se je polomil Johan Jacobs, v 18. etapi ni štartal Carlos Verona. Zoprno, a nič v primerjavi z zapletom v 20. etapi. Burka: Miguel Angel Lopez je sestopil iz gole užaljenosti.

Po svoje ga lahko razumemo, če je vodstvo res zahtevalo, da neha lovit, potem ko je zamudil odločilno potezo, ki jo je Enric Mas ujel. Junak kraljevske etape je čez dva dni postal popoln bedak. Če bi dirkal še v mladinski konkurenci, ga športni direktor gotovo ne bi vzel v avto oziroma bi ga domov poslal s kolesom. Ko smo že mislili, da bodo v Movistarju za spremembo naredili vse prav, in to s številčno šibko ekipo, se jim zgodi jeznoriti Kolumbijec. Verjetno se ne bi dosti spremenilo, ne glede na to, ali bi v ospredju skupine odpadlih Lopez vlekel ali ne. Egan Bernal (Ineos Grenadiers) je ostal brez bele majice, a vseeno ni vlekel, ker je bil spredaj Adam Yates.

Najmočnejša ekipa: Bahrain Victorious

V 17. etapi je podobno neumnost kot Lopez ušpičil Mikel Landa (Bahrain Victorious): potem ko je že bežal, je enostavno sestopil. Zmagovalec Dirke po Burgosu je bil dva tedna pozneje na Vuelti obupno slab, a ne toliko, da ne bi mogel biti v pomoč Jacku Haigu, ki je tako reševal čast najboljšega moštva na dirki. Pogodbo Z Bahrainom Victorious ima Bask samo do konca leta in mislim, da si po dveh letih razočaranj – edino zmago je Landa dosegel letos na dirki kategorije Pro – ekipa zasluži nekoga bolj zanesljivega.

Bahrain Victorious je letos med najatraktivnejšimi ekipami, ki so se sposobne hitro prilagoditi, ko ne gre vse po planu. Na Giru jih je po odstopu Lande rešil Damiano Caruso, na Touru sta po odstopu Jacka Haiga zmagovala Matej Mohorič in Dylan Teuns. In po Touru so tudi na Vuelti zmagali v ekipni razvrstitvi. Zasluženo: z atraktivno zmago Damiana Carusa po več kot 70 kilometrov dolgi solo akciji v deveti etapi, tretjim mestom Jacka Haiga in z belo majico Gina Mäderja, ki je bil generalno peti.

Vse so si priborili z garanjem in po zaslugi odlične taktike v 20. etapi, ko je bil Mark Padun tam, kjer bi moral biti tudi nekdo iz Jumbo-Visme.

Ineos Grenadiers še nikoli toliko izgubljal … a je zdaj bolj simpatičen

Ineos Grenadiers, prej Sky, je postavil tako visoke standarde, da je poraz vse, kar na grand touru ni generalna zmaga. A v blestečih letih so imeli najmočnejše posameznike, potem pa sta prišla Pogačar in Roglič, ki sta se, drugače kot množica zvezdnikov, k sreči izognila Daveu Brailsfordu. Kjer se zdaj pojavita Slovenca, Ineos Grenadiers tako rekoč nima možnosti za zmago. To bi nekako pogoltnili: to, da ekipa z najvišjim proračunom komaj ali sploh ne ujame niti zmagovalnega odra niti etapne zmage in niti bele majice, pa je zaskrbljujoče.

Selekcija moštva je bila morda vprašljiva. Tom Pidcock je prišel z dopusta na ene vrste priprave za svetovno prvenstvo, Richard Carapaz pa je po Touru in olimpijski zmagi deloval naveličano. Vendar britanski ekipi ne moremo očitat, da ni dirkala atraktivno. Tudi potem, ko so ostali brez Carapaza, Jhonatana Narvaeza in motorja Dylana van Baarleja.

Egan Bernal ni imel nog niti za zmagovalni oder niti za etapno zmago, a je pokazal pogum v 17. etapi. Zaradi te akcije ga gotovo ne bomo več podcenjevali. Očitamo na lahko, da je na Touru leta 2019 zmagal v kaosu zaradi izrednih razmer, letos pa na Giru, ker ni bilo Pogačarja ali Rogliča. A Bernal je vseeno najboljše, kar ima Ineos Grenadiers.

Tudi v 20. etapi je dirko odprl Ineos Grenadiers in težava je bila le v tem, da Bernal ni zmogel dveh zaporednih pospeševanj, tako da se je Adam Yates s precej sovražno razpoloženo druščino odpeljal brez njega. Adijo, bela majica. Yates si je na vse kriplje prizadeval zmagati v etapi in tudi to mu lahko štejemo samo v dobro. Ampak … ni šlo.

Mislim, da se bo moral Ineos Grenadiers navaditi, da je neka era minila. Kadrovska napaka sezone je bila, da je najbogatejše moštvo zaradi nečesa tako banalnega kot je denar, pustilo Rohana Dennisa k največji konkurenci. S Tomom Pidcockom imajo končno kolesarja za klasike. Na koncu pa pogled v statistiko pokaže, da niso popolnoma zanič. Zmagali so grand tour in po številu zmag zaostajajo le za Deceuninck-Quick Stepom in Jumbo-Vismo.

In nenazadnje: bolj so nam všeč kot takrat, ko so zmagovali. Se strinjate?

Fabio Jakobsen je postal rutiner

Kljub obilici priložnosti za šprint je bilo na Vuelti relativno malo vrhunskih šprinterjev. Dvakratni etapni zmagovalec Jasper Philipsen (Alpecin-Fenix) je prezgodaj odstopil. Arnaud Demare (Groupama-FDJ) je popolnoma drugačen Arnaud kot lani. Michael Matthews ni in ni sposoben zmagati. Za Caleba Ewana (Lotto-Soudal) pa se je Vuelta končala že na Touru.

A šibka konkurenca ne zmanjša uspehov Fabia Jakobsena (Deceuninck-Quick Step). V popolnejši konkurenci bi zmagoval manj, ampak morda je bilo prav to, da ni bilo na dirki več velikih imen, dobro na dolgi rok zanj in tudi za kolesarstvo. S tremi zmagami ob dveh drugih mestih in z zeleno majico se je vrnil med največje šprinterje. Pika. Ni se mu treba spraševati, kako bo živel naslednje leto. Precej bolje verjetno spi tudi Dylan Groenewegen.

Za njegovo vrnitev ima gotovo zasluge tudi Patrick Lefevere. Naj si o njegovi robatosti mislimo karkoli, ekipo zna setsaviti. Deceunick-Quick Step je bil spet med najmočnejšimi: štiri etapne zmage in zelena majica so morda celo več, kot je pričakoval prvi samec Volčjega krdela. Na Vuelto niso prišli z najmočnejšo ekipo, a je vseeno uspelo zmagati tudi Florianu Senechalu – šele prvič v svetovni seriji in potem, ko so pravzaprav zamočili oziroma je zamočil Jakobsen, ker ni držal lastnega podivjanega krdela.

Magnus

Kako primerno ime. EF Education First-Nippo je stavil na Hugha Carthyja, ki pa v Španijo ni prišel v dobri formi in je odstopil. Anglež bi letos verjetno težko ponovil lansko tretje mesto, Magnus Cort Nielsen pa je s tremi atraktivnimi zmagami več kot le olajšal razočaranje, ko se ni izšel plan A. Morda je bilo za ekipo celo bolje, da je lahko dirkal Magnus Cort zase.

Po mojem je na mestu celo vprašanje, ali ni bil morda Cort najboljši šprinter na dirki. Jasno, da ne, saj v čistih šprintih nima nobenih možnosti, a zagotovo je bil najpopolnejši: zmagoval je v etapah, kjer bi moral Michael Matthews (Bike Exchange). To, kar je izvajal Wout van Aert na Touru, je Magnus Cort počel v Španiji.

Za moj okus je bil najboljši kolesar na dirki za Primožem Rogličem. Trikrat je zmagal v treh različnih okoliščinah in za dobro mero je bil še drugi na zaključnem kronometru – kdo bi si mislil, da bo za olimpijskim prvakom zaostal pičlih 14 sekund? Cort bo nevaren tudi na svetovnem prvenstvu, čeprav resda blesti predvsem na etapnih dirkah. V vsakem primeru bo eden glavnih motorjev v danski ekipi. Danski uspehi so podobno senzacionalni kot slovenski.

Dobro jutro, DSM

Nemška ekipa je z novim imenom, novimi sponzorji, novo opremo in prevetrenim moštvom začela sezono obupno. Še pred novim letom se jim je izmuznil Marc Hirschi. Zmag je bilo malo, skoraj nič … do avgusta. Vuelta se je začela slabo, s padcem Romaina Bardeta. A DSM je vseeno med zmagovalci: tri etapne zmage in pikčasta majica, za katero so se morali kar med seboj tako rekoč dogovoriti, ali jo bo oblekel Bardet ali Michael Storer.

Za Novozelandca mnogi še niso slišali niti po letošnji zmagi na Dirki po Ainu, ampak fant je kazal svoj talent že z dvema uvrstitvama v deseterico na Touru de’l Avenir. Resnici na ljubo ni videti kot kolesar World Toura. Bolj spominja na vrhunsko opremljenega amaterja, ki je pred treningom sedel v pisarni in si za malico privoščil vampe. Videz vara1 Nicholas Roche je v GCN-ovi oddaji Breakaway povedal, da je Storer prišel v ekipo kot zelenec z velikimi težavami na spustih. Letos pa se je na Vuelti ves čas sukal v ubežnih skupinah in se kar ni utrudil. Občutek sem imel, da bo prej ali slej zmagal še tretjič v etapi in če bi bila Vuelta štiritedenska dirka, bi mu bržkone uspelo.

Če kdo, si je on zaslužil pikčasto majico, ki očitno ni pretirano zanimala zmagovalca 15. etape Rafala Majke, bolj pa zmagovalca 14., Romaina Bardeta. A Francoz gentlemansko ni dirkal, ampak prepustil točke Storerju. Jasno, v nasprotnem primeru bi se lahko celo zgodilo, da bi majico odnesel domov Roglič.

Naslednje leto? Stara zgodba nemške ekipe: veliki zvezdnik se seli: Michael Storer odhaja v Groupamo-FDJ.

Ekipa, ki je osvojila veliko – in šop poraženih

Med prijetna presenečenja sodi tudi Intermarche-Wanty-Gobert Materiaux. Videti je kot ekipa druge kategorije ampak v prvi sezoni v svetovni seriji dirkajo daleč nad pričakovanji. Vsak uspeh je sicer presenečenje, ampak med sedmimi letošnjimi zmagami so tri dosegli na dirkah svetovne serije. Rein Taramäe je zmagal v tretji etapi in oblekel rdečo majico, potem jo je v deseti etapi še bolj presenetljivo osvojil Odd Chrstian Eiking.

Krčevito so jo branili do 16. etape, pri tem pa je marsikdo privzdigoval obrvi, ker je Louis Meintjes dirkal po svoje in menda je bil celo nekoliko siten, ker bi raje videl, da bi se vse vrtelo okoli njega. Toda jasno je bilo, da Eiking nima nobenih možnosti, medtem ko je Meintjes lovil deseterico. In to zelo podjetno! Deveto in osmo mesto v 17. in 18. etapi sta ga pripeljali na deseto mesto in ni bilo izključeno, da lahko izboljša osmo s Toura leta 2016 in 2017 – do padca v 19. etapi, ki je vse pokvaril.

Toda belgijski ekipi je uspelo doseči mnogo več, kot na primer ekipam Astana-Premier Tech, Bora-Hansgrohe, Cofidis, Groupama-FDJ, Israel Start-Up Nation, Lotto-Soudal, BikeExchange, Qhubeka-NextHash (ki celo težko zbere denar za plače).

Rdeči abonma

Fernando Escartin obvlada. Letošnja dirka je bila drugačna. Veliko šprintov in nič Pirenejev. Vuelta brez Pirenejev? To je vendar kot dirka Po Sloveniji brez Alp! Khm … nič hudega, če ni Alp. Nič hudega, če ni Pirenejev. Španija ima dovolj drugih pošastnih klancev in vsako leto izvohajo kakega novega, ki je videti, kot da so ga naredili posebej za Vuelto. Razočaral je le drugi konec tedna, ko gorski etapi nista servirali masakra med favoriti, a je bilo toliko bolj napeto med ubežniki.

Večina je bila verjetno vesela, da ni bilo vetra, ki ga je Escartin obljubljal v tako rekoč vsaki drugi etapi. Prespali bi lahko tudi zaključni kronometer, saj se realno ni moglo zgoditi nič – razen, če bi Roglič v tistem ovinku dejansko peljal naravnost in tega ne bi opazil vsaj dve minuti. Ne, Vuelta ne razočara.

Roglič morda ni najbolj zanesljiv kolesar na svetu, ampak dejstvo, da je dobil tako nepredvidljivo dirko trikrat zapored, sporoča obratno. Vseeno: četudi Roglič ni najbolj zanesljiv, je pametno staviti nanj. Zanesljivo pa je zanimiva vsaka dirka, kjer se pojavi. Letos je dirkal malo in padal veliko, a ob tem vseeno nabral enajst zmag. Ni kaj dodati.