Vuelta 2021: analiza drugega tedna

Po dveh tednih kup ekip še vedno nima v žepu ničesar, po drugi strani pa je Vuelta odrešitev za DSM, ki s tremi etapnimi zmagami, dvakrat je bil najboljši Michaela Storerja, v 14. etapi pa Romain Bardet, v drugem delu sezone rešuje obupen začetek leta. Z etapno zmago in kar osmimi rdečimi majicami pa je v prvi sezoni v svetovni seriji med najuspešnejšimi Intermarche-Wanty-Gobert Materiaux: letos imajo več rdečih majic kot Jumbo-Visma! A resen spopad za maillot rojo se začne šele v sredo, glavno vprašanje pa ostaja, ali je sploh mogoče premagati Primoža Rogliča.

Statičen drugi teden, a Roglič je vseeno pridobil

Potem ko se je teden dni uspešno skrival, je Roglič v deseti etapi poskrbel za to, da je general Horner že v torek izpolnil kvoto uporabe besede knucklehead. A tokrat je imel Roglič srečo in je z zmago popravil vtis že naslednji dan, ko je z knuckleheadom gen. Horner zmerjal Enrica Masa (Movistar). Mas in Roglič seveda nista butca, ampak dajeta že dva tedna vsem vedeti, da sta najmočnejša na dirki. Adam Yates (Ineos Grenadiers), Miguel Angel Lopez (Movistar) in morda še Jack Haig (Bahrain Victorious) imajo svetle trenutke, ostali pa niti ne.

Dobro, tudi Egan Bernal (Ineos Grenadiers) je pridobil proti vsem ostalim konkurentom za generalni seštevek pet sekund v 13. etapi, ko je bil v šprinterskem kaosu vsakokrat na pravem mestu. Naslednji dan je štiri sekunde pridobil Lopez, v 15. etapi pa 15 sekund Adam Yates. A to je slaba tolažba. S potezama v 10. in 11. etapi je Roglič v sicer precej statičnem drugem tednu vseeno povečal prednost pred vsemi. In še huje za Ineos Grenadiers: Mas, Lopez in Haig so izgubljali manj kot Bernal in Yates.

Jumbo-Visma zadržano

Vse te podatke in razne statistike pa lahko danes zabrišemo v koš. Jasno, pred nedeljsko vožnjo na čas morajo vsi imeti pred Rogličem več kot dve minuti prednosti, sicer jih v Santiagu de Composteli reši samo še apostol sv. Jakob. A svetnik je pravičnik – zato bodo morali najti prednost na cesti s trdim delom, ne pa čakati na čudež.

Verjetno smo vsi pričakovali, da bodo Jumbo-Vismo in Primoža Rogliča skušali priviti v sobotni etapi. Ko se to ni zgodilo in je prišel pred najboljšimi v cilj tudi šprinter in ob tej priložnosti ubežnik Arnaud Demare (Groupama-FDJ), smo računali na rompompom v nedeljski etapi, ki je bila z dolgimi klanci še primernejša za izčrpavanje Jumbo-Visme.

Ni skrivnost, da Rogličeva ekipa ni pojem zanesljivosti, a dirkajo pametno: rdečo majico so prepustili Oddu Christianu Eikingu. Intermarche-Wanty-Gobert Materiaux brani majico bolje kot prejšnji teden, ko jo je nosil Reim Taramäe. Veseli so vsake sekunde v rdečem, zato jo branijo na živo in mrtvo.

Marsikdo ne razume, zakaj je v 15. etapi Jumbo-Visma poslala v beg sprva Seppa Kussa in potem še Stevena Kruijswijka. V begu nista bila, da bi zmagala, čeprav je Kruijswijk po spletu okoliščin celo dirkal na zmago. V begu sta bila za primer, da bi Ineos Grenadiers ali še bolj verjetno Movistar razdejala peloton. Roglič bi imel še vedno s seboj enega in za vsak slučaj v ospredju še drugega.

A pritisk britanske in španske ekipe se ni zgodil. To ne preseneča. Movistar dirka brez Alejandra Valverdeja in Johana Jacobsa, Ineos Grenadiers pa je v vsega 24 urah izgubil oba izčrpana Ekvadorca, Richarda Carapaza in Jhonatana Narvaeza. Tako se zastavlja vprašanje, kako bodo Movistar in Ineos Grenadiers dirkali v 17., 18. in 20. etapi, ko morajo proti Rogliču s še vedno popolno ekipo pridobiti tri, štiri, celo pet minut.

Španci končno dirkajo všečno

Najbolje in tudi gledljivo dirka Movistar. Enric Mas daje celo vtis, da mu le malo manjka za to, da bi bil konkurenčen Primožu Rogliču. Je kdo pričakoval, da bo tako dobro splezal na steno v 11. etapi? Proti Rogliču ni imel možnosti, ampak to je bila etapa za kolesarja, ki je dober tudi na enodnevnih klasikah. Na dolgih klancih utegneta biti iz dneva v dan bolj izenačena, če teoretiziramo o tem, da Roglič proti koncu tritedenskih dirk bolj čuti utrujenost.

A ne bo ga dovolj premagovati za nekaj sekund. Rogliča morajo uničiti. To sicer ni uspelo nikomur. Še nikoli. V zaključku 14. etape je bil napad Miguela Angela Lopeza imeniten, ampak na koncu sta škodo dobro omejila že Kruijswijk in Kuss, še preden se je za njim pognal Roglič. S skoki bo moral Movistar poskušati daleč prej, a s tem tvegajo odlično uvrstitev v generalnem seštevku.

In če smo že pri Movistarju: v ljubi jim ekipni razvrstitvi so šele četrti in zaostajajo skoraj 16 minut za Ineosom Grenadiers. Glavni razlog za to je odsotnost Alejandra Valverdeja, toda po svoje bodo morda tokrat z dejanji na cesti priznali, da je bilo tekmovanje za najboljšo ekipo vsa ta leta bolj ali manj dirka na tolažilno nagrado.

V ofenzivo mora tudi Ineos Grenadiers

Na podobne karte kot Movistar, bo moral igrat Ineos Grenadiers z Bernalom in Yatesom, ki pa imata precej slabše izhodišče in skoraj imamo vtis, da bodo predvsem reševali zmagovalni oder. Yates je pokazal v prvih dveh tednih več, ampak zdaj prihajajo na Bernalov teren. Ta vseeno ni takšen, da bi se Kolumbijec počutil bistveno udobneje od tistih, ki živijo na normalnih nadmorskih višinah: samo na Gamoniteiru v 18. etapi se bodo vzpeli na nadmorsko višino blizu 1800 metrov, kjer se že nekoliko pozna višina – a ne dovolj, da bi lahko o tem resno razpredali na dolgo in široko.

Dobro kaže bahrajnskemu moštvu. Haig ima krasne možnosti za zmagovalni oder in ima tudi popolno ekipo, ki je bila že pred štartom na papirju ena najmočnejših. Ostaja vprašanje, ali se je Mikel Landa pripravljen preleviti v superpomočnika … in če je sposoben biti super. Damiano Caruso je pomočnik že vse svoje življenje, a ima zdaj tudi lepe možnosti za pikčasto majico In tretje vprašanje: je Jack Haig sposoben vzdržati tudi tretji teden?

Odprt je boj za pikčasto majico

S čednima zmagama sta se konec tedna v boj za pikčasto majico spustila Romain Bardet in Rafal Majka (UAE Emirates). Francoz si je hitro opomogel po groznem padcu v peti etapi: že v sedmi je bežal in prišel na šesto mesto, šesti je bil tudi na steni v 11. etapi. Na Touru leta 2019 je za tolažbo oblekel pikčasto majico, potem ko se mu ni izšlo v generalnem seštevku.

Caruso je pikčasto majico nosil pet dni in se zanjo tudi aktivno trudil, a zdaj je seveda vprašanje, ali ne bo po lepi zmagi v deveti etapi dirkal za Haiga.

Še najbolj nevaren Bardetev konkurent je verjetno Majka. 87-kilometrski solo beg, potem ko sta bila nekaj časa sama s Fabiom Arujem, je ena njegovih najbolj impresivnih predstav. Pikčasto majico je na Touru oblekel dvakrat, a v svojih precej bolj poskočnih srednjih dvajsetih letih (2014 in 2016). Na generalno uvrstitev dirka za UAE Emirates David De La Cruz, a ne preveč uspešno: realna možnost je kvečjemu rob deseterice in za tako uvrstitev ne dobiš oprode, ki je sposoben zmagovati v etapah.

Dva šprinta, veliko zabave

Po odstopu Jasperja Philipsena (Alpecin-Fenix) smo računali na šprinterski sprehod Fabia Jakobsena (Deceuninck-Quick Step), če bo seveda prišel čez vse klance. A z večino šprintov so opravili v prvem tednu, naslednjo resno priložnost pa je Nizozemec zamudil.

V 12. etapi ni imel realnih možnosti: trasa je bila narejena za Michaela Matthewsa (Bike Exchange) in Mattea Trentina (UAE Emirates), zato je bil glavni cilj znebiti se težjih šprinterjev. Nobenih možnosti pa ni bilo, da bi se znebili Magnusa Corta (EF Education-Nippo), ki se lahko za polovico svoje izjemne druge zmage na tej Vuelti zahvali Jensu Keukeleireju, ki je bil skoraj bolj napad od daleč, kot lead-out.

Magnus Cort je eden tistih, ki zmorejo marsikaj, predvsem pa se je z drugo zmago vmešal še v boj za zeleno majico najboljšega po točkah. A ne za dolgo. Že naslednji dan je postalo jasno, da ga pike niti malo ne zanimajo. Po svoje je bilo žalostno, da se je čez leteči cilj v 13. etapi Jakobsen zapeljal kot da zelena majica sploh nikogar ne zanima. Magnus Cort potem niti ni šprintal, končal je daleč zadaj – ni pa šprintal niti Fabio Jakobsen, ki je odpadel od svojega lastnega vlaka.

V cilju je zmagovalcu Florianu Senechalu, ki je zmagal za Voljče krdelo namesto njega, čestital s skrajšanim »congrats« in precej več besed namenil očitku, da naj bi lead-out gledal, kje je njegov šprinter. Že res: težko je bilo gledati, kako ga ne čakajo, ampak mu vsakič znova bežijo, ob tem pa vlečejo za Mattea Trentina. Je pa tudi res, da se od šprinterja Jakobsenovega kova pričakuje, da bo držal. Zdaj, ko ga imajo mnogi spet za enega najboljših na svetu, nikogar več ne zanima, da je bil pred letom dni na robu smrti – tudi zato, ker ni popustil. Neizprosna je kolesarska javnost.

Kakorkoli, potem ko je izgubil prlložnost za 50 šprinterskih točk, se je pojavilo vprašanje, ali lahko vendarle Roglič še tretjič obleče zeleno majico. Te možnosti se razblinjajo, glede na to, da ni bil v soboto in nedeljo niti blizu pik, zdaj pa jih je na cesti realno na voljo premalo, da bi nadoknadil 92 točk zaostanka za Jakobsenom – s tem da je torkova etapa šprinterska. In da je Rogliču bolj malo mar.