Vuelta 2021: Zatišje pred vojno?

Za prave ljubitelje kolesarstva se spodobi, da zviška gledajo na cirkus okoli Toura in opevajo Vuelto kot najbolj zanimivo od treh velikih dirk. A doslej letos vse poteka po konservativnih pričakovanjih: Roglič zmaga v prvi etapi, šprinter Jasper Philipsen (Alpecin-Fenix) v drugi, outsider Rein Taramäe (Intermarche-Wanty-Gobert) z zmago v tretji etapi sleče Rogliču rdečo majico in šele v četrti etapi smo videli pravljični zaključek, saj je Fabio Jakobsen (Deceuninck-Quick Step) zmagal v svetovni seriji prvič po nesreči na Poljskem. Mnogi pa so bili razočarani, ker doslej ni bilo niti vetrovno niti se niso favoriti zmrcvarili na prvem ciljnem klancu.

Prva Rogličeva poteza

Na Vuelto pride redko kdo od pretendentov za rdečo majico v vrhunski formi: eni so utrujeni od Toura in letos še olimpijskih iger, drugi so okrevali po poškodbah, tretji so v Španiji samo zato, ker niso bili v ekipi za Tour … Olimpijski prvak v krosu Tom Pidcock (Ineos Grenadiers) je po polomu na kronometru v prvi etapi mirne duše priznal, da je prišel na dirko takoj po dopustu. Ne predstavljam si, da bi se tako kdo pripravljal na Dirko po Franciji. Primož Roglič (Jumbo-Visma), ki namerava zmagati tretjič zapored, pa je javno povedal, da trase praktično sploh ne pozna.

Prav zaradi vseh neznank je Vuelta tako privlačna. Ampak letos je za zdaj videti, da Roglič izstopa kar preveč, da bi lahko konkurenti upali na kaj drugega, kot da bo imel slab dan. Navsezadnje ga z izjemo Pogačarja lani še nikoli niso premagali, če ni imel izrazito slabega dne.

Dirko po Franciji je Tadej Pogačar prezgodaj ubil v dveh potezah: z vrhunsko vožnjo na čas v peti in napadom od daleč v osmi etapi, Odtlej je bilo iz dneva v dan bolj očitno, da so tekmeci brez idej in so predvsem čakali na slab dan. Za dobro športa, v katerem so bile lani na tritedenskih dirkah razlike med prvimi in drugimi med najmanjšimi v zgodovini, upajmo, da letos ne bo tako tudi na Vuelti.

Večina ni pričakovala, da bo Roglič na kratkem kronometru v prvi etapi toliko boljši od vseh ostalih. Pred dirko se je napovedovalo 15 sekund razlike med favoriti za generalni seštevek. A za Rogličem je skoraj toliko (14 sekund) zaostal prvi od favoritov Aleksandr Vlasov (Astana Premier-Tech), izzivalca z vrha stavnic Egan Bernal (Ineos Grenadiers) in Mikel Landa (Bahrain Victorious) pa 27 in 39 sekund. Na manj kot devet minut dolgem kronometru! A to ni presenečenje – zmagal je olimpijski prvak, ki je, res na šestkrat daljšem kronometru, specialiste v tej disciplini premagal za minuto in več.

Blizu sta bila v kronometru tudi državni prvak Jan Tratnik (Bahrain Victorious), ki se odlično izkaže predvsem v krajših vožnjah na čas, in Jan Polanc (UAE Emirates). Polancu, ki še nima pogodbe za prihodnje leto, je ta rezultat prišel prav – v drugi etapi je že prišel v deseterico, potem v tretji zaostal – a še vedno je na 17. mestu najboljši kolesar UAE Emirates v skupnem seštevku.

Ineos Grenadiers dobil prve udarce

Adam Yates, ki je bil najhitrejši grenadir na kronometru in med njimi tudi sicer daje na cesti najboljši vtis, se rad vozi bolj proti koncu glavnine, če ne celo povsem zadaj. Po neki teoriji je tam bolj varno kot spredaj, kjer bi bili radi vsi, to pa povzroča trenja. A ni vedno pametno, če se štiri kilometre pred ciljem zgodi padec in se tisti, ki pač vozijo spredaj, odpeljejo naprej. Adam Yates je tako po neumnem pustil na cesti 31 sekund. Olimpijski prvak Richard Carapaz je v tretji etapi odpadel in ker je takrat začel vleči Movistar, celo jaz že počasi verjamem, da mu to počno nalašč, potem ko je v nenavadnih okoliščinah zapustil špansko ekipo. Kakorkoli, v etapi, kjer še ni šlo na nož, je izgubil debelo minuto.

Vseeno Ineos Grenadiers deluje čvrsto kot ekipa, a po štirih etapah ne dajejo vtisa, da imajo med seboj zmagovalca. Seveda pa se lahko vse spremeni: Egan Bernal je sicer deloval v tretji etapi precej utrujeno, ampak zdaj pride na vrsto floskula: Vuelta je še dolga. Po drugi strani pa ravno to morda ni najbolje za njegov mlad, a že precej šibak križ.

Tretja etapa: ne napadi, ampak izčrpavanje

Resnici na ljubo smo v tretji etapi s ciljem na Piconu Blanco pričakovali več akcije, ampak tempo je bil morda prehud, da bi lahko prišlo tako zgodaj na dirki do resnih napadov in razbitja skupine preživelih na prafaktorje.

Vseeno mi je bilo všeč, da je Bahrain Victorious navil tempo. Niso dosegli prav dosti, še več, Landa se je kar izgubil med preživelimi, kaj šele, da bi na koncu napadel. Bolj je bilo videti, da se skušajo čim prej otresti favoritov iz druge vrste. To se je do določene mere tudi zgodilo: odpadli so Fabio Aru (Qhubeka Next-Hash), Hugh Carthy (EF Education-Nippo), ki je porazno odpeljal tudi otvoritveni kronometer, v prvi etapi presenetljivo hitri Romain Bardet (DSM), Vlasov in še kdo.

Še največ je iz vsega potegnil Movistar. Enric Mas je celo pridobil nekaj sekund in bi jih še več, če se za njim ne bi podal kar kolefa Miguel Angel Lopez: Skupaj z Alejandrom Valverdejem so razvrščeni od petega do sedmega mesta in lahko spet resno računajo na zmago v ekipni razvrstitvi. Bolj bi rekel, da je Carapaz žrtev te njihove strategije, kot pa zamere, ki jo mediji privlečejo na dan vsakič znova, ker je pač intrigantna.

Jumbo-Visma škripaje

Roglič na prvem vzponu s ciljem na klanec ni imel težav. Jih je pa imela Jumbo-Visma. Lomili so ga sicer že v drugi, šprinterski etapi, ki je zaradi padca premešala karte bolj kot tretja. Malo je manjkalo, premalo, da bi Roglič padel in v najboljšem primeru delil usodo z Yatesom in Carthyjem. Spet je bil ob napačnem času na napačnem mestu. In spet okoli sebe ni imel ekipe.

In kar je še huje: ekipe ni imel ob sebi niti v tretji etapi. Upam, da zaostanki Seppa Kussa, Stevena Kruijswijka in Sama Oomena (ostali so svoje delo bržkone opravili že prej) ne odražajo trenutnih sposobnosti in da so toliko zaostali zato, ker so spustili plin. Ampak ekipa daje vtis šibkosti in to so konkurenti gotovo videli.

Že v petek se zna zgoditi, da bo kaka ekipa pritisnila na Jumbo-Vismo, še bolj ugodna za mrcvarjenje pa utegne biti nedeljska etapa, saj je pred zaključnim klancem na Alto de Velefique še dolg klanec prve kategorije.

Fabio Jakobsen: leto dni nazaj se je boril za življenje

Letošnja Vuelta je radodarna do šprinterjev. Zato bi morda res pričakovali kakšnega več, recimo vsaj Fernanda Gavirio (UAE Emirates) in Pascala Ackermanna (Bora-Hansgrohe), ampak oba šprinta nista bila nič manj atraktivna. Za neuradno lovoriko najboljšega šprinterja je še prezgodaj, ampak edini, ki je obakrat naredil vse prav, je bil Fabio Jakobsen. Drugo mesto v drugi in zmaga v četrti etapi.

Deceuninck Quick-Step zna tudi brez Michaela Mørkøva sestaviti uspešen vlak, ampak predvsem zna biti Jakobsen na pravem mestu. Pred letom dni je skoraj umrl – dejansko skoraj umrl! Zdaj pa takole. O njegovem šefu Patricku Lefevereju, ki javno zmerja nekatere svoje kolesarje na najbolj primitivne načine, si lahko mislimo karkoli. Stari robatež res ni kompatibilen s polikanim 21. stoletjem. Ampak iz svojih kolesarjev zna potegniti najboljše. Zaupal je Marku Cavendishu. Po hudem padcu se uspešno vrača Remco Evenepoel. In zdaj Fabio Jakobsen!

Vsi smo si želeli njegove zmage, zato v navalu navdušenja komentatorjem ne gre zameriti pretiravanja: ne spomnim se kdo je na Eurosportu izjavil, da je morda Jakobsen trenutno najboljši šprinter na svetu. A tega ne vemo. Jasper Philipsen ga je v drugi etapi premagal, v četrti pa so ekipno zamočili. Arnaud Demare je v četrti etapi služil Philipsenu kot lead-out in na koncu na specifični etapi s ciljem navkreber zaostal za dolžino kolesa, čeprav ni imel perfektnega vlaka. V drugi etapi pa je Groupama-FDJ popolnoma zamočila.

Med temi tremi se bo bil boj v naslednjih šprinterskih etapah, ampak blizu je bil obakrat tudi Michael Matthews (Bike Exchange). Zanimivo, da je bil bliže v nedeljski etapi, kot v torkovi, ki je bila speljana kot nalašč zanj. Morda bi moral kdaj za spremembo dejansko slediti Luki Mezgecu?

Konec tedna bo šlo na polno

Glede na to, kar smo v prvem tednu gledali na Dirki po Franciji, spominja Vuelta na sprehod po parku. Seveda ni tako. Sploh prva dva dneva je bila vročina obupna. Luka Mezgec mi jo je opisal, kot bi jim nekdo 170 kilometrov s sušilnikom za lase pihal v glave. A za spremembo je simpatično gledati dirko, ki ne spominja na srednjeveško bojno polje. Nič manj zanimiva ni – čisto zares pa se bo morda začelo v petek, a še bolj verjetno šele v nedeljo.