Ne misli. Ne tvitaj. Goni!

Konec septembra je Trek-Segafredo zaradi nekaj čivkov na Twitterju suspendiral lanskega svetovnega mladinskega prvaka Quinna Simmonsa, tik pred tlakovanimi klasikami, ki naj bi bile vrhunec njegove prve sezone med profesionalci. Kmalu potem, ko je lanska svetovna prvakinja v kronometru Chloe Dygert podpisala pogodbo z ekipo Canyon-Sram, pa smo lahko brali o njenih opravičilih v zvezi s čivki na Twitterju. Ni čivkala, temveč le všečkala druge čivke.

Kaj sta ušpičila?

Zgodba je stara, pa vendar. Kolesarska novinarka José Been je pred volitvami za predsednika ZDA na Twitterju zapisala izključujoč čivk: »Moji dragi ameriški prijatelji, upam, da se to grozno predsedovanje konča. In tudi za nas, (bivše) zaveznike. Če mi sledite in podpirate Trumpa, lahko odidete. Nobenega izgovora ni za sledenje ali glas za gnusnega, groznega človeka.«

Lahko si mislite, za koga je volil Quinn Simmons, glede na to, da je odgovoril z besedico »adijo«, za dobro mero pa dodal emotikon mahajoče dlani temne polti. Ko so ga ozmerjali s trumperjem, mladenič še ni ostal tiho, ampak je odgovoril: »Tako je« in dodal emotikon ameriške zastave.

Chloe Dygert pa je že poleti zgolj všečkala nekaj neslanih tvitov. Prvič, da privilegiji belcev ne obstajajo. Drugič, da je temnopolti ameriški nogometaš Colin Kaepernick poklekal – kot protest proti rasizmu – v samopromocijske namene. In tretjič, všečkala je Trumpov tvit, v katerem je predlagal, da bi bilo zavetiščem za brezdomce dovoljeno zavračati transspolne osebe.

Kako sta se pokesala?

V obeh ameriških ekipah so skušali neprijetna incidenta pomesti pod preprogo s suhoparnimi piarovskimi sporočili, češ da taka mnenja ne odražajo resničnih vrednot njihove ekipe, kjer se trudijo za vključujočnost, strpnost in enakost ne glede na spol, raso … in, hm, politično prepričanje? Že, že, samo da je politično prepričanje pravo.

Trek-Segafredo bo na naslednjih pripravah organiziral predavanje na temo medijskega komuniciranja, kjer bodo verjetno športnikom zabičali, naj raje ne izražajo svojih mnenj, četudi zgolj za všečkanje določenih tem. Njihova naloga je, da vozijo kolesa in promovirajo sponzorje, ne pa jezijo tvuiteraše, ki prežijo na neprimerne tvite. Trek je bil sicer letos že na tapeti kot dobavitelj policijskih koles, ki naj bi jih policisti uporabili kot orožje med protesti gibanja Črna življenja štejejo. Da, bicikli so lahko tudi orožje.

Chloe Dygert je svoje opravičilo zapisala na Instagramu, a očitno to Raphe ni zadovoljilo. Opremljevalka ekipe Canyon-Sram z oblačili je tako v petek izdala izjavo, da javno opravičilo ni bilo dovolj glede na težo resnih napak v presoji Chloe Dygert. Ko so pri Raphi izvedeli za incident – ki se je zgodil več mesecev nazaj –, so podrobno proučili dogodke in se posvetovali s kolesarko, ekipo Canyon-Sram ter drugimi partnerji. Dygertova jih je očitno prepričala, da se bo spremenila, v ekipi pa bodo v naslednjih tednih pripravili program, kako to doseči.

Vtis srečne družinice

Verjeti, da bosta res spremenila svoja zakoreninjena stališča do temnopoltih, transspolnih oseb in Donalda Trumpa, je precej naivno. Slaba volja pri Raphi je zato po svoje razumljiva, vendar Chloe Dygert ni preprosto zameljiv kader. Potrebujejo jo. Kolesarka sama pa se zaveda, da ne more tolči po roki, ki jo hrani. Zato bo treba nekako shajati na tak način, da bodo dajali vtis srečne družinice.

Vse lepo in prav. V kolesarstvu je dober vtis že od nekdaj pomembnejši kot realnost. Kaj si kolesar misli o opremi sponzorjev, bo novinar izvedel šele, ko bo izklopil diktafon. In šele takrat bo tudi izvedel, kaj si kolesarji zares mislijo o zadevah, ki utegnejo razburiti javnost.

Chloe Dygerty in Quinn Simmons sta nadarjena mlada kolesarka in kolesar, ki sta verjetno v mladosti tako uspešna tudi zato, ker se požvižgata na mnenja drugih. Ampak, da bosta lahko zares uspešna, se bosta morala naučiti, da je bolje biti tiho, kot izražati nepriljubljena mnenja.

Je naloga športa spreminjati svet?

Če naj dodam svojih pet gramov: malo mi je mar za politična prepričanja športnikov ali za njihov odnos do družbe. Mnenje o zadevah, ki sta jih komentirala, si raje ustvarjam na podlagi spoznanj vplivnežev, ki o tem nekaj vedo. Mnenja vplivnežev z drugih področij me ne zanimajo. Zaradi svojih političnih prepričanj in družbenega nazora sta mi Quinn Simmons in Chloe Dygert manj simpatična, kot sta mi bila prej. Vendar pa mi nista niti antipatična. Njuna naloga je čim boljši športni uspeh, plačana pa sta zato, ker zabavata svoje privržence.

Niti od proizvajalcev športne opreme in od športnih zvez pa ne pričakujem, da bodo spreminjali svet in širili kakršnekoli vrednote že, naj bodo konservativne ali liberalne. Pričakovati moramo nekaj drugega.

Pričakovati moramo, da bodo športne zveze, ekipe in pokrovitelji delovali v korist športa tudi tako, da bodo omogočali enake možnosti v tem športu vsem, ne glede na raso, spol – ali politično prepričanje, dokler je izraženo ali všečkano v maniri vljudnega dialoga.

Menim, da doslej pri zagotavljanju enakih možnosti vpleteni niso bili pretirano uspešni. Res je, da Rapha in Trek vlagata sponzorska sredstva v žensko kolesarstvo, vendar je treba tudi pošteno povedati, da jih v to ne ženeta altruizem in aktivizem. Sponzorji dobro pretehtajo, kaj se jim splača.

So za nestrpnost odgovorni dvajsetletniki?

Mladi kolesarji niso odgovorni za to, da je žensko kolesarstvo v primerjavi z moškim v neenakovrednem položaju po vseh kriterijih, ki si jih lahko zamislite. Mladi pristaši Donalda Trumpa niso odgovorni za to, da že desetletja v kolesarstvu moški trenerji nadlegujejo ženske varovanke.

Odgovorni niso niti za to, da je to sezono dirkalo v World Touru toliko temnopoltih kolesarjev: Eritrejec Natnael Berhane (Cofidis), Etiopijec Tsgabu Grmay (Mitchelton-Scott), Južnoafričan Nic Dlamini in Eriterejec Amanuel Ghebreigzabhier (NTT). Štirje. Od 556. Med njimi ni niti enega temnopoltega z državljanstvom neafriške države. V ženskem World Touru pa med 107 kolesarkami ni niti ene temnopolte. In niti ene transspolne osebe.

Težave v kolesarstvu presegajo tvite nevzgojenih kolesark in kolesarjev, ki še ne vedo, da je bolj molčati. Niso težava njuna osebna prepričanja in vrednote. Težavno je, da jih obelodanjata. Seveda to ne pomeni, da športnik ne sme javno izražati svojih prepričanj. Je pa res, da mu jih niti ni treba. S tem, da bosta odslej mladenka in mladenič molčala, pa se navsezadnje ni rešilo ničesar.