Giro 2021: Komentar po 10-dnevnem tednu

Kaj je etapna dirka brez dveh najboljših kolesarjev za etapne dirke, če ni na štartu niti Richieja Porta in Adama Yatesa (oba Ineos Grenadiers), ki sta tretji in četrti na – pogojno merodajni – PCS-ovi lestvici najboljših za skupne seštevke? Etapna dirka brez najboljših ima vse možnosti, da postreže z nepredvidljivim trilerjem. Giru to uspeva že leta in 102. izvedba ni nobena izjema. V prvih desetih dneh smo po uvodnem kronometru videli tri neposredne obračune med favoriti za skupni seštevek, ki so odpihnili nekaj imen, a je vrstni red pri vrhu še vedno gost kot jagodni sok.

Spettacolo Filippo Ganna

Potem ko je blestel v začetku sezone, je svetovni prvak prišel v Torino s popotnico treh porazov v vožnjah na čas, a na domačem terenu je spet oblekel rožnato majico. Spraševal sem se koliko je k zmagi prispevala filigranska, a brezkompromisna vožnja in koliko fiziologija. Številke smo sicer videli in odlično pripravljen rekreativni kolesar si težko predstavlja, da bi pospeševal z 800 vati sede, toda take cifre mora pač obračati kolos, visok 193 centimetrov in težak 82 kilogramov.

A v naslednjih etapah, sploh v deževni četrti, ko je v rožnati majici tlačil pedale na čelu pelotona za tri normalne profesionalce, je bilo jasno, da je to neka druga forma kot na Dirki po Romandiji, kjer ga je morda izdalo počutje. Lanskima dvema je tako dodal še tri rožnate majice, že v rožnatem pa je bil v vlogi pomočnika. Ineos Grenadiers spet deluje zastrašujoče in bojim se, da ima potencial, da tretji teden zapre dirko in da ne bo nič od napovedi Davea Brailsforda o novem Ineosu Grenadiers.

Kaj je Giro brez najboljšega šprinterja?

Druga etapa je bila morda napaka, kar seveda ne zmanjša uspeha Tima Merlierja, ki že od lani dokazuje, da Alpecin-Fenix ni samo Mathieu van der Poel. V Novari se je Caleb Ewan (Lotto-Soudal) izgubil, potem pa v preostalih dveh šprintih pokazal, da je v kaosu brez resnih vlakov najmočnejši in najbolj iznajdljiv. To je bilo po mojem dovolj, da ga bomo tudi po koncu Gira omenjali kot najboljšega šprinterja na dirki. Navsezadnje jo je v osmi etapi zapustil na vrhuncu: z dvema zmagama in ciklamno majico najboljšega po točkah.

Najboljši šprinterji so Giro pogosto zapuščali predčasno že od nekdaj in tudi Tim Merlier je danes sporočil, da odhaja zaradi utrujenosti. Caleb Ewan se je seveda soočil z očitki o nespoštljivosti do Gira in ciklamne majice, najbolj glasen pa je bil kar Eddy Merckx. Ewan je iskal izgovor v bolečinah v kolenu, za katere se zdi, da so se pojavile iznenada, v nekem predoru. Ni nenavadno, da mu večina ne verjame glede na to, da je odstop napovedoval že pred dirko. A to je navsezadnje vseeno.

Zmaga na Touru je vredna preveč, da bi se za ciklamno majico trošil do konca. Ewan si želi postati četrti (po Miguelu Pobletu leta 1956, Pierinu Baffiju leta 1958 in Alessandru Petacchiju leta 2003), ki bo v isti sezoni zmagal v etapah na vseh treh grand tourih. Po svoje je to nenavadna želja. Vprašanje je, koliko je vreden tak uspeh, če bo predčasno zapuščal dirke – česar skoraj gotovo ne bo storil na Touru, četudi ga bo kaj bolelo.

Poglejmo Petacchijeve palmares v letu 2003. Do 17. etape je na Giru dosegel šest zmag in v 17. prišel v cilj izven časovnega limita – menda je imel v načrtu samo prva dva tedna. Na Touru je zmagal štirikrat do odstopa v 7. etapi, ko je stopil s kolesa in poleg navijačev zjezil tudi vodstvo ekipe Fassa Bortolo. Vuelto je končal – s petimi etapnimi zmagami. Kar 15-krat je torej zmagal na grand tourih v isti sezoni, kar Ewanu gotovo ne bo uspelo – seveda pa Avstralec dirka v drugačnih, za šprinterje težjih časih.

Z dvema zmagama na Giru je odkljukal šele prvo točko, potem ko mu ni uspelo zmagati na Milanu–San Remu. V miru se bo pripravil na Tour, medtem pa bodo priložnosti dobili ostali – zoprno zanje je le to, da se bomo vsakič vprašali kaj bi bilo, če Ewan ne bi pospravil. A tako spraševanje nima nobenega smisla. Zmagujejo tisti, ki so na dirki – tudi Sama Bennetta ni.

Kdo bo naslednji kralj šprinta?

Videti je bilo, da ostali šprinterji nastopajo v nižji kategoriji, a dajejo Elia Viviani (Cofidis), Fernando Gaviria (UAE Emirates), Giacomo Nizzolo (Qhubeka-Assos) in navsezadnje tudi Dylan Groenewegen (Jumbo-Visma) vtis, da jim bo prej ali slej uspelo. Za vse je zmaga skoraj nuja. Nizzolo je na Giru aboniran za druga mesta, doslej je skoraj zmagal enajstkrat, letos že dvakrat. Vivianijeva zmaga na francoski dirki Cholet-Pays de la Loire je bila po srčnih težavah dobrodošla, a za to dirko verjetno večina izven Francije še ni slišala.

Najbolj podjeten je sicer Gaviria. Hitrost je imel že v drugi etapi, a je po zapletu z lastnim lead-outom Juahom Sebastianom Molanom le po čudežu ostal na kolesu. Po analogiji primerov Groenewegen in Bouhanni bi lahko Molana suspendirali za devet ali dva meseca – pri Uciju pač nikoli ne veš kaj jim bo padlo na pamet. Bolj napad kakor šprint Fernanda Gavirie na vzponu v sedmi etapi je imel marsikdo za napako, a je bila po drugi strani poteza simpatična – kako sicer premagati Ewana, če ne s presenečenjem?

Bora-Hansgrohe Express

Saganova ekipa spet skrbi za zabavo v etapah, ki bi jih sicer pred televizorji udobno prespali, se pa morda norenje zdi manj zabavno pelotonu. Ko je Taco van der Hoorn (Intermarche-Wanty-Gobert Materiaux) v tretji etapi rešil sezono najslabše ekipe World Toura, sem se zanj veselil približno toliko, kot mi je bilo za Boro-Hansgrohe žal. Z devetčlansko ekipo bi morda šlo, z enim možem manj pa je teže samostojno prevoziti dirko v visokem tempu.

Sama sreča, da je Saganu uspelo v deseti etapi. Šprinterji ga verjetno preklinjajo, a to je kolesarstvo 21. stoletja: v klanec letijo tudi šprinterji. Je pa res, da je prišel Viviani v finiš s kislimi nogami, Gaviria pa je bržkone še čutil posledice padca in bega samega v hriboviti osmi etapi – kamor se je v cilj na deveto mesto pripeljal prešerno razpoložen. Tako dobro na zaključnem vzponu verjetno ne bo uvrščen nikoli več.

V osmi etapi je bilo jasno, da si Gaviria želi ciklamno majico, ki jo je osvojil že leta 2017. Sagan bo trd tekmec. Včeraj je le oblekel majico, za katero se zdi, da mu pripada. Mimogrede, prvo zmago je na lanskem Giru prav tako dosegel v 10. etapi, a takrat po precej težji poti. Boj za točke bo še silovit, če se Gavirii v šprintih odpre, med najboljšimi pa se presenetljivo suka še Davide Cimolai (Israel Start-Up Nation).

10 dni, štiri roza majice

Ciklamno majico je v desetih dneh pet različnih lastnikov zamenjalo šestkrat in lepo so si podajali tudi rožnato. Osebno vidim raje, če se dirka začne s šprintersko ekipo, kar še dvigne temperaturo, ker ima zanjo možnosti več kolesarjev. Dokler bo Ganna prevladoval v kronometru, Nizzolo in Viviani pa zbirala druga in tretja mesta, bomo verjetno gledali kronometre.

Alessandro de Marchi (Israel Start-Up Nation) ni toliko presenetil, ko je rožnato oblekel v četrti etapi, kot je bilo presenečenje, da jo je tako izkušen kolesar v šesti etapi izgubil v vožnji na veter. Attila Valter (Groupama-FDJ) se je do prvega mesta nekako prikradel in rešil dirko francoski ekipi, ki po odpovedi Thibauta Pinota v Italiji nastopa s šibkim moštvom. Mladi Madžar je odličen kolesar, ki izhaja z gorskega kolesa, leta 2019 je zmagal v etapi na Avenirju, a je bilo potem na terenu videti, da se težko pozicionira v skupini. Nekako ne verjamem, da bi mu uspelo do konca dirke za seboj zadržati četo kolesarjev, ki zaostajajo za njim manj ko minuto in si prav tako želijo končati v deseterici.

Kdo ne bo zmagal?

Najbolj mi je žal za Mikela Lando (Bahrain Victorious) ki je po slabem kronometru že v četrti etapi dajal vtis, da je tokrat res prišel zmagat in da v to verjame tudi ekipa. Mislim, da bi težko zmagal, a bi vsekakor popestril dirko, saj bi pred zaključnim kronometrom moral napadati. Vse je končal otok na cesti v etapi, za katero so vsi vedeli, da je zaključek nevaren. In prav zato, ker to vedo vsi, so takšni zaključki, paradoksalno, še nevarnejši.

Pavel Sivakov (Ineos Grenadiers) je padel in izpadel v isti etapi, a na srečo britanske ekipe daje Bernal vtis, da ne potrebujejo plana B. Fantastično šokantno je, da so tudi brez svojega drugega kapetana še vedno čvrsti kot japonsko jeklo.

Joao Almeida (Deceuninck-Quick Step) je izpadel iz boja vsaj teden dni prej kot sem glede na njegovo zagrizenost pričakoval, a vreme je hudič in lahko odreže marsikoga. To, da se je hitro razjasnilo, da je kapetan ekipe Evenepoel, je po mojem celo koristno, glede na to, da naj bi Almeida z eno nogo že stal v drugi ekipi.

Izpadel je Jai Hindley (DSM), ki pa je bil lani na Giru drugi še bolj presenetljivo, kot je Tao Geoghegan Hart zmagal. Nemška ekipa bo zdaj stavila na solidnega Romaina Bardeta, ki ga sam bolj vidim v vlogi lovca na etapne zmage kot nekoga, ki lahko prileze na peto do deseto mesto. Emanuel Buchmann (Bora-Hansgrohe) ima gotovo potencial za deseterico, a najbrž je v ekipi jasno, da se vse vrti okoli ciklamne majice.

Daleč največje razočaranje je George Bennett (Jumbo-Visma), ki po desetih etapah zaostaja že toliko, kot bo verjetno na koncu zaostal desetouvrščeni. Novozelandec je zanič že vso sezono in enostavno ne razumem kako so preboj od njega pričakovali ravno na Giru. Ali kdo verjame, da je lahko odličen na olimpijskih igrah, kamor bo odšel raje, kot da bi pomagal na Touru? K sreči je ekipa dovolj močna, da bo ob Rogliču po osnutku štartne liste sodeč odlična druščina, a vsaj na Giru bi lahko Nizozemci raje stavili na Tobiasa Fossa. Tako pa videti, da dirkajo razpuščeno – in še zmago na kronometru, kjer so bili sicer ekipno odlični (z izjemo Bennetta), jim je odnesel Ganna.

Podobno ne razumem zakaj Giulio Ciccone (Trek-Segafredo) ni imel prostih rok že od začetka, saj je bilo jasno, da je pripravljenost Vincenza Nibalija vprašljiva. Ciccone je prijetno presenečenje, ki lahko reši ekipo pred polomom vsaj z uvrstitvijo med najboljših pet, po poti pa lahko doseže kakšno lepo zmago – kot najmočnejši kolesar na etapi in ne kot prosti strelec iz ozadja, katerega vlogo igra Bauke Mollema.

Deseterica z lepimi možnostmi

Prva deseterica je še vedno razvrščena znotraj dobre minute in potiho se je na koncu drži Davide Formolo (UAE Emirates). Simon Yates (BikeExchange), ki zaostaja za Bernalom že slabo minuto, je za marsikoga negativno presenečenje. Res bi ga pričakovali tik za najboljšimi, a glede na njegov sloves je morda bolje, da je kakšno minuto zadaj, kot da vrhunsko formo razkazuje prezgodaj. Če kdo, lahko on v eni sami etapi zaostanek vsaj prepolovi. Kot običajno se vozi v pelotonu čisto zadaj in nisem prepričan, da je to res slaba taktika: s tem prihrani več moči in živcev kot tisti spredaj, ki so ves čas na udaru – Pavel Sivakov je na primer skušal ohranjati varno pozicijo –, seveda pa je tudi tvegano. Toda v ključne etape bi utegnil prav zaradi tega priti bolj spočit.

Dan Martin (Israel Start-Up Nation) in Hugh Carthy (EF Deucation-Nippo) me presenečata vedno, ko sta v ospredju, a enako sem si vedno mislil o nekom, ki je štirikrat zmagal na Touru pa kljub temu ni bil videti kot zmagovalec Toura. Do njiju smo bolj strogi, ker nam gre na živce navijaštvo britanskih in irskih komentatorjev na edinih kanalih, prek katerih lahko uradno spremljamo dirko, toda oba sta vsekakor na dobri poti in sta lani na Vuleti in Giru dokazala, da vzdržita tri tedne dirkanja.

Damiano Caruso (Bahrain Victorious) je bil za Janom Tratnikom že po prvi etapi drugi najvišje uvrščeni kolesar bahrajnske ekipe in je po odstopu Lande na dobri poti, da v Kristusovih letih še izboljša generalno osmo mesto z Gira daljnega leta 2015 – ne pozabite, da je bil na lanskem Touru deseti!

Trije izstopajoči favoriti

Aleksandr Vlasov (Astana-Premier Tech)

Po svoje je nad njegovim imenom najmanj vprašajev, a mu manjkajo zmage na najvišji ravni. Enkrat mora biti prvičin morda bo to na Giru. Doslej se na dirki ni pretirano izpostavljal, zaostaja pičlih 22 sekund in ničesar ne vemo o njegovih slabostih. Ekipa ni sestavljena iz tako imenitnih imen kot Ineos Grenadiers in Deceuninck-Quick Step, je pa izkušena in ima en sam cilj – enakega kot konkurenčni.

Egan Bernal (Ineos Grenadiers)

Ne vemo kaj je z njegovim križem. Doslej je bil med vsemi videti najbolje. Na Campo Felice je dirkal s prestavo več od ostalih. Na lanskem Touru sicer ni izstopal, ni bil pa niti zanič, pravzaprav zelo dober, a je vzdržal le 14 dni. Ko kolesarji govorijo ali ne govorijo o svojih težavah, je to treba vedno jemati z rezervo; še na vaški rundi si bodo nekateri izmišljevali razne zavajajoče izgovore, potem pa poleteli do krajevne table. Tu je v igri več kot runda piva, zato je vsaka izjava za javnost premišljena.

Če bi mislil, da je kolesarstvo kot šah, bi svetoval tekmecem, da Bernalov križ privijejo z brutalnim tempom iz etape v etapo, a za zdaj Ineos Grenadiers sam navija tempo, ob katerem nihče ne pomisli na izlet v neznano. V težavah zna biti zadnji teden, ko bodo vsi skakali na živo in mrtvo, eni iz obupa, drugi v napadih na deseterico, tretji zato, da ga strejo. Ampak Alpe so načeloma Bernalov teren – če bo seveda hrbet vzdržal dolge napore. Eno je trpeti na dvajsetminutnih klancih, nekaj drugega pa pol ure, petdeset minut – in to v več delih.

Remco Evenepoel (Deceuninck-Quick Step)

Mladenič ne daje vtisa, da bi trpel, a je ob napadih kvečjemu zraven ali pa še to ne. Za zaostanek v deveti etapi je okrivil mini incident v predoru pred zaključkom, ko je zaradi dotika med Bernalom in njegovim pomočnikom malenkost zaostal, potem pa ni več prišel zraven. Tega nismo videli, a na servisno makadamsko cesto je res prišel na slabi poziciji, potem pa dirkal v svojem tempu.

Da še ni čisto pravi, je po svoje razumljivo. Dirkal ni več kot osem mesecev in to se mlademu fantu bržkone pozna bolj kot izkušenejšim. Že to, da drži – ne peloton, ampak najboljše – je presenečenje. Če se malo pošalimo, dirka na svežino, in bi moral biti iz dneva v dan močnejši. Vendar prihaja na neznan teren, v svojem mladem življenju bo šele prvič vstopil v drugi in potem še tretji tekmovalni teden. Toda v zadnjih dveh, treh letih smo se naučili, da mladeničev ne gre podcenjevati.

Za zdaj funkcionira Evenepoel odlično in pred seboj ima vrhunsko ekipo z enim samim ciljem. Zanje je dobro, da ne bodo cele dneve poganjali v ospredju, saj bo to počel Ineos Grenadiers. Evenepoel za zdaj tudi uspešneje pobira bonifikacijske sekunde na drugem letečem cilju. Ta je, mimogrede, odlična zamisel, kot smo videli v včerajšnji, deseti etapi, ko sta za sekundo, dve, tri, šprintala Evenepoel in Bernal ter so bili tudi njuni pomočniki po vsej cesti.

Vendar bo treba tudi zmagovati na končnih ciljih. Evenepoel lahko v Milano pride tudi s kakšno sekundo zaostanka pred zaključnim kronometrom, a to ne pomeni, da bo lahko spal dosti bolje kot Bernal. Ali Vlasov. Ali kdo tretji. V prvi etapi je Evenepoel naložil Bernalu okroglih 20 sekund, torej 2,3 sekunde na kilometer. Po tem absolutno preveč preprostem izračunu bi moral Bernal priti v Milano s 70 sekundami prednosti pred Evenepoelom, Vlasovu pa bi zadostovalo že 15 sekund.

Vendar vemo, da po treh tednih dirkanja na kronometru takrat ne odloča nujno kdo obrača v laboratoriju najboljše vate 30 ali 40 minut in kdo ima najboljši CdA v vetrovniku. Odločajo tudi trije tedni težkega dirkanja in tradicionalno smrtonosen zaključek Gira.

Slovenski adut samo še Tratnik

O padcu Mateja Mohoriča (Bahrain Victorious) so vsi povedali že vse. Ni toliko čudež, da se je takoj pobral, kot to, da bo verjetno že kmalu spet treniral, če že ni začel. Kljub temu je po svoje leto že zmagal. Če je Gino Mäder vsaj potiho na Dirki po Dofineji bentil zaradi Slovenca, ki mu ni podaril zmage, je k njegovemu slavju v šesti etapi največ prispeval prav Mohorič.

Pred nedeljsko etapo v Goriških brdih bo imela Slovenija torej aduta manj, ampak po petem mestu v četrti etapi ostaja Jan Tratnik (Bahrain Victorious) adut za to, da bo Slovenija vsaj za en dan zares ponorela četudi na dirki ni Pogačarja in Rogliča. In to seveda ne bo edina priložnost za ubežnike. Že v četrtek bi šlo, mogoče pa tudi v 18. etapi, ki je sicer namenjena šprinterjem, a je na koncu nekaj špičk – na Giru smo videli že bolj nenavadne reči.

Daleč je do Milana

Napetost se sicer stopnjuje in do konca ne bo več dveh zaporednih dni, ko bi si lahko favoriti vsaj malo spočili živce. Že jutri bo na toskanskih belih cestah norišnica. Gravlerski zaključek na smučišču Campo Felice ni bil nič posebnega. Štirje dolgi makadamski sektorji, ki vključujejo tudi spuste, pa znajo komu tudi pokvariti dirko še preden bo prišel na alpske ceste. Upajmo, da se to ne bo zgodilo. Makadamski vložki so sicer atraktivni, a je prava škoda, če kak defekt kolesarja prikrajša za odlično uvrstitev in s tem morda vpliva tudi na zanimivost dirke do konca. Res pa je, da imajo vsi možnost namestiti širše plašče ali nastopiti kar z gravlerskimi kolesi – to je sicer šala. Vemo, da je možno zelo hitro dirkati po makadamu tudi s cestnimi specialkami.

Do nedelje 30. maja bo torej napeto in morda bo marsikdo več časa preživel pred televizorjem kot na kolesarskem sedežu. Kdaj bo dovolj, da su ogledate samo zadnjih dvajset kilometrov? Pogojno ta četrtek (20. maj), petek (21. maj) ter v četrtek 27. maja. Sicer pa bo vsak dan akcija.