Pariz–Roubaix 2021: V peklu je blato

Ko je leta 2002 v groznih razmerah tretjič v svoji karieri zmagal Johan Museeuw, sem šele začenjal spremljati kolesarstvo in njegove zmage se ne spomnim. Kako je bilo, vem samo s fotografij. Odtlej verjetno nobena dirka ni imela take sreče z vremenom. Ker od zadnje zmage Flandrijskega leva ni več deževalo, je bila letošnja dirka bolj ali manj odisejada v neznano. Res na teh tlakovcih testirajo ekipe opremo tudi v deževnih razmerah, ko ceste niso niti urejene, ampak na dirki je vse drugače. Če Pariz–Roubaix ne bi imel 125-letne zgodovine, ne bi nikomur padlo na pamet, da bi organiziral kaj takega. Severni pekel je, kot bi tekmo v smučarskem teku pripravili na Petelinjem grebenu. In bi dirkali z dilcami za smučarski tek. Potem bi bil še snežni metež in bi dirko organizirali vseeno. Recept za masaker.

Kaj je Pariz–Roubaix brez Arenberškega gozda? Pariz–Roubaix Femme.

Prvo žensko dirko je ASO pripravil po francosko: s ščepcem podcenjevanja. Strade Bianche, Dirka po Flandriji in Liege–Bastogne–Liege trajajo približno štiri ure, prvi Pariz–Roubaix Femme pa je bil dolg slabe tri ure. Brez Arenberškega gozda so ostale zato, ker naj bi prišel na spored prehitro, ko naj bi bila skupina še prevelika in bi preštevali žrtve že na začetku. Toda dirko bi lahko tudi podaljšali. Bi jo res?

Skoraj nihče si očitno ne upa napisati, da je ženski Pariz–Roubaix bolj kot druge dirke razkril, da so razlike med špico in ostalimi na štartu mnogo večje kot v moškem pelotonu. A to ni kritika kolesark. Drugače ne more biti, če se s tem športom normalno preživlja samo 120 profesionalk ekip svetovne serije in morda (morda!) še nekaj deset iz kontinentalnih. Drugič, Uci se na svetovnih prvenstvih ne potrudi organizirati dirk mlajših članic, bojda zaradi natrpanega koledarja – to sicer uspeva Evropski kolesarski zvezi.

Tako smo ob solidni dirki prebirali predvsem kritike na račun smešno kratkega prenosa in še bolj smešno nizkih denarnih nagrad. Nagradni skladi so smešno nizki že pri moških, ampak ženski je bil letos na Pariz–Roubaix še 13-krat nižji (91.000 evrov za moške in 7.005 za ženske). Že v redu, itak kolesarji ne živijo od denarnih nagrad, ampak od profesionalnih pogodb z ekipami. Ženske tudi ne živijo od denarnih nagrad, ampak žal precej slabo tudi od profesionalnih ekip.

Finančna sredstva organizatorjev so seveda omejena in ASO naj bi lep kos denarja namenil za zagotovitev prenosa dirke, ki je predpogoj, da je dirka sploh umeščena v svetovni koledar – in da sploh dobi resno medijsko pozornost. Nikjer očitno ne piše, da mora biti prenos dovolj dolg, da ne zamudimo polovice dirke: odločilni napad Lizzie Deignan se je zgodil še preden smo to lahko videli.

Kakorkoli, za nagradna sklada so namenili vsega skupaj 98.005 evrov. Ne vem kakšen je pravilnik Uci glede minimalnih denarnih skladov, ampak pravično bi bilo ta znesek prepoloviti in ga enako razdeliti med oba spola. Noben moški se v 21. stoletju ne bi upal pritožiti.

Seveda se s tem odprejo debate o tem, da je Lizzie Deignan dirkala tri ure in 140 kilometrov manj kot Sonny Colbrelli pa da to akumulira manj denarja in »kdo sploh gleda žensko kolesarstvo«? S temi debatami so v naprednejših športih že opravili in vsaj na najvišji ravni nagradne sklade izenačili. Niti ne gre za denar, ampak za princip. Mediji so svoje delo opravili: dirka je bila pokrita kot se spodobi. O Rogličevi zmagi na Dirki po Emiliji kategorije Pro nismo prebrali skoraj ničesar, ker so se vsi ukvarjali z ženskim dirkanjem (razen v Sloveniji, kjer je bilo, seveda, obratno).

Da ni za ženske? Pariz–Roubaix ni za nikogar.

Videti je bilo, da je Lizzie Deignan (Trek-Segafredo) zmagala zlahka. Seveda ne. Izkoristila je specifike dirke, kjer se je pametno podati v zgoden beg in se v solo vožnji izogniti padcem zaradi tretjih oseb. Peloton se tako ali tako razbije na prafaktorje in dirka poteka kot zasledovalna vožnja manjših ali večjih skupin, ki lahko resno lovijo samo na asfaltiranih odsekih in še tam se težko organizirajo: ena ne more, druga ne sme, tretja noče, četrta pade, peta ima defekt …

Vprašanje, če je Deignan načrtovala solo beg. Tako zgoden napad je bil samomor, ampak zadaj je imela še Ellen van Dijk in Eliso Longo Borghini pa še Audrey Cordon-Ragot in vse so bile sposobne zmagati. Če seveda ne bi bilo Marianne Vos (Jumbo-Visma), ki je bila po svetovnem prvenstvu še drugi teden zaporedoma druga.

Elizabeth Deignan je zmagala šele prvič letos (razen na enem ekipnem kronometru in generalno na Dirki po Švici, a brez etapne zmage). Ampak zmagala je na največji dirki. Krvavih dlani.

Človek bi rekel, da to res ni za ženske. Ampak Pariz–Roubaix ni niti za moške. Pariz–Roubaix ni za ljudi. Ni niti za bicikle. Nihče pri zdravi pameti ne bi šel tja s svojim kolesom – ali avtom. Tja se gre samo s sposojenim ali službenim.

174 zelencev

Moško dirko smo gledali cel dan. Šest ur boja za preživetje. Zjutraj sem si izmenjal nekaj sporočil z Matejem Mohoričem, ki prvič, odkar ga poznam, ni deloval samozavestno. Mislim, da je bilo vse malo strah. Kraljica klasik. Severni pekel. Nedelja v peklu. Peklensko je že v lepem vremenu, ko se na kockah praši. Ampak te vzdevke si je po mojem dirka prislužila zaradi dežja, mraza, blata. In da je bila mera polna, so si lahko moški pred štartom ogledali še s padci začinjeno žensko dirko.

Na štartu je bilo 60 debitantov. A bilo je 174 takšnih, ki so imeli pojma, kako se dirka v tako groznih razmerah. Nihče ni imel resnih izkušenj s tem terenom v razmerah, ko nikoli ne gre vse po planu: niti pet nekdanjih zmagovalcev (Philippe Gilbert, Peter Sagan, Greg van Avermaet, John Degenkolb, Niki Terpstra). Ni pa bilo Andree Tafija, zmagovalca leta 1999, ki je dve leti nazaj pri 52-ih fantaziral, da se bo vrnil na Pariz–Roubaix, a si je še pravočasno zlomil ključnico, zdaj je pa verjetno res že prestar.

Sam sem dajal v tej loteriji največ možnosti Mathieuju van der Poelu (Alpecin-Fenix). Ne le zato, ker je spreten. To je marsikdo, četudi ne vozi redno po blatnih podlagah. Wout van Aert (Jumbo-Visma) se prevečkrat na zelo dolgih dirkah v zaključkih odreže slabo. Vedno je treba računat s celo enoto Deceuninck-Quick Stepa in najbolj simpatičen mi je bil tokrat Zdenek Štybar, že dvakrat drugi na tej dirki (2015, 2017) in še štirikrat v deseterici, ki se je na svetovnem prvenstvu odlepil od skupine z MVDP in WVA ter osvojil sedmo mesto. Pa Trek-Segafredo: Mads Pedersen in Jasper Stuyven. Morda s srebrno medaljo s svetovnega prvenstva opogumljeni Dylan van Baarle (Ineos Grenadiers) ali Taco van der Hoorn (Intermarche-Wanty-Gobert Materiaux). Bolj verjetno pa Sonny Colbrelli (Bahrain Victorious), če že ne Matej Mohorič.

Colbrelli je zmagal z glavo, van der Poel izgubil z nogami

Italijan preseneča že vse leto, pa nas še vedno preseneča. Če je Mohorič pnevmatiko brez zračnice predrl dvakrat, je imel Sonny Colbrelli nekaj sreče oziroma, bolje rečeno, ni imel smole. Zmagal pa je zato, ker je naredil vse prav. Vedno je bil tam nekje, a odločilno je napadel iz skupine favoritov že 84 kilometrov pred ciljem. Takrat je bilo že jasno, da van Aert nima svojega dne, cela vrsta favoritov je že odstopila in van der Poel je moral vzeti stvari v svoje roke, da je Italijana ujel. Potem je Colbrelli vozil pametno. Brez norenja.

Van der Poel je medtem dajal vse od sebe. Po svoje razumljivo. Dvomim, da si je zmago želel bolj kot Colbrelli, a očitno je bil bolj živčen in morda tudi preveč samozavesten. Za seboj so imeli van Aerta, ki še ni bil povsem odpisan. Pred seboj pa Giannija Moscona (Ineos Grenadiers), ki je bil bolj nevaren in tolikanj bolj, kolikor se je skupina zaradi padcev in defektov manjšala.

Van der Poel je bil očitno boljši v ovinkih, kjer je vedno naredil razliko, ampak čedalje bolj je lahko le še upal, da bo prišel Colbrelli v cilj prazen in mu bodo šprinterske noge odpovedale. Van der Poel je povedal, da je v zadnjih 50 kilometrih stisnil gel vsakih pet do deset kilometrov, torej vsakih osem do petnajst minut. Veliko energije. Za kozlat veliko energije. A ne dovolj.

Po svoje se mu je zgodilo podobno, kot se je že nekajkrat van Aertu. Preveč je dal od sebe. Ciklokros je s tega vidika preprost: traja eno uro zavetrje nima skoraj nobenega učinka. Na cesti moraš biti bolj prebrisan in to Colbrelli obvlada. Ampak van der Poel je bil šele tretji! Boljši je bil študent zgodovine in lokalni politik Florian Vermeersch (Lotto-Soudal).

Iz pekla se je dvignila nova zvezda

V ekipi je imel Lotto-Soudal z Degenkolbom in Gilbertom dva nekdanja zmagovalca te dirke, ampak najboljši je bil najmlajši. Na drugo mesto se je pritihotapil iz dolgega bega, ki se je zgodil po kakšni uri dirkanja. Ne, v resnici se ni pritihotapil. Ves čas je dirkal aktivno in se vse do konca ni hotel zadovoljiti s tretjim mestom. Zato si je priboril drugo.

Colbrelli v cilju sploh ni vedel kako je ime 22-letniku, ki se je kot mladinec kalil v ciklokrosu. Lani je bil v razvojni ekipi Lotto-Soudal, a je že poleti in jeseni dirkal v svetovni seriji, letos pa je za njim že cela profesionalna sezona in tretje mesto na svetovnem prvenstvu v kronometru.

Na odru za zmagovalce je imel tako kisel obraz, da bi se lahko človeku celo zasmilil. Skoraj gotovo ne, ampak morda je bil to njegov uspeh kariere in tega se morda zaveda. Drugače je tvitnil Thomas De Gendt, ki je mladeniča napovedal kot bodočega zmagovalca, ne samo na P–B, ampak tudi na Dirki po Flandriji. Lahko mu ne bo: vsi ga bodo primerjali s Tomom Boonenom, ki je bil na svojem prvem Severnem peklu pri 21-ih letih tretji. V Belgiji nimajo mediji so kolesarjev nobene milosti.

Si porednež ne zasluži zmage?

V veliki ubežni skupini, ki se je odpeljala po eni uri dirkanja, je bil Gianni Moscon (Ineos Grenadiers), ki se je odločil za solažo 53 kilometrov. In bolj, kot so se odštevali kilometri do cilja, bolj je kazalo, da mu bo uspelo nekaj zares norega. Če bi zmagal, bi imeli problem. Moscona ne maramo. Ni kolesar za zlikano, ne pa nujno omikano družbo 21. stoletja. Bolj kot po zmagah se ga spomnimo po rasističnih zmerljivkah proti Kevinu Rezi, udarcu proti Elieju Gesbertu in metanju bicikla v Jensa Debuschereja. Zmago bi mu privoščil le redko kdo.

Twitter se je brezsramno veselil, ko je najprej dobil defekt in mleko luknje ni zatesnilo, pa še skoraj bolj, ko je usodo zapečatil padec, ko je preveč tvegal s preveč napolnjenimi gumami na rezervnem kolesu.

Ampak, deloval je zrelo. Skoraj je razočaral: niti bicikla ni vrgel ob tla. Ob vprašanju kaj bi bilo, če bi bilo, je bil pošten in ni špekuliral. Osebno mislim, da je bil verjetno celo najmočnejši na dirki. Težko je reči, če bi na koncu brez svojih težav res zmagal, ampak že četrto mesto je v teh okoliščinah skoraj kot zmaga. Zmerljivk si ne zasluži. Res je … no, kreten. A je tudi vrhunski kolesar, ki je svoje kazni odslužil.

Krdelo razočaranih

Deceuninck-Quick Step letos ni grizel. Volčje krdelo ni bilo tako krotko že dolgo. Florian Senechal je imel defekt, Zdenek Štybar ni bil dovolj dober, Davide Ballerini je na lepem izginil, Kasper Asgreen je imel tehnične težave, enako Yves Lampaert, ki pa je izvlekel peto mesto.

Wout van Aert, ki sicer gotovo nima težav s tlakovci, je na koncu priznal, da ga je bilo strah – ampak ne sebe ali ceste, temveč drugih. V Arenberškem gozdu je zaostal zaradi padca pred njim, ko je van der Poel potegnil kot nor, ampak v prvi vrsti tja van Aert ne bi smel priti na preslabi poziciji. Tokrat enostavno ni bil dovolj dober.

Med najbolj nesrečnimi mora biti tudi Mads Pedersen (Trek-Segafredo). Z naravnost idiotskim manevrom ga je v Arenberškem gozdu izločil Luke Rowe (Ineos Grenadiers).

In seveda bi lahko še našteval. Pariz–Roubaix je taka dirka. Naj omenim še Mateja Mohoriča, ki je dirkal pogumno in po dirki priznal, da ni bilo tako grozno, kot se je bal. Žal je dobil defekt že na asfaltu, potem pa še v Arenberškem gozdu, kjer se je z okoli 20. mesta raje usedel na toplo. Pariz–Roubaix je že zvozil leta 2019, tore se mu res ni bilo treba ubijati šest dni pred Dirko po Lombardiji, kjer bo končno sklenil sezono.

Nove tehnologije, ampak tudi mehanski menjalniki

S ceste so leteli avtomobili, motoristi in celo Peter Sagan. Bilo je še huje, kot smo si predstavljali. Zdrava pamet pravi, da so hitrosti že zaradi boljše opreme višje, kot so bile pred dvajsetimi leti. Podatki o povprečnih hitrostih sicer včasih več skrijejo kot pokažejo, ampak dejstvo je, da je bila povprečna hitrost zmagovalca na blatnem P–B leta 2002 za 3,4 km/h nižja.

Rezultat so seveda padci, deloma tudi defekti, ki jih je bilo ogromno kljub teoretično superiornemu sistemu brez zračnic. Vendar je tudi res, da se zaradi tega vozi nižje tlake in s tem se tveganje za defekt spet poveča. Off the record sem izvedel, da se vozi s še precej nižjimi tlaki, kot bi pričakovali.

Zanimivo pa je opazovati, kako se nekateri raje odločijo za stare in preverjene rešitve. Peter Sagan je dirkal z mehanskimi menjalniki (in tubularji). Bržkone zato, ker Di2 rad brez dobrega razloga prestavi v način padca in preprosto ne deluje več. Mathieu van der Poel pa morda ne zaupa povsem novemu krmilu in je izbral staro varianto brez integracije kablov.

Neuvrščeni junaki in junakinje

Pariz–Roubaix je ena tistih dirk, ki si jo želi vsak končati, četudi za metlo. Letos je bilo med moškimi deset takšnih finišerjev, med njimi nekdanji zmagovalec Niki Terpstra in svetovni podprvak Dylan van Baarle. Zadnji je bil Tom Paquot (Bingoal Pauwels Sauces) s 40 minutami zaostanka.

Med ženskami pa jih je na zgodovinski prvi dirki za časovno zaporo prišlo v cilj kar 44, medtem ko je bilo uvrščenih znotraj časovnega limita 61. Mislim, da je to vredno velikega aplavza.