SP 2021: Francoski desant na Flandrijo

Ko je Zoe Bäckstedt v soboto zmagala na dirki mladink, medtem ko je njen oče Magnus Bäckstedt to komentiral v živo, sem pomislil, da smo videli najboljšena tem prvenstvu. Hladnokrvni Šved ni komentiral, ampak sopel in hlipal. Seveda pa je bilo jasno, da se pripravlja na flandrijskih cestah še boljši šov. Ženska dirka je bila poslastica, a sem imel občutek, da je bila trasa skoraj pretežka, da bi se izkazal ves potencial teh cest. Potem je prišla nedelja.

Dirka na štadionu

Težava etapnih dirk je v tem, da so dolge. Vlečejo se. Tritedenske dirke se vlečejo še bolj. Proti koncu komaj čakaš, da bo konec tega umiranja na obroke. Optimalno za slovensko trpečo dušo. Tri tedne se mučimo skupaj s kolesarji, čustva se porazdelijo in na koncu nismo toliko srečni, kolikor smo olajšani.

Z največjimi klasikami je drugače. Po štartu zavlada nekaj zatišja, nakar pa vse skupaj eksplodira in na koncu si skoraj vedno rečeš, da je bila letošnja dirka najboljša od vseh. In potem je še svetovno prvenstvo, kjer se dirka v nacionalnih dresih in se lahko ljudje končno poistovetijo tudi z ekipo, ne le posameznikom.

Potem se vse to zgodi v Flandriji. Tom Pidcock je najbolje opisal vzdušje: »Bilo je kot da dirkamo na štadionu, ne na cestah.« In nobenega zatišja ni bilo. Mogoče uro in pol ali dve.

Zamočili so vsi, ki si te dirke niso ogledali od štarta. Kdor je prižgal televizor dve uri pred koncem, je polovico že zamudil. Zgodilo se je hitro: Alaphilippe ni potreboval za zmago niti šest ur.

V francosko vabo ugriznili Belgijci

Pred dirko je glavno vprašanje zakuhal Eddy Merckx: kaj bo ušpičil Remco Evenepoel? Se res ne bo mogel zadržat in bo zabodel nož v hrbet Woutu van Aertu? Sam sem se vprašal, če je res lahko tako zelo neumen. Na trenutke je morda kazalo, da je res neumen, ampak precej očitno je ves čas delal za ekipo. Bojim se, da za napačno ekipo.

Francozi so dirkali kot norci in ravno to je bilo pri njihovi taktiki genialno. Kdor se je to spomnil, si res zasluži ime Thomas Voeckler. A Francozom se je izšlo še bolje, kot so verjetno pričakovali. Belgijci so se pustili sprovocirati. Ne samo, da je Evenepoel z Magnusom Cortom sledil Benoitu Cosnefroyju, ko je ta kot norec napadel že na prvem vzponu čez Smeysberg. Belgijci so zablokirali cesto, češ, naš je spredaj.

Italijani, ki so bili po padcih Andree Bagiolija, Mattea Trentina, Davida Ballerinija in defektu Giannija Moscona že rahlo v težavah, so potegnili peloton dovolj blizu, da se je trojici ob napadu Stefana Bisseggerja pridružilo še ducat krasnih fantov. Jasno je bilo, da so Kasper Asgreen, Arnaud Demare, Tim Declercq, Jan Tratnik, Primož Roglič in drugi 160 kilometrov pred ciljem kanonfuter. Tak potek je ustrezalo samo še Asgreenu, ampak skupina je bila prevelika in preveč liderjev je bilo v ozadju, da bi kdo pomagal.

Evenepoel je delal v skladu z navodili, a preveč zaletavo, tako je vsaj kazalo, ko je Declecq kar naprej nekaj gestikuliral. V tej fazi dirke so Belgijci dobro načeli že tako ranjene Italijane. Presenetljivo se je že tako zgodaj popolnoma izčrpal Trentin, ki naj bi bil ob Colbrellijevem boku do konca, ampak po tistem padcu tega verjetno tako ali tako ne bi bil več sposoben. Rekel bi, da so Italijani v tej fazi zelo pogrešali svetovnega prvaka v kronometru Filippa Ganno.

Francozi pa so v teh petdesetih kilometrih, preden je bila ubežna skupina ujeta, izčrpavali … Belgijce.

Evenepoel je dirkal za svojega moštvenega kolega Alaphilippa

Ko so bili spet skupaj in so preživeli podivjali, je nekaj časa uspevalo vzdrževati red Declercqu, dokler se ni 90 kilometrov skupina spet strgala in spet je bil spredaj med drugimi Remco in spet tudi vnovič izjemni Jan Tratnik.

Potem so Belgijci kar nekaj časa lovili sami sebe in to se mi je zdelo popolnoma noro. Medtem ko se je Evenepoel spredaj še kar kuril, je Alaphilippe užival v dejstvu, da bo verjetno bolj ali manj z lahkoto ujel prvo skupino, kjer je imel Valentina Madouasa. Tega se je lotil na vzponu Bekestraat, a ne tako, da ga ne bi mogla držat čedna skupinica z van Aertom, Jasperjem Stuyvenom, Sonnyjem Colbrellijem, Zdenkom Štybarjem in … Matejem Mohoričem.

Potem sta Alaphilippu priskočila na pomoč Jasper Stuyven in celo Wout van Aert. To je bila vendar norost, glede na to, koga vse sta privlekla zraven.

Na večini naslednjih klancev pa je pobudo prevzel Alaphilippe. Skočil je na Smeysberg, kjer je kazalo, da se bosta s Colbrellijem odpeljala, čeprav je bilo do cilja še 50 kilometrov. Zato, da so ju ujeli, je garal tudi van Aert. Ravno ko so prišli skupaj, je prišlo do simpatičnega zapleta med Evenepoelom in Colbrellijem. Sonny je spet precej agresivno zamenjal smer, podobno kot na Touru, ko je priletel v Rogliča, tokrat pa je skoraj sklatil Remca, s katerim že od evropskega prvenstva ne gojita prijateljskih odnosov. In da, tudi tokrat je roko dvigoval Colbrelli. Kar smešno.

Po tem incidentu se je Evenepoel spet postavil na čelo, zato da bi preprečil nove napade, s katerimi je Alaphilippe na vzponih van Aerta vedno dobil na levi nogi. Francoz je zdaj upal, da mladenič ne bo vzdržal do konca. Bolje rečeno: vedel je, da ne bo vzdržal do konca.

Remco je bil v begu vsega skupaj 120 kilometrov, preden je 26 kilometrov pred ciljem končno crknil – v oddaji Breakaway je Bradley Wiggins namignil, da je ob tem namenoma spustil plin teatralno, da bi s tem pokazal – Merckxu in somišljenikom – kako se je za ekipo razbil na prafaktorje.

Delal je za van Aerta. Ampak delal je tudi za moštvenega kolega pri Deceuninck-Quick Stepu. Francozi so hoteli težko dirko in Evenepoel jim je nehote pomagal. Ko je bilo treba, je priskočil na pomoč tudi van Aert.

Bilo je grozno. Težko predstavljivo grozno.

Najmočnejša ekipa Belgije je imela poslej ob van Aertu le še Stuyvena. Alaphilippe je imel Floriana Senechala in Madouasa. Colbrelli pa Andreo Bagiolija in Giacoma Nizzola. Jasno je bilo, da se bo začel šov kmalu potem, ko ne bo več Remca. Na Wijnpersu, najtežjem vzponu v Leuvenu je Madouas z Alaphilippom na zadnjem obročniku sam naredil razliko do ostalih, preden je Loulou pohodil. Tam je odpihnilo Mohoriča. In tam je van Aertu postalo dokončno jasno, da nima nog.

Alaphilippe je skočil 19 kilometrov pred ciljem še enkrat. In čez poldrugi kilometer še enkrat. Zadnjič. Potem je samo še grizel. Gledal sem … in se čudil.

Za tiste, ki niso nikoli kolesarili, je bilo to, kar je izvajal Alaphilippe, absolutno nepredstavljivo. Tisti, ki so kolesarili in so že kdaj dali vse od sebe, četudi na vaških dirkah, pa si to znajo predstavljati. In zato je vse skupaj še huje.

Lani je v Imoli dirkal solo zadnjih 12 kilometrov. Letos še pet kilometrov več. Na vprašanje, kako je bilo, je odgovoril, da je bilo grozno.

Doma brez zmage in brez medalje

Če bi imel van Aert noge, bi se po bitki verjetno naslajali nad vrhunsko belgijsko taktiko. A tokrat vsaj ni bil drugi, kot na zadnjih štirih dirkah za mavrično majico (poleg lanskih srebrnih kolajn v Imoli in letošnjega kronometra v Flandriji še na svetovnem prvenstvu v ciklokrosu), temveč šele enajsti.

Mislim, da se bo moral vprašat, zakaj se mu na zelo dolgih dirkah večkrat dogaja, da ga premagujejo. Tudi v šprintih. Mathieu van der Poel lani v Flandriji. Tom Pidcock letos na Brabantski puščici. Dobro, ne izgublja proti eksotom, ampak druga mesta se mu množijo bolj kot zmage in to ga gotovo boli.

Tudi če bi van Aert zmagal, pa mi ne bi bilo jasno, zakaj so trošili Evenepoela tako zgodaj. Beg 90 kilometrov pred ciljem se je zdel nekako smiseln, ne pa beg v smrt 180 kilometrov pred ciljem. Kar je Evenepoel prikazal včeraj, je bila gotovo ena njegovih najboljših voženj, zato že komaj čakam na njegovo italijansko turnejo z vrhuncem na Dirki po Lombardiji. Ampak to, da s tako ekipo Belgija na koncu ni osvojila niti medalje … obstaja vulgaren izraz za to. Ulica je v zadnjih kilometrih vpila na Alaphilippa, tudi nekaj iztegnjenih sredincev sem opazil. Nelepo. Belgijci so si sami krivi.

Žalujoči ostali

Drugo mesto Dylana van Baarleja, ki je bil že štirikrat med deseterico na Dirki po Flandriji, niti ni presenečenje. Michael Valgreen je bil kandidat za kolajno, to smo vedeli. Karkoli manj od tega bi bilo za Dansko razočaranje. Jasper Stuyven? Dirkal je na domačih ulicah in če ne bi bil celo dirko v vlogi pomočnika, bi morda zmogel kak vat več.

Še najbolj me je presenetil Nelison Powless. Seveda, zmagal je na Klasiki San Sebastian, kjer je opravil z Mohoričem, ampak v Flandriji ga res nismo pričakovali na petem mestu. Tom Pidcock je spet premagal velika tekmeca van Aerta in van der Poela, potem ko se je uspel edini izviti iz njune skupine. Ne pozabimo, da ima tisto, česar nimata MVDP in WVA: zlato olimpijsko kolajno! Oh, ni bil edini, ki je pobegnil preostalim: uspelo je tudi Zdenku Štybarju. Med najboljšimi so bili tako štirje mojstri ciklokrosa, če izključimo Alaphilippa, ki se je v tem športu udinjal v mladinskih letih.

Čeden nastop je glede na vse, kar se je dogajalo od olimpijskih iger naprej, uspel van der Poelu. Cel dan smo ga videli bolj ali manj samo zato, ker ga je kamera iskala po vsem pelotonu. Dirkal je drugače kot sicer, rezervirano, in sredi dirke za kratek čas celo odpadel, a se je vrnil, potem pa ostal v igri, ko je bilo nujno. Navsezadnje je spet premagal van Aerta in lahko optimistično pričakuje Pariz–Roubaix.

Za Colbrellija je deseto mesto poraz, ampak Italijani so imeli precej smole. Caleba Ewana so izdali krči, kar ni bilo presenetljivo glede na slabo formo na dirkah po Beneluksu in Luksemburgu. Da, tam je enkrat zmagal, ampak na nezahtevni etapi. Bil je eden tistih, ki so se ga Belgijci želeli znebiti in morda so tudi zaradi tega sodelovali v francoski igri. Avstralska ekipa je tudi sicer razpadla in Michael Matthews se lahko še tako hvali, da je imel dobre noge … včeraj pač ne bi zmagal.

Mohorič pravi, da bo še jedel žgance

Po dvajsetih letih očitno še ni čas za novo medaljo. Jan Tratnik blesti v zeleno-modrem dresu še bolj kot sicer. Če ni bil v begu, je pa pomagal narekovat tempo in skoraj bi rekel, da se je ob Evenepoelu najbolj garal, dokler pač ni odstopil. Luka Mezgec je bil odličen in se ni pustil odgnat niti, ko je slabih 60 kilometrov pred ciljem pritisnil Alaphilippe. Na ravnini je le malo manjkalo, da bi se vrnil.

Še najbolj je presenetil Jan Polanc, ki je bil na koncu 18., le štiri mesta ter 1:25 za Mohoričem. Dirko sta končala tudi Tadej Pogačar in Primož Roglič, ki so ju tuji mediji uvrščali med favorite, ampak v Belgiji nista bila zato, da bi se kazala pri vrhu. Pa je to Rogliču vseeno uspelo, ko se je znašel v prvem resnem napadu. Oba bosta dirkala v Italiji in končno bomo lahko gledali, kako se bosta resno udarila z Evenepoelom. Dirka po Lombardiji bo nova poslastica.

Matej Mohorič? Že lep čas me je grizlo kako namerava na tej dirki narediti razliko. In manj ko je bilo do cilja kilometrov, bolj sem se spraševal, kaj se mu plete po glavi. Po dirki je povedal, da mu je začelo kronično primanjkovati energije, kar pomeni, da se je bolj ali manj ukvarjal s tem, kako bo držal. Potem mu je 21.300 metrov pred ciljem žal zmanjkalo bencina za zadnje pol ure norenja. To me sploh ne preseneča. Čudi me, da ga nekaterim ni zmanjkalo.

Mislim, da bi v vsakem primeru težko pripeljal medaljo, ampak žal mi je predvsem, da ni mogel pokazati vsega svojega potenciala in razkriti svojega načrta. Mohorič seveda ne išče izgovorov. Pošteno je priznal, da ni bil dovolj dober. Dejstvo pa je, da je za njim spet izjemno dolga sezona: dirkal je 69 dni in nabral več kot 11.600 tekmovalnih kilometrov. Blizu mu je samo Valgren, ostali so dirkali precej manj.

Dobro prvenstvo in dober prvak

Glede na dogajanje zadnjih osmih dni si marsikdo želi, da bi bilo svetovno prvenstvo v Flandriji vsako leto. Ne bo šlo. Prihodnje leto bo v avstralskem Wollongongu, leta 2023 zelo ambiciozno v Glasgowu, leta 2024 v Zürichu in potem v Ruandi. Po svoje razumljivo: Afrika postaja tudi kolesarska sila. In prav gotovo bolje, kot v Dohi leta 2016, ko je dirko gledalo na terenu par deset gledalcev.

Julian Alaphilippe je priročen za dirkanje na katerikoli progi, razen če je izrazito šprinterska ali če se bo kak norec spomnil dirke s ciljem na vrhu smešno dolgega klanca. Ampak takih priložnosti je malo, Alaphilippe pa eden boljših svetovnih prvakov, ki si jih lahko izmislite. Skorja kot Peter Sagan. No, za moj okus boljši. Za take, kot sta onadva, urok mavrične majice ne velja. Alaphilippu odpustimo celo neumnosti, kakršne je počel lani na Liege–Bastogne Liege. In ne samo tam. Zaradi takih patronov je kolesarstvo privlačno.