Matej Zalar19. 3. 2021

Kaj je kolesarski spomenik?

_{Milano–San Remo, Dirka po Flandriji, Pariz–Roubaix, Liege–Bastogne–Liege in Dirka po Lombardiji. Ob svetovnem prvenstvu najpomembnejše kolesarske dirke na svetu. Zmaga je vredna toliko, kot skupna zmaga na Giru, Touru in Vuelti.}

A.S.O./Pauline Ballet

Pozabite na vse dirke do sredine marca, ko je na sporedu prvi monument, spomenik. Vse dirke dotlej so bile za najboljše predvsem priprava na pomlad in poletje. Celo na etapnih dirkah Pariz–Nica in Tirreno–Adriatico mnogi nastopijo predvsem z mislijo na spomladanske klasike. Zakaj so spomeniki tako pomembni?

Najstarejši. Najdaljši. Najtežji. Najprestižnejši.

Cestno kolesarstvo prežema več kot stoletna tradicija s tisočerimi zgodbami o junaštvu, trpljenju, razočaranjih, goljufijah, kavalirstvu, spletkah, epskih dvobojih, lepih zmagah in še lepših porazih.

Tritedenske etapne dirke so kot pozicijska vojna s celo vrsto malih bitk za zadovoljevanje različnih interesov. Kdor ni uspešen v skupnem seštevku, gre lahko še vedno po etapno zmago ali majico najboljšega hribolazca. Na enodnevnih dirkah pa je zmagovalec samo eden. Zato enodnevne dirke pravi kolesarski navdušenci cenijo enako, kot etapne. A samo šest dirk enodnevnih dirk se lahko meri z grand touri! Svetovno prvenstvo … in pet spomenikov.

Milano–San Remo, Dirka po Flandriji, Pariz–Roubaix, Liege–Bastogne–Liege in Dirka po Lombardiji so najstarejše in najdaljše dirke. Vse so starejše kot sto let in so jih doslej izvedli več kot stokrat in do živega so jim prišle samo velike katastrofe: svetovni vojni in lani koronavirus, zaradi katerega je prvič po letu 1942 odpadel Pariz–Roubaix.

Vsi spomeniki so dolgi vsaj 250 kilometrov, Milano–San Remo celo 300 kilometrov. Trase so polne pasti in njihove zakonitosti docela obvladajo samo največji mojstri klasik. Toda dirke v resnici niso tako težke zaradi trase same. Težke so zaradi kolesarjev. Na spomenike pridejo vsi najboljši s svojimi najboljšimi ekipami v vrhunski pripravljenosti. Za peščico favoritov je karkoli drugega kot zmaga poraz, tako je pač kolesarstvo. Morda je bila kdaj kakšna zmaga na spomeniku presenetljiva, a nikoli se ne zgodi po naključju.

Kralji spomenikov

Največ zmag na spomenikih ima kdo drug kot Eddy Merckx, ki je med letoma 1966 in 1976 zmagal na vseh petih in jih skupaj osvojil kar 19, kar se zdi danes neulovljivo. Sedemkrat je zmagal na Milanu–San Remu in petkrat na Liege–Bastogne–Liege, večkrat kot kdorkoli drug. Na večni lestvici je z 11 zmagami drugi Roger De Vlaeminck, ki je prav tako zmagal na vseh petih. Ker sta z Merckxom tekmovala v enakem obdobju, so njune zmage vredne še toliko več.

Poleg njiju je vseh pet spomenikov dobil samo še Rik Van Looy, ki je med letoms 1958 in 1965 zbral skupaj osem zmag. Med še aktivnimi kolesarji je nauspešnejši Philippe Gilbert (5 zmag), ki mu manjka samo še lovorika na Milanu–San Remu. Alejandro Valverde je zmagal štirikrat, vedno na Liege–Bastogne–Liege, Vincenzo Nibali pa trikrat, enkrat na Milanu–San Remu in dvakrat na Dirki po Lombardiji.

Je mogoče zmagati na vseh petih v istem letu? Zaradi tako različne konfiguracije tras in zaradi zgoščenega programa dirk, seveda pa tudi zato, ker je kolesarstvo nepredvidljiv šport, se zdi to neverjetno. Uspelo ni niti Eddyju Merckxu, ki je zmagal na največ treh v enem letu, resda mu je to uspelo štirikrat.

Milano–San Remo

Izvirno ime: Milano–Sanremo
Vzdevek: La Clasicissima di primavera (pomladanska klasika)
Prva izvedba: 1907
Število izvedb: 111
Največ zmag: Eddy Merckx (7)
Najboljši Slovenec: Matej Mohorič (1. mesto, 2022)

RCS Sport

Najdaljša enodnevna kolesarska dirka je običajno dolga od 290 do 300 kilometrov. Velja za šprintersko klasiko, a samo za tiste, ki ohranijo dovolj moči po dveh eksplozivnih vzponih v zaključku. Če je v cilju šprint večje skupine, v njej skoraj gotovo ni več kot trideset kolesarjev.

La clasicissima di primavera ima dva obraza. Dolgočasen začetni del in eksploziven zaključek. Več kot 200 kilometrov je največja skrb kolesarjev, kako ohraniti čim več energije. To je klasika z dolgočasnim uvodom in eksplozivnim ter mnepredvidljivim zaključkom, ki srce navijačev postavi na resno preizkušnjo. Trideset kilometrov pred ciljem naraste temperatura do vrelišča in v zadnjih desetih kilometrih hoče lonec razgnati.

Od Milana do Ligurske obale se običajno ne zgodi prav nič. Najdaljši je vzpon na Turchino, ki zaradi zemeljskih plazov tudi letos odpade, tako da je najvišja točka Colle del Giovo (518 metrov). Po spustu na obalo je teren bolj razgiban, a odločilna sta zadnja vzpona: Cipressa (5,6 km/4,1 %) 27 kilometrov in Poggio di San Remo (3,7 km/4 %) devet kilometrov pred ciljem. Tam imajo manj eksplozivni zadnjo priložnost za napad, a izpeljati morajo spust na glavo, da jih ne ujamejo šprinterji. Po spustu sta do cilja samo še dva kilometra ravnine.

Prvo dirko od Milana do San Rema so pripravili že leta 1906, a takrat v dveh etapah. Naslednje leto je prevzel organizacijo časopis Gazetta dello Sport. V pionirskih letih je dirka zaradi prve svetovne vojne odpadla samo leta 1916 (in med drugo svetovno vojno v letih 1944 in 1945). Po prvi svetovni vojni je zavladal Costante Girardengo, ki je med letoma 1918 in 1928 zmagal kar šestkrat. Njegov uspeh je presegel samo Eddy Merckx s sedmimi zmagami. Na enem spomeniku ni nihče zmagal tolikokrat.

Med letoma 1999 in 2005 je imela dirka v organizaciji RCS Sport tudi žensko različico s štartom v Varazzeju, ki so jo poimenovali Primavera Rosa. Dirko so v sezoni 2006 odpovedali tik pred zdajci in tako ženske še vedno nimajo priložnosti dirkati na italijanskem spomeniku.

Dirka po Flandriji

Izvirno ime: Ronde van Vlaanderen
Vzdevek: De Ronde (dobesedno … Runda), Vlaanderens Mooiste (Najlepša flandrijska)
Prva izvedba: 1913
Število izvedb: 103
Največ zmag: Achiel Buysse, Fiorenzo Magni, Eric Leman, Johan Museeuw, Tom Boonen, Fabian Cancellara (3)
Najboljši Slovenec: Simon Špilak (9. mesto, 2008)

DigitalClick(X)

Najmlajša izmed klasik, a z zanimivim rekordom: neprekinjeno poteka že od prekinitve med prvo svetovno vojno, od leta 1919 dalje ji torej nista prišli do živega niti vojna niti koronavirus. Dirka je dolga okoli 260 kilometrov, a po štartu v Antwerpnu je glavno prizorišče relativno majhno območje v okolici mesta Oudenaarde, kjer je cilj od leta 2012.

V tako imenovanih flamskih Ardenih odločajo o zmagovalcih kratki in strmi tlakovani vzponi, a tudi vse, kar se dogaja pred njimi. Pred vsakim od teh vzponov oziroma tlakovanih odsekov se vname srdit boj za pozicije, vse pa eksplodira, ko vsakič znova pohodijo najmočnejši. Odkar so vzpona na Muur van Geraardsbergen in Koppenberg prestavili dlje od ciljne črte, odločata predvsem Oude Kwaremont (2,2 km/4,4 %) in strašljivi Paterberg (400 m/12,5 %) s kar 20-odstotnim maksimalnim naklonom. Oude Kwaremont se običajno prevozi trikrat in Paterberg dvakrat, nazadnje sta na trasi 17 in 14 kilometrov pred ciljem.

S tako zahtevno progo se najbolje spopadejo ekstremno močni kolesarji. Peloton se razredči oziroma razbije že daleč pred ciljem, zgodovina pa dokazuje tudi, da je pomembna močna ekipa s številnimi potencialnimi zmagovalci.

Pred prvo svetovno vojno je bilo kolesarstvo v Flandriji v težavah, kar je bila po odcepitvi Belgije od Nizozemske tudi posledica prevlade francoske elite. Dirka po Flandriji je bila tako nekakšen odgovor na že uveljavljeni Liege–Bastogne–Liege, organiziral pa jo je flamski časnik Sportwereld. Prvi izvedbi sta bili težavni, kolesarskim zvezdnikom so francoske ekipe celo prepovedovale nastopiti, potem pa je udarila prva svetovna vojna. A v dvajsetih letih prejšnjega stoletja je De Ronde že postala največja športna prireditev v Flandriji in ta status ohranila do danes..

Od leta 2004 dirkajo tudi ženske, in sicer na slabih 160-kilometrski trasi brez Koppenberga, a s podobnim zaključkom, kot ga imajo moški, torej čez Oude Kwaremont in Paterberg.

Pariz–Roubaix

Izvirno ime: Paris–Roubaix
Vzdevek: L'enfer du Nord (Severni pekel)
Prva izvedba: 1896
Število izvedb: 117
Največ zmag: Roger De Vlaeminck, Fabian Cancellara (4)
Najboljši Slovenec: Borut Božič (14., 2015)

A.S.O./Pauline Ballet

Takoj po Dirki po Flandriji se karavana preseli v Francijo in včasih se zdi, da je De Ronde le uvod v Severni pekel, ki velja z odseki tlakovanih poljskih cest za najtežjo dirko na svetu. A to niso tlakovci, kakršne poznamo pri nas: gre za velike, zaobljene in gladke kamne, ki so videti, kot da jih je na cesto nekdo razmetal in ne položil. To so več kot sto let stare, a bolj ali manj dobro vzdrževane in zaščitene ceste.

Na dirki je, odvisno od izvedbe, okoli trideset tlakovanih sektorjev (secteur pavé), dolgih od nekaj sto metrov do skoraj štiri kilometre, skupna dolžina tlakovanih odsekov pa je več kot 50 kilometrov, oziroma približno petina vse trase. Glede na zahtevnost so sektorji označeni z eno (najlažji) do petimi zvezdicami. Nikjer ni lahko, a odločilni so trije sektorji.

V Arenberškem gozdu (Trouée d’Arenberg – 2,3 km *****) je Napoleonova cesta široka komaj tri metre in vodi popolnoma naravnost, v prvi polovici se rahlo vzpenja in v drugi spušča. Kdor tam ni zraven od 90 do 100 kilometrov pred ciljem, se lahko poslovi od zmage.

Mons en Pévèlè (3 km *****) je idealen za dolg napad okoli 50 kilometrov pred ciljem.

Okoli 15 kilometrov pred ciljem sledi Carrefour de l’Arbre (2,1 km *****), kjer mora streti tekmece vsak, ki ne želi šprintati.

Štart že dolgo ni več Parizu, ampak v Compiegnu, cilj pa na zunanjem velodromu v Roubaixu, kjer dirko pogosto odloči šprint dvojice ali peščice, ki je vzdržala na tej dirki na izpadanje. To je ena redkih kolesarskih dirk, kjer je uspeh že to, da jo kolesar dokonča. Kljub udobju na avtobusu si potni prah ali blato mnogi raje izmijejo pod starimi prhami na velodromu. Zmagovalcu, ki dobi za nagrado enega od tlakovcev s proge, posvetijo tudi eno od teh prh.

Dirko sta ustanovila tovarnarja s tekstilom iz Roubaixa, Theodore Vienne in Maurice Perez, ki sta pomoč za organizacijo in promocijo dirkepoiskala pri uredniku športnega dnevnika Le Velo, Paulu Rousseauju. Ko si je progo s kolesom ogledal urednik Victor Breyer, je bil sprva prepričan, da je prenevarna in pretežka – a privlačna je seveda ravno zaradi tega. Uspešno so jo izvedli že 117-krat, žal ne tudi leta 2020, ko je odpadla zaradi koronavirusa. Odpadla je tudi premierna ženska dirka, ki bo tako prvič na sporedu letos. Žal brez Arenberškega gozda in na komaj 116 kilometrov dolgi trasi.

Liege–Bastogne–Liege

Izvirno ime: Liège–Bastogne–Liège
Vzdevek: La Doyenne (Stara gospa)
Prva izvedba: 1892
Število izvedb: 106
Največ zmag: Eddy Merckx (5)
Najboljši Slovenec: Primož Roglič (1., 2020), Tadej Pogačar (1., 2021)

A.S.O./Gautier Demouveaux

Liege–Bastogne–Liege je po Amstel Gold Race in Valonski puščici zadnja v seriji treh ardenskih dirk. Zato je na kocki veliko: konec aprila je na štartu več tistih, ki še iščejo prvi uspeh v sezoni, kakor tistih, ki so že zadovoljni.

Izčrpljajoča dirka s strmimi vzponi je namenjena eksplozivnim hribolazcem in velja celo za najtežjo glede na to, da si strmi vzponi v zaključku hitro sledijo drug za drugim. Ničesar ne zamudi tisti, ki se pred zaslon usede dve uri pred koncem, a še bolj verjetno se v zadnjem času vse odloči v zadnji uri, ne glede na vse spremembe proge, s katerimi skušajo dirko odpreti za zgodnje napade.

Nekoč je bil odločilen vzpon na Côte de la Redoute (2 km/8,9 %) z maksimalnim naklonom več kot 20 odstotkov, ki izzove peloton 40 kilometrov pred koncem. Sledita mu Côte des Forges (1,3 km/7,8 %) 25 kilometrov pred ciljem in Côte de la Roche-aux-Faucons (1,3 km/11 %), vrh katerega je 14 kilometrov pred ciljem, ta je zadnja leta v središču Liegea.

Najstarejši spomenik je edini, kjer je zmagal Slovenec. Primož Roglič je zmagal v nekoliko nenavadnih okoliščinah, njegov uspeh pa sta dopolnila s tretjim in četrtim mestom Tadej Pogačar in Matej Mohorič.

Dirka je res stara, a je doživela tudi največ prekinitev. Leta 1892 se je pravzaprav začelo z amatersko dirko Spa–Bastogne–Spa, ki jo je organiziral tedanji valonski časnik L’Express. Že po treh izvedbah je zamrla za 13 let in se vrnila leta 1908 kot Liege–Bastogne–Liege.

Ženski Liege–Bastogne–Liege poteka od leta 2017 in tako zaključuje žensko turnejo treh dirk v Ardenih. Štart je v Bastognu, torej ženske prekolesarijo samo drugi del moške trase, skupaj okoli 135 kilometrov.

Dirka po Lombardiji

Izvirno ime: Il Lombardia
Vzdevek: La classica delle foglie morte (Dirka padajočega listja)
Prva izvedba: 1905
Število izvedb: 114
Največ zmag: Fausto Coppi (5)
Najboljši Slovenec: Tadej Pogačar (1., 2021)

RCS Sport

Po ardenskih klasikah se pozornost preusmeri na tritedenske dirke in svetovno prvenstvo, temu pa sledi serija italijanskih enodnevnih dirk z vrhuncem na zadnjem spomeniku v sezoni, kjer pogosto svojo majico prvič pokaže novi svetovni prvak. Ne glede na to, da je Uci podaljšal kolesar z dirko na Kitajskem, velja Lombardija za zaključek sezone, na kar nakazuje tudi poetični vzdevek Dirka padajočega listja.

Traso so večkrat spreminjali, a običajno največ dogajanja prinese, če je cilj v Comu. Dirka nad Comskim jezerom eksplodira na štirih ekstremno zahtevnih vzponih in nevarnih spustih po ozkih cestah, ki pogosto terjajo hude padce. Kdor želi uspeti z dolgim pobegom, mora biti tako tudi izvrsten spustaš in običajno še eksploziven.

Zaradi rednih sprememb proge se spreminja tudi vloga posameznih vzponov, a med ključnimi moramo izpostaviti predvsem dva. Madonna del Ghisallo ni posebno težak vzpon, a naredi resno selekcijo ter prve na vrhu nagradi z zvonjenjem v znameniti kapeli s kolesarskim muzejem. Muro di Sormano je z maksimalnim 27-odstotnim zidom je ena najbolj brutalnih preizkušenj v kolesarskem svetu, že pred zaključkom pa se ves čas vzpenja, tako da gre pravzaprav za sedemkilometrski klanec.

Zamisel za dirko Milano–Milano je spodbudila želja po maščevanju. Novinar Tulio Morgagni je želel dati Pierinu Albiniju priložnost za revanšo, potem ko ga je Giovanni Cuniolo porazil v tedanjem Kraljevem pokalu. Organizacijo je prevzela Gazetta dello Sport, prvi pa je zmagal nekdo tretji: Rdeči hudič Giovanni Gerbi. Kmalu je obveljala za zadnjo dirko v sezoni in od leta 1907 se je imenovala Giro di Lombardia, od 2011 pa uradno samo Il Lombardia.