Lombardija 2021: napoved pred dirko

Po štirih letih bo cilj spet v Bergamu. Trasa brez zidu Sormano je na papirju lažja, a zvezdniška štartna lista napoveduje eksplozivno zadnjo dirko World Toura.

RCS Sport

Po dolgem času se bosta v nesporednem spopadu spet udarila Primož Roglič in Tadej Pogačar, a na fronti v gorah nad Bergamom bosta vsak na svoj način nevarna še svetovni prvak Julian Alaphilippe in nesojeni prvak Remco Evenepoel. Njihova težava je, da so predobri, zato ni izključeno presenečenje. Na dober dan lahko vse od njih premaga kdo od tistih, ki so se na italijanskih klasikah v zadnjem tednu dni izkazali z nekaj osupljivimi predstavami.

Trasa

Letošnja trasa je dolga 239 kilometrov in ima kar 4.400 metrov višinske razlike. Začne se v Comu in seveda vodi čez Madonno del Ghisallo, glavni spopad pa se bo odvil na klancih severno od Bergama.

V kapeli Madonna del Ghisallo bo letos zvonilo že pred poldnevom, saj bodo prišli na vrh ikoničnega vzpona letos že 200 kilometrov pred ciljem. To bo prvi od petih vzponov, s katerim bodo opravili po lažji smeri in, če že ne prej, se bo tam izoblikovala resna ubežna skupina.

Spustu sledi štirideset kilometrov ravnine z eno krajšo vzpetino, potem je na vrsti Roncola Alta (9,4 km/6,6 %/626 m). Na koncu vzpona pravzaprav še ne bodo na vrhu, saj se cesta v naslednjih sedmih kilometrih vzpne še za slabih 200 metrov.

Berbenna (6,8 km, 4,6 %, 626 m višinske razlike) je položen in enakomeren klanec z vrhom okoli 110 kilometrov pred ciljem.

Če ne bo kak favorit napadel od daleč, kar v teh časih ne bi bilo nenavadno, bo treba televizor prižgat okoli dveh popoldne, ko se začne vzpon na Zamblo Alto. Ta ni videti preveč težak, je pa mučno dolg, pravzaprav je sestavljen iz dveh delov. Do Dossene je 11 kilometrov naklon dobrih 6 odsototkov. Potem se cesta dobre tri kilometre spušča pred začetkom vzpona na Zamblo Alto. 1,5 kilometra dolgemu vzponu sledi dobrih pet kilometrov ravnine oziroma najprej lažnega spusta, potem lažnega vzpona ter bolj strma zaključna dva kilometra z mestoma 10-odstotnimi odseki.

Če ne prej, bo dirka eksplodirala okoli pol štirih. Passo di Ganda (9,2 km/7,3 %/675 m) je zadnji dolgi vzpon. Prvih sedem kilometrov je zmernejši (6,6 %), v zadnjih dveh kilometrih pa se napne (9,8 %). Za pozen napad je idealen 500-metrski odsek z naklonom 15 %, do vrha je še nekoliko bolj položnih 600 metrov. Vrh je 32 kilometrov pred ciljem, sledi 20-kilometrski tehničen spust z 19 serpentinami.

Od dna je do cilja še 16 kilometrov, a z zapletom tik pred koncem: v Bergamu vodi trasa skozi mestno središče. Slabih pet kilometrov pred ciljem je 1,3 kilometre dolg vzpon s 7,9-odstotnim naklonom, ki je najbolj strm (od 10 do 12 odstotkov) v prvem delu. V cilj vodi precej tehničen spust, zadnji ovinek v levo je kakšnih 800 metrov pred ciljem.

Končno slovenski obračun

Primož Roglič in Tadej Pogačar sta letos drug proti drugemu dirkala malo. Roglič je bil uspešnejši na Dirki po Baskiji, kjer pa zaradi nenavadnih taktičnih odločitev na koncu sploh nista obračunala med seboj z ramo ob rami. Obetali so se nori spopadi v Ardenih, a Valonsko puščico je Pogačarju odnesel pozitiven test na koronavirus nekoga v ekipi, na Liege–Bastogne–Liege pa je bil Roglič slab, medtem ko je Pogačar zmagal. Tour se je za Rogliča končal preden sta sploh drug drugemu pokazala zobe, sledile so reprezentančne akcije in potem končno dirka Milano–Torino. Vendar tudi po tej dirki, ki jo je dobil Roglič, težko delamo resne primerjave.

Dario Belingheri;

Vsekakor gre Rogliču od olimpijskega kronometra vse kot po maslu. V tem času je zmagal osemkrat oziroma kjerkoli se je pojavil, razen na svetovnem prvenstvu. A tudi tam se je znašel v ubežni skupini – na taki ravni se lahko to po naključju zgodi samo nekomu, ki je živalsko močan. Kakorkoli, v Flandriji tri tedne po Vuelti še ni bil v vrhunski formi, to pa je našel že na Dirki po Emiliji in včeraj na Milano–Torino, kjer je konkurenco tako rekoč razbil, potem ko je na zaključnem vzponu zanj odlično delal največji tekmec, Adam Yates (Ineos Grenadiers).

Medtem ko je Roglič v Torinu razkazoval premoč, je Tadej Pogačar zatrobil. Slabše je funkcioniral na Dirki po Emiliji nekaj dni prej, kjer je pred odstopom reševal čast s sproščeno vožnjo po zadnjem kolesu. Malo mu je bilo mar, da je odpadel. Po olimpijskih igrah ni blestel, ampak nikjer ni bil zanič, na Tre Valli Varesine pa je v torek spet deloval šampionsko.

Napad 120 kilometrov pred ciljem? Take neumnosti se gresta Evenepoel in Pogačar. Kot da bi tekmovala komu nese dlje – zaenkrat vodi Belgijec. Pogačar je izjavil, da se je želel pozabavat, ampak verjetno si je želel narediti tudi dober trening. Žal mu ga je pokvaril defekt 40 kilometrov pred ciljem, a tudi potem je ves čas dajal vtis, da bi lahko zmagal, če bi se odločil, a je imel spredaj Formola. Po taki predstavi je bilo noro že to, da je naslednji dan v Torinu držal najboljše čisto do konca. V šprintu za tretje mesto ga je premagal bodoči moštveni kolega Joao Almeida. Dvomim, da bo Portugalec na njegovi ravni tudi v soboto.

Volčje krdelo ni zadovoljno z enim spomenikom

Kasper Asgreen je zmagal na Dirki po Flandriji, Julian Alaphilippe je izgubil na Liege–Bastogne–Liege, popolnoma pa je Deceunick-Quick Step kljub izjemnemu moštvu razočaral na Pariz–Roubaixu. Bolj klancarska postava belgijske ekipe že ves teden straši po Italiji. Remco Evenepoel je z jezikanjem v belgijskih medijih po svetovnem prvenstvu dvignil pokrovko Woutu van Aertu, tiho ni bil niti Eddy Merckx. Ampak dejstvo je, da res ima zmagovalne noge.

Na Dirki po Emiliji ni bil na ravni Primoža Rogliča, v ponedeljek pa je na Coppi Bernocchi bežal 140 kilometrov s šesterico in zadnjih 40 kilometrov solo. Norost? Popolna! Lahko kaj takega izvede na dirki World Toura? Seveda: to je dokazoval na svetovnem prvenstvu. Seveda ga ne bodo pustili samega, toliko ga že poznajo, ampak če napade od daleč, bo s seboj potegnil še vse, ki bodo sploh lahko držali, to pa bo dirko razstrelilo.

Če mu ne uspe, bosta tam še vedno Almeida in predvsem svetovni prvak Julian Alaphilippe. V Torinu je včeraj odpadel takoj, ko je začelo na Supergi letet, ampak Alaphilippe je zvit. Ne verjamem, da je tako zanič, je pa preračuinljiv. Tećko rečemo, da ta človek štedi z energijo, ampak dogajalo se je že, da en dan ni bilo od njega nič, drugi dan pa je eksplodiral. V Leuvenu je bežal 17 kilometrov: toliko bo v soboti ravnine po zadnjem spustu, s katerim lahko opravi kot kamikaze, a z boljšim končnim izidom. Glede na to, da bo verjetno tempo na prelaz Ganda preoster, da bi lahko razgrajal v svojem slogu, se mi zdi bolj verjeten napad v centru Bergama. Tja ga nihče ne bo želel privleči s seboj. To je tako kot pripeljati Colbrellija v šprint.

Dario Belingheri

Favoriti s tremi zvezdicami

Adam Yates (Ineos Grenadiers) je dajal včeraj na Supergi podoben vtis kot februarja na Džebel Hafit, kjer ga je Pogačar komaj držal … ampak na koncu je zmagal Pogačar. Včeraj pa Roglič, ki je naložil Angležu v zaključku kar dvanajst sekund. Zoprna popotnica. Gotovo se zaveda, da bo težko zmagal, a sam bi ga potolažil vsaj s tem, da je precej energije izgubil na prvem vzponu na Supergo, kjer je sam iz glavnine priključil ubežnikom z vsemi favoriti. To je uspelo tudi Pavlu Sivakovu (Ineos Grenadiers), Nairu Quintani (Arkea-Samsic), Michaelu Storerju (DSM) in Aleksandru Vlasovu (Astana-Premier Tech), ampak njih ni bilo v zaključku nikjer, Yates pa je razbil vse, razen Rogliča.

Na Dirki po Lombardiji seveda ne smemo odpisati Michaela Woodsa (Israel Start-Up Nation), ki je bil leta 2019 že peti. Nihče točno ne ve kakšni so spusti, ampak nanj ne bi upal staviti bicikla nikjer, kjer zaključek ni na vrhu klanca.

Bolj simpatična izbira za noro stavo se mi zdijo Francozi: David Gaudu (Groupama-FDJ), Romain Bardet (DSM) in Benoit Cosnefroy (AG2R-Citroen). Preseneti lahko morda tudi Sergio Higuita (EF Education-Nippo), vedno pa je dobro v Lombardiji dirkal njegov kolega Rigoberto Uran s tremi tretjimi in četrtim mestom.

Stara garda si zasluži vsaj častno omembo

Na štartu bo pet bivših zmagovalcev: Bauke Mollema (Trek-Segafredo), Thibaut Pinot (Groupama-FDJ), Vincenzo Nibali (Trek Segafredo), Esteban Chaves (Bike Exchange) in Dan Martin (Israel Start-Up Nation), a ne bi nikomur od njih podelil petih, štirih ali treh zvezdic. Vseeno pa si zaslužijo nekaj besed tisti, za katere imamo občutek, da so v pelotonu že od nekdaj.

Alejandro Valverde (Movistar) se je po nesreči na Vuelti vrnil šampionsko z impresivno zmago v tretji etapi na Dirki po Siciliji in končnim drugim mestom. Na Dirki po Lombardiji je bil kar trikrat drugi in to ne v prazgodovini: nazadnje leta 2019. Ko pa res ni imel še niti 40 let …

Marco Alpozzi

Na Siciliji je z izjemnim napadom 22 kilometrov pred ciljem premagal 41-letnika samo 36-letni Nibali, zmagovalec v Lombardiji v letih 2015 in 2017: obakrat na enak način. Na spustu s Civiglie. A takrat je bil cilj v Comu in Morskemu psu v zelje še ni skakala v zelje mladina; z Rogličem vred.

Marco Alpozzi

Če nameravata Nibali in Valverde še kar vztrajati, pa gre Dan Martin v pokoj že pri 35 letih. Za njim je 25 nastopov na spomenikih, a samo na Liege–Bastogne–Liege in v Lombardiji. Na vsakem je zmagal po enkrat, v Lombardiji leta 2014. Zmagal je tudi letos: v 17. etapi Gira.

Idealen dan za televizijo

Dirka po Lombardiji težko doseže atraktivnost Dirke po Flandriji ali Pariz–Roubaixa – ampak kdaj, če ne letos, se lahko to obrne. Letošnja trasa se zdu, vsaj sodeč po tem, kar vemo, rahlo neatraktivna. Klanci niso videti kot preizkušnje, s katerimi ne bi mogel ugodno opraviti kdorkoli med nami. Je pa res, da se bo na koncu dne nabralo za 4500 metrov višinske razlike. A bolj pomembno je, da letošnji seznam glavnih igralcev obeta srhljivko. Roglič, Pogačar in Alaphilippe sodijo med veliko peterico, kamor se bo prej ali slej verjetno zasidral še Evenepoel (Colbrelliju je to že uspelo, tako da se obeta sedmerica). To so zabavljači, ki raje lepo izgubijo kakor grdo zmagajo: ampak, običajno zmagajo in običajno takrat, ko povlečejo najbolj nore poteze.

Evenepoel je bil na odlični poti že lani. Po padcu, ki je skoraj končal njegovo kariero že na začetku, ko je dosegel šele štirinajst profesionalnih zmag (zdaj jih ima 22), se največ govori o morebitni mentalni zavori, ker se vrača na kraj nesreče. Ampak v resnici se ne vrača na kraj nesreče: letos trasa ne gre čez Sormano, zato tistega mostu ne bo. Vseeno so spusti Evenepoelova šibka točka. Nad jezerom Como so vsaj v zadnjih štirih letih igrali odločilno vlogo in marsikoga žal izločili, kako bo na vzponih nad Bergamom, pa še ne vemo točno.

Lahko pričakujemo, da bodo začeli najboljši obračunavati že zelo zgodaj? Upajmo. Štart bo ob 10.20, že pet minut prej se začne prenos na GCN in Eurosportu. Vreme bo v Sloveniji idealno za to, da dan zabijemo pred zasloni. V Lombardiji ne bo idealno: okoli 15 stopinj Celzija, a morda z dopoldanskim dežjem, ki pa bo pozneje čedalje manj verjeten.

Komentarji

Želim, da gre zmaga v Slovenijo. Glede na konkurenco, pa so 2 možnosti, daljši beg, ki bi ustrezal kakemu Dancu ali pa sprint oz. pobeg na zadnjem klancu, po možnosti Valverde, ki je dobro spočit in najbolj trpežen poleg Primoža. Alaphilipe ali Evenpopel sta si verjetno prevelika konkurenta in bosta dirkala kot Belgijci na svetovnem prvenstvu.

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.