Lombardija 2021: Pogačar, šampion grand tourov in klasik

Končno smo lahko med kolesarsko dirko uživali v nekaj urah uspavajočega kolesarskega dolgčasa! Da, pričakovali smo več: norega Remca Evenepoela, najboljši dan Primoža Rogliča, podivjanega Juliana Alaphilippea. Ampak Tadej Pogačar je imel spet prestavo več, ko jo je potreboval. Fausto Masnada je bil očitno drugi najboljši na tej dirki – ampak niti blizu Pogačarju.

Klasična kolesarska uspavanka

Napeta jesen je bila: tri velike dirke v treh tednih. Po svetovnem prvenstvu in Pariz–Roubaixu, kakršna sta bila, je bilo težko pričakovati še tretji presežek. V najbolj perverznem scenariju smo si predstavljali, da Remco Evenepoel napade že na Roncoli, 130 kilometrov pred ciljem, in da bodo na koncu največji trije ali štirje obračunavali med seboj brez rokavic do zadnjega metra. Mogoče je bil tak scenarij res perverzen, ne pa nemogoč. Vse to smo letos že videli. Ne danes. Če ne bi Pogačar napadel trideset kilometrov pred ciljem in potem kljub brezhibni Deceuninck-Quick Stepovi taktiki tudi zmagal, bi Il Lombardio pozabili še pred sezono 2022.

Je bila težava v klasičnim hribolazcem bolj prilagojeni trasi s sicer dolgimi, a precej enakomernimi vzponi, kjer napadalni kolesarji ne morejo narediti večje razlike ali vsaj razbiti peloton na prafaktorje? Morda, ampak po eni sami izvedbi še ne moremo delati resnih zaključkov.

Dejstvo je, da Remco Evenepoel ni imel nog. In dejstvo je, da so vsi bolj ali manj čakali na Passo di Ganda. Dvesto kilometrov se torej ni zgodilo praktično nič. Razočaral me je celo Victor Campenaerts (Qhubeka-NextHash), ker je prvič napadel šele po enem kilometru in ne že na metru nič. No, na koncu mu je uspelo in v begu je bil tudi Domen Novak (Bahrain Victorious).

Izkazalo se je, da je bil Lojz najbolj opazen član ekipe. Mohorič ni bil v vlogi kapetana, od Dylana Teunsa po padcu ni bilo mogoče pričakovat čudežev, Mikel Landa je pa … Mikel Landa. V devetih nastopih na Lombardiji je prišel v cilj samo dvakrat, nazadnje leta 2015. Glede na rezultate na italijanskih klasikah v zadnjih letih (večinoma DNF), mu sploh ni smiselno plačati letalske vozovnice.

Potem pa triler

Nekaj akcije je bilo na vzponih na Dosseno in Zamblo Alto, še posebej impresivno je skakal Neilson Powless, a nobenih resnih groženj ni bilo. Še najbolj napeto je bilo spremljati dirko med motoristi in kolesarji na spustu z Zamble Alte, kjer so se znašli med ubežniki in preostankom pelotona.

Passo di Ganda pa je vendarle slikovita in za napae pripravna beštija. V njegovih boljših časih bi se lahko napad Vincenza Nibalija (Trek-Segafredo) končal tudi z zmago. Morski pes je dokončno odpihil Simona Yatesa in Evenepoela ter spodbudil Pogačarja k temu, kar zna najbolje.

Seveda je Pogačar pričakoval, da se mu bo pridružil še kdo, ampak morda se bo moral navaditi, da je v takih trenutkih razred zase. Res pa je, da bi ga v normalnih razmerah Roglič držal. V trenutku, ko se je Pogačar 36 kilometrov pred ciljem odpeljal, je bilo jasno, da Rogla nima nog. Če bi jih imel, bi šel verjetno zraven. Ostalo pa je vprašanje, kako namerava Pogačar zmagat, glede na to, da je bila v ozadju čedna skupina favoritov, pred njim pa tistih deset kilometrov ravnine.

Po precej slabem Pariz–Roubaixu je Deceuninck-Quick Step funkcioniral kot Volčje krdelo. Dobro, niso napadali od daleč, ampak v zaključku pa se je pojavil, ne drugi ali tretji, ampak šele četrti. Po svoje je bilo dobro, da se je na spustu odpeljal Fausto Masnada (Deceuninck-Quick Step). Ampak Passo di Ganda je njegov hišni klanec. Pojma nimam o fuzbalu, ampak rekel bi, da je prednost domačega terena v kolesarstvu pomembnejša kot pri nogometu. Masnada se je spuščal čudno – ne počnite tega sami niti na zaprti cesti –, ampak je nekako v vsaki serpentini pridobil dobro sekundo v primerjavi s Pogačarjem, ki je ta klanec menda videl prvič v življenju. Masnada je imel na spustu vsaj en kočljiv moment, Pogačar vsaj dva.

In Masnada ga je ujel. Jasno je bilo, da Italijan ne bo pomolil nosui na veter, glede na to, da je imel zadaj Alaphilippea, ki je na takih terenih precej bolj priročen. Ne vem zakaj se je razburjal, ko mu je športni direktor predlagal edino pametno taktiko. Pogačar se po drugi strani ni sekiral. Kot običajno. Ni teatralno mahal in Masnadi težil, naj vendar pomaga, ampak je izvajal svoj samomor naprej in naredil vse za to, da bi lahko Masnada zmagal. Ne, ker bi bil nor, ampak ker mu drugega ni preostalo – in ker je vedel, da lahko vseeno zmaga. Da bo zmagal.

Verjetno je tudi vedel, da v zasledovalni skupini nihče ne bo hotel privleči v šprint Alaphilippea in da nikomur ni dišalo niti, da je bil zraven Roglič. Ko je Masnada napadel na zadnjem klancu v Bergamu, ni Pogačar niti vstal na pedala. Zadnji desni ovinek skozi smešno ozka stara mestna vrata se ni izkazal za tako nevarnega, kot je videti na internetu. Pogačar je bil hladen kot špricer. Masnado je odšprintal s prve pozicije. Kot da sta v različnih kategorijah. To se mi zdi še vedno neverjetno.

To je štos: edini spodrsljaj je bronasta medalja

Čeprav je na koncu na tretje mesto prišprintal Adam Yates (Ineos Grenadiers), na peto pa Alejandro Valverde (Movistar), Roglič na četrtem in Alaphilippe na šestem mestu sploh nista bila tako slaba. Zgodil se jima je pač Pogačar. A zgodila sta se jima tudi Roglič in Alaphilippe. V Como je prišel Roglič kot veliki favorit, Alaphilippe pa kot svetovni prvak, ki je vedno neugoden. Pogačar je prišel kot outsider. A Pogačar ni zmagal, ker bi ga kdorkoli podcenjeval, ampak ker se spet ni oziral na nikogar.

S trinajsto zmago v sezoni se je izenačil z Woutom van Aertom in Primožem Rogličem. Cel svet zdaj govori o tem, da je prvi po Bernardu Hinaultu leta 1979, ki je v istem letu zmagal Touru in Lombardiji. To je sicer uspelo samo še Faustu Coppiju in Eddyju Merckxu. Samo Eddy Merckx pa je v isti sezoni (1971 in 1972) zmagal tudi na dirki Liege–Bastogne–Liege. To je vsekakor impresivno, ampak bolj pomemben je kontekst.

Priča smo razvoju generacije, ki nas animira vse leto. Nisem mogel verjet, da je Chris Froome šele prvič dirkal v Lombardiji – ni se je potrudil končati ali pa morebiti ni mogel. Robotsko dirkanje je skoraj uničilo ta šport. Protestantska etika se izkaže za uspešen koncept, ampak dolgočasna je za znoret. K sreči so prišli Slovani – Peter Sagan, naša dva oziroma trije in še kdo – ter ciklokrosisti. Tisti, ki govorijo romanske jezike, pa tako ali tako nikoli niso nehali dirkati z navdihom. 

Ne morem se znebiti občutka, da danes fantje dirkajo s precej večjim užitkom, kot so to počeli pred dvajsetimi, desetimi … tremi leti. In ne samo, da se zabavajo – zavedajo se, da so na odru in da smo uboge pare pod njim lačni dobrega dirkanja. To nam radi ponudijo. Da, Dirka po Lombardiji je bila štiri, pet ur dolgočasna za znoret. Ampak potem je eksplodirala na najboljši možen način. Resnici na ljubo se ni zgodilo nič takšnega, česar nismo v še boljših izvedbah videli že v nekaj preteklih Lombardijah. Ampak ko od daleč pogledamo na celo sezono, je bilo norih trenutkov toliko, da bodo imeli veliko težavo tistil, ki bodo sestavljali razne lestvice najlepših zmag.

Sezono je Pogačar končal tako, kot jo je februarja v Združenih arabskih emiratih začel – z zmago. Ob dveh spomenikih in Touru se zdi bronasta olimpijska medalja kot spodrsljaj. Kar seveda ni. Kaj imajo skupnega Mathieu van der Poel, Wout van Aert, Julian Alaphilippe in Primož Roglič kot ob Pogačarju najbolj izpostavljeni kolesarji? Nihče od njih ni letos zmagal na spomeniku. Pogačarju je to uspelo dvakrat.