Giro 2021: Komentar po drugem tednu

Drugi teden Gira je postavil stvari na svoja mesta, vseeno pa so v prvi deseterici imena, ki jih nismo pričakovali. Letošnje etape so res kratke, a zaradi slabega vremena nič lažje. Mraz skozi dni počasi leze pod kožo in v kosti. V mnogih primerih je koža odrgnjena in kosti obtolčene, dan počitka pa se zdi pred zaključkom dirke bolj slaba tolažba.

Enajsterica s prvo zmago na tritedenski dirki

V šestnajstih etapah so jagodo na torti kar osemkrat pojedli ubežniki in tako je logično, da so v drugem tednu zmagovala relativno neznana imena. Mauro Schmid (Qhubeka-Assos), in Lorenzo Fortunato (Eolo Kometa) sta zmagala na etapah, ki se jih drži pridevnik epska. Švicar Schmid je na toskanskih belih cestah izkoristil mladinske izkušnje s ciklokrosa, Italijan Fortunato pa je na Monte Zoncolanu opral med drugimi najprej Georgea Bennetta (Jumbo-Visma) in Baukeja Mollemo (Trek-Segafredo), potem pa še Jana Tratnika (Bahrain Victorious).

Uspehi ubežnikov so blagoslov za ta šport. Gledalci dobimo dve dirki v eni, obenem pa to spodbuja in opogumlja kolesarje ter jim navsezadnje v primeru zmage dviguje ceno, tisti iz manjših ekip pa še bolj navdušijo sponzorje. Tako ni nenavadno, da je ob Fortunatovi zmagi Alberto Contador podivjal. Od Madrida do Milana bo tistih 1600 kilometrov verjetno prekolesaril s silnim užitkom, ta cestni izlet je namreč napovedal, če bo kdo od njegovih na Giru zmagal. Andrea Vendrame (AG2R-Citroen) je ime, ki ga slišimo redno, bil je tudi že peti na dirki Po Sloveniji, a v 12. etapi Gira je zmagal šele prvič na najvišji ravni.

Zmagujejo tudi velika imena, ki bi si zmago na tritedenski dirki zaslužila že zdavnaj, a je vedno malo zmanjkalo. Prejšnji teden je končno uspelo večnemu ameriškemu upu Joeju Dombrowskemu (UAE Emirates). V drugem tednu pa je po enajstih drugih mestih in petih tretjih na Giru v petkovi 13. etapi končno zmagal Giacomo Nizzolo (Qhubeka-Assos).

Vsaj toliko, če ne bolj, sem zmago privoščil svetovnemu rekorderju v vožnji na eno uro Victorju Campenaertsu (Qhubeka-Assos), ki ima v kronometrih pičle možnosti in svoje sposobnosti raje izkorišča v pobegih. V razvrstitvi najbolj pridnih ubežnikov je sicer na desetem mestu, a je videti, kot da beži kar naprej – zato, ker je najbolj dejaven in še kamera ga ima kot najtrofejnejšega kolesarja med prostimi strelci najraje. Kolesarji njegovega kova imajo težavo, ker se v pobegih običajno znajdejo z boljšimi hribolazci ali boljšimi šprinterji, a v slovenski etapi je v Brdih zmagal bolj z zagrizenostjo kot z zvitostjo. Prvi je bil tako rekoč od štarta do cilja – prvi je potegnil in prvi prečkal ciljno črto, v zaključku pa tudi najbolj napadal ter počasi trl tekmece.

Si je kdo predstavljal, da bo ekipa Assos-Qhubeka, ki je bila po lanski sezoni tik pred propadom in ima najbrž precej beden proračun, na Giru zbrala tri zmage še pred zadnjim tednom? Seveda ne. Letos igrajo podobno vlogo, kot jo je lani na Touru Sunweb, letos DSM. Assos, ki se je pred leti hvalil s tem, da ne sponzorirajo nikogar, si mane roke.

Kaj je ostalo od šprinta?

Zaradi kratkih vlakov in zapletenih zaključkov so šprinti pričakovano kaotični, kot vedno, pa tudi letos šprinterji odhajajo domov. Tim Merlier (Alpecin-Fenix) je trpel že v manj zahtevnem prvem tednu in odšel domov po 10. etapi. Po 14. etapi sta obupala David Dekker in Dylan Groenewegen (oba Jumbo-Visma), Giacomo Nizzolo pa je opravil še z Monte Zoncolanom in zdaj počiva pred sklopom priprav na Tour.

Kaj je torej ostalo? Peter Sagan (Bora-Hansgrohe) v ciklamni majici, ki v zadnjih treh etapah ni vpisal na račun niti ene točke. V 15. etapi je na drugem letečem štartu šprintal za Campenaertsom, a je izginil in se vozil do konca v glavnini, čeprav je bila etapa zanj idealna. Po točkah je tako na drugem mestu Davide Cimolai (Israel Start-Up Nation) z dvema drugima, tretjim in četrtim mestom. Fernando Gaviria (UAE Emirates) ima še solidne možnosti, da ujame Sagana, Elia Viviani (Cofidis) precej manj, a oba si verjetno želita predvsem etapne zmage.

Za to imata točno eno priložnost: v 18. etapi, ki pa se konča s štirimi kuclji, kjer ju bo Bora-Hansgrohe gotovo privila z ubijalskim tempom. Po odstopu Emanuela Buchmanna, ki je bil po 14. etapi eden glavnih favoritov za uvrstitev med tri, Ralph Denk gotovo ne bo zadovoljen z eno etapno zmago in ciklamno majico. Sagan pa si gotovo želi dokazati, da je vreden svojega denarja, potem ko ima on sam največ zaslug za prepoznavnost ekipe in zajetna sponzorska sredstva, zato si res ne zasluži, da mu šef vrednost znižuje kar prek medijev.

A na koncu je tudi res, da Sagan zmaguje v precej šibki konkurenci in še to z izdatno pomočjo kompletnega mošrtva, sicer pa ima za zmage približno toliko možnosti kot Victor Campenaerts.

Kaj je ostalo od pelotona?

Malo. Potem ko je Uci zaradi varnosti omejila ekipe na grand tourih na osem mož, je letos zaradi pandemije dovolila nastop ekipi več, tako da je bilo na štartu v Torinu 23 moštev in 184 kolesarjev. Po mojem je to bolj nevarno, kot če je v skupini 198 kolesarjev v 22 ekipah, saj je v karavani več vozil in v pelotonu več interesov.

Vsako leto se sicer pogovarjamo o tem, da je letos odstopilo res veliko kolesarjev. A v primerjavi s preteklimi desetimi izvedbami davek po 16 etapah letos ni bistveno hujši – lani je bilo leto izjemno, saj sta zaradi koronavirusa odšli domov celotni ekipi Jumbo-Visma in Mitchelton-Scott.

Letos je pet etap pred koncem popolnih še šest ekip, resne kadrovske težave pa imajo pri Lotto-Soudalu, kjer sta ostala samo še Stefano Oldani in Harm Vanhoucke, zato so verjetno domov poslali tudi večino osebja. Odstopil je celo Thomas De Gendt, kar se mu je na 20 grand tourih zgodilo šele tretjič, a za njim je zaradi bolečin v kolenu res slab Giro, na katerem je bil v etapi najboljši 80 – doslej se mu je sicer samo dvakrat zgodilo, da ni prišel niti enkrat v deseterico.

Knockout

Če moram izbrati najljubšo etapo, je to 11. od Perugie do Montalcina, pa ne zato, ker sem zaljubljen v gravlanje. Po svoje se strinjam s kritiki, da lahko smola z defektom preveč vpliva na potek tritedenske dirke, ampak to tveganje dobro rešijo širši plašči. Kot je bilo videti s kavča, makadam niti ni bil slab, ampak morda delo boljši kot marsikatera asfaltirana cesta. Nevarnosti na makadamu? Glej no, glej, kolesarstvo je nevaren šport! Odpor kolesarjev? Tam so zato, da dirkajo.

Zelo očitno je bilo, da so nekateri uživali in med njimi sta bila gotovo Filippo Ganna in Egan Bernal, če ne kar celo Ineos Grenadiers. Pokazali so, kako bi bile videti gravlerske dirke, če bi se jih lotili profesionalci, pa ne tisti napol upokojeni, ki trenirajo približno tako kot rekreativec-amater, a spijejo več piva in se zanašajo na razkošen talent.

Filippo Ganna je norel in se skoraj izločil, ampak bil je na misiji ter v eni daljši potezi odstrelil Dana Martina (Israel Start-Up Nation) in Davida Formola (UAE Emirates) ter zadal Deceuninck-Quick-Stepu in Remcu Evenepoelu v prvi rundi aperkat. Z direktom je mladega Belgijca že v tretji rundi knockutiral Bernal, ki je vse ostale dokončno ubil na zaključnem vzponu proti Montalcinu. Vse, razen Emanuela Buchmanna (Bora-Hansgrohe), ki je bil najpogumnejši in se potem v klinču s Kolumbijcem držal skoraj do konca. Emanuel Buchmann! Brez smole in s stoodstotno zanj predano ekipo bo ta fant verjetno dosegel še kaj več kot četrto mesto na Touru v skupnem seštevku.

Slaba volja na večerji

Nočem vedeti kakšno je bilo vzdušje na avtobusu Deceuninck-Quick Stepa, potem ko sta se Joao Almeida in Remco Evenepoel vedla kot mlada volkca – kar seveda tudi sta. Almeida je po poskusu soliranja v Toskani verjetno izgubil precej točk med navijači povsod po svetu, razen na Portugalskem. A potem, ko mu pred zadnjim tednom kaže bolje kot Evenepoelu, se zdi, da je takrat nekaj vedel, česar mi nismo.

Da je Evenepoel zanič.

Tega Remcu nihče pri zdravi pameti ne more zameriti, ampak moramo biti kvečjemu navdušeni, ker je bil po desetih dneh dirkanja še vedno v igri za zmago. Evenepoel se mi ni zdel suveren že v prvem tednu. Želel sem si, da bi še naprej delal čudeže, ampak čudežev v kolesarstvu običajno ni. Morda je težava v tem, da je mlad. Morda v tem, da je to njegova prva tritedenska dirka. A največji dejavnik je po mojem to, da ni mogel dovolj trenirati in slednjič se mu je vse porušilo in na Monte Zoncolanu ter Giau je bil zgolj povprečen, tako da bom po svoje presenečen, če bo prišel na dirki do konca. Morda bi bilo bolje zanj, če ne bi.

Na makadamskih sektorjih se je peljal obupno, kolesa ni obvladoval in je svojo ekipo skuril že po prvem odseku. A na limitu je bil tudi na vzponih. Boleče ga je bilo gledati, kako se je zapeljal čez rebrca na cesti – samo tam je pognal v nebo dvajset vatov, ker je sedel na kolesu kot stara teta. A strogost je odveč. Medtem ko sta zmagovalec etape Mauro Schmid na ciklokrosu in Egan Bernal na gorskem kolesu drgnila prašne podlage, je Evenepoel brcal žogo. Medtem ko sta Schmid in Bernal letos trenirala, je on še prihajal k sebi po padcu na Dirki po Lombardiji … po padcu, ki ga očitno še vedno obremenjuje.

Uničen je bil, nervozen, siten, kot se ne pričakuje od kapetana. Se pa točno to pričakuje od enaindvajsetletnika. Da je človek.

Pri večerji prejšnjo sredo Volčje krdelo gotovo ni bilo razigrano, nekateri so celo ugibali, ali bo Patrick Lefevere nagnal Almeido domov. Zakaj bi mu dovolil, da si znotraj ekipe, ki jo bo zapustil, dviguje ceno s solo akcijami? Tudi v etapi na Monte Zoncolan je bil Portugalec v ospredju skupine, ki jo je Evenepoel komaj še držal z zobmi. Almeida ostaja v ekipi zato, ker ga potrebujejo. Ker bo očitno on rešil dirko vsaj z uvrstitvijo v deseterico.

Zdaj smo lahko pametni, da se je Deceuninck-Quick Step lotil dirke slabo. Res je, da niso vajeni dirkati na skupno razvrstitev. Morali bi vedeti, da Evenepoel ne bo vzdržal. Morda so vedeli. A prvi zvezdnik ekipe je tisti, ki ima pogodbo do leta 2026, ne pa tisti, ki je nima. Ne glede na to, da bi bil morda zdaj kljub polomu v četrti etapi blizu peterice ali v njej. Če bi mu bil kdo takrat v pomoč, pa morda še više. Ekipa, ki je bila na papirju za Ineosom Grenadiers najmočnejša, se je precej osmešila in ostali so še brez Fausta Masnade.

Dovolj časa za nečimrnost

Egan Bernal je videti bolje kot kadarkoli. Včeraj mu na Passo Giau ne bi bilo treba nujno napasti, saj je Simon Yates (Bike Exchange) kot najresnejši tekmec že odpadal, a je vseeno pohodil. Ob domnevi, da na spustu ni tvegal življenja, je tekmece dobesedno razbil.

Zoprno je, da običajno zakoliči dirko v zaradi izjemnih razmer skrajšanih etapah ter celo tistih, kjer odpove tehnika in ne moremo spremljati prenosa. A za razliko od Toura 2019, kjer je po mojem mnenju zmagal tudi – ampak ne samo – po spletu srečnih okoliščin, ni bilo tokrat nobene dileme. Vedelo se je, kje je cilj. Ni se pustil zmesti, ko je neverjetni, res neverjetni Simon Carr (EF Education-Nippo) za Hugha Carthyja razmontiral preostanek glavnine.

V cilju si je Bernal vzel pol minute časa, da se je uredil, zato da bo lahko v garaži obesil fotografijo prihoda v cilj v rožnati majici. Je morda hotel sporočiti še kaj? Opazil sem še nekaj: bil je praktično edini, ki v mizernih razmerah ni bil videti deset let starejši. Slabo vreme ga ni uničilo. Kaj ga sploh še lahko ustavi? Marsikaj. Predvsem smola. Ali prepričanje, da ima zmago v žepu.

Ineos Grenadiers deluje kot v dobrih, starih dolgočasnih časih. A z eno razliko. Konkurenca je pogumnejša. Astana-Premier Tech je poskušala v 14. etapi, ko so razbili peloton kar na spustu, EF Education-Nippo pa včeraj. Upam, da bodo poskušali še naprej. In gotovo bodo.

Eden izstopa, ostali precej izenačeni

Največje presenečenje je Damiano Caruso (Bahrain Victorious), ki je ne le drugi, ampak ima pred tretjim Carthyjem minuto in 16 sekund prednosti. Aleksandr Vlasov (Premier Tech), Yates in Giulio Ciccone (Trek-Segafredo) zaostajajo že približno dve minuti. Caruso je morda pozicioniran celo bolje, kot bi bil Mikel Landa, a če je bil Bask nesporni kapetan in ne bi ničesar zamočil, si lahko samo predstavljamo, da bi gledali brutalen obračun za zmago.

Vlasov je po porazu na Monte Zoncolanu dirkal na Passo Giau pravzaprav odlično, glede na težave s kolesom in vetrovko, če je bilo prav razumeti namigovanja. Simon Yates (BikeExchange) spet niha iz dneva v dan, tako kot ni čisto konstanten niti Carthy – a počasi ga bom moral začeti jemati bolj resno. Ciccone je končno ugotovil, da se ne splača noreti z napadi, ampak jo bolje odnese v svojem udobnem tempu. In potem je tu Romain Bardet (DSM), ki je presenetil celo samega sebe in je videti, kot da bo rešil DSM na letošnjem Giru.

Težko bo premagati Bernala … a vsi ostali se bodo z nekaj sreče poskušali med seboj pobiti, kot se spodobi za ta šport. In prav to lahko stane veliko tudi Bernala, zato bo moral paziti, da ne postane kolateralna škoda.

Tudi brez zmage je Giro malo slovenski

Vsi bi raje videli, da bi Jan Tratnik bežal v Goriških brdih, a tako preprosto ne gre in pravilno je, da je unovčil priložnost, ko se mu je ponudila. Najprej v težki četrti etapi, ko je bil peti in potem še na Monte Zoncolanu. Vsak poskus pobega ima pač tri neznanke. Prvič, ali boš sploh ujel pravega? Drugič, ali bo prišel beg do konca, kar je bilo v slovenski etapi problematično samo po sebi, saj je bil med glavnimi favoriti Peter Sagan. In tretjič – ni nujno, da boš zmagal, tudi če se prej vse poklopi.

Običajno zavijam z očmi ob izjavah, da je drugo mesto za nekoga vredno toliko kot zmaga. Mislim, da Tratnik tega ni izjavil, vendarle je šampion z etapno zmago na lanskem Giru, ampak drugo mesto na Monte Zoncolanu je dejansko mala zmaga. Ubežniki so za seboj zadržali favorite, čeprav je Astana-Premier Tech narekovala oster ritem, potem pa je Tratnik, z navidez enostavnim in komaj opaznim pospeškom za seboj pustil Gerogea Benneta in Baukeja Mollemo. Ko se bo na stara leta hvalil s svojimi eskapadami, bo gotovo raje izpostavil etapni zmagi na Dirki po Romandiji in Giru, a ne bo pozabil na epizodo na mitskem vzponu. Navsezadnje si jo bomo zelo dobro zapomnili tudi vsi ostali.

Tudi slovenske etape ne bomo pozabili. Peloton je sicer spal, kar smo tudi pričakovali, razen če bi bila spet šegavo razpoložena Bora-Hansgrohe – a odstop Buchmanna jih je morda preveč šokiral. Zato pa sta spredaj za odlično dirko poskrbela Campenaerts in Oscar Riesebeek (Alpecin-Fenix), Slovenci pa za vzdušje, kakršnega nismo videli že leto dni. Kdor spremlja kolesarstvo, se je morda zavedel, koliko bolj sproščeno je epidemično vzdušje v Sloveniji v primerjavi z državami, kjer še vedno nosijo maske tudi na prostem.

Bil je krasen dan za slovensko kolesarstvo. Ceste so bile polne, čeprav ni bilo nacionalnih herojev Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja. Bilo je videti, kot da smo res kolesarska nacija. Spomnim se, da se je ob zadnjem obisku Gira v Sloveniji neki pisec pisma bralcev razburjal, da je trasa italijanske dirke nov poskus zavojevanja slovenske grude. S temi neumnostmi smo bržkone opravili. Vsa čast dirki Po Sloveniji in prvenstvom v ekipnih športih pa Zlati lisici in Kranjski Gori … ampak takšne reklame ni naša država po mojem doživela še nikoli. Samo še ljudi moramo naučiti, da smo kolesarji … mi vsi.