Gravlerske priprave? Bikepacking.

Razumeti je bilo, da sta se Peter Stetina in Ian Boswell odločila za prestop med gravlerje med drugim zato, ker jima je presedala odsotnost od doma. Ekipne priprave niso nujno nekaj, kar kolesarji ljubijo tudi po desetih ali petnajstih letih profesionalne kariere. Kot privatnika pa sta čez zimo ugotovila, da jima je dolgčas in da si želita družbe, če se hočeta dobro pripraviti na najpomembnejše dirke. Po uradni zgodbi sta se Stetina in Boswell dogovorila za skupne priprave po telefonu, pridružil se jima je še Colin Strickland in nastal je simpatičen film s priprav na malo drugačen način.

V štirih dneh na kolesu 24 ur

Rekreativni kolesar bi dal marsikaj za dva ali tri tedne zimskega kolesarskega dopusta v španskem letoviškem kraju, sploh če bi bil ob polnem penzionu deležen še udobja spremljevalnega avtomobila, masaž in servisa koles. Vendar bi tam tudi ugotovil, da sredi turistične betonske džungle pozimi ne more početi drugega kot kolesariti ali ležati na hotelski postelji z nogami v luftu. Resnici na ljubo to niti ni slabo, a prej ali slej se lahko človeku odpelje od dolgčasa.

Tudi zato je Mitchelton-Scott (zdaj Bike Exchange) prakticiral priprave, na katerih so se vozili vsak dan od točke A do točke B in s tem razbili monotonijo vedno istih cest. Stetina, Boswell in Strickland so naredili še korak dlje: na štiridnevne priprave ob kalifornijski Izgubljeni obali so odšli z vso prtljago – če verjamemo, da jim ni pomagala snemalna ekipa – na kolesih, tako da so si otežili izlet za dobrih deset kilogramov.

Lahko si predstavljamo, da ni šlo počasi, kar dokazujejo tudi številke na Stravi. V štirih dneh so bili na kolesu skoraj 24 ur, prevozili 570 kilometrov in premagali skoraj 13 tisoč metrov višinske razlike. Kot se spodobi, so najtežje pustili za zadnji dan: v slabih sedmih urah so prevozili 169 kilometrov in 4000 metrov višinske razlike.

Najboljši tekmeci so prijatelji

Lost Coast je odročen, opuščen, skrajno lep del obale v severni Kaliforniji, ki si jo želi prehoditi vsak resen ameriški hodec, videti pa si jo je želel tudi Stetina, ki sicer živi kar blizu. Devetega marca so zato začeli kar pri njemu doma v Santa Rosi, večer po degustaciji kalifornijskih india pale aleov – Peter Stetina je pač pivoljub, kot se za gravlerje spodobi.

Na severu Kalifornije je lahko po obali Tihega oceana vreme na začetku pomladi kar problematično. Na poti do oceana so prva dva dneva doživeli vse: dež, sneg, sodro in točo. Obenem so kot prijatelji, a predvsem konkurenti, zadajali bolečino drug drugemu.

Peter Stetina je ob koncu filma ob skodelici kave razložil zanimiv odnos med prijatelji in obenem konkurenti: »Colinu in Ianu pomagam, da me bosta kasneje letos premagala na pomembnih dirkah in na enak način onadva pomagata meni.«. To je ta lepota športa, ki se, tako verjamem, vendarle ni izgubila niti med profesionalci na cesti, ki redno trenirajo skupaj, čeprav so iz različnih ekip. »Potrebujem ju, da mi pomagata premagati ju,« zaključi Stetina.

Trening je pot

Video razkriva, da so gravlali v konservativni maniri, torej po relativno dobrih in v velikem deležu asfaltiranih cestah. Brez omejitev. Video in fotografije pokažejo tudi, da bi bili nutricionisti profesionalnih ekip ogorčeni ob njihovi prehrani.

Predvsem pa si ne moremo kaj, da ob posnetkih ne bi pomislili, da mora biti Amerika res raj za gravlanje!

Na Stravi si lahko pot ogledate tukaj: 1. dan, 2. dan, 3. dan, 4. dan. Kron in pokalov so med potjo nabrali kolikor hočete. S prtljago na biciklih. In trdimi nogami, ki so štiri dni skupaj obračale v povprečju okoli 250 vatov. Lepo je popotovati z biciklom, če si v formi. In lepo je trenirati, če potuješ.