SP 2021, pred moško dirko: vsi proti WvA

Na štartni listi je pet nekdanjih svetovnih prvakov (Julian Alaphilippe, Mads Pedersen, Peter Sagan, Michal Kwiatkowski in Mark Cavendish), ki so na zadnjih desetih svetovnih prvenstvih oblekli sedem majic. Toda na štartu v Antwerpnu to jutri ne bo pomembno. Favoritov je ogromno in ker so precej zanesljivi, si kar težko predstavljamo, da bi na tako težki trasi zmagal popoln outsider.

Belgija s flandrijsko reprezentanco

Po treh srebrnih medaljah na zadnjih treh nastopih na svetovnih prvenstvih si Wout van Aert želi v četrtem poskusu samo eno in edina njegova težava je letos to, da ima na hrbtu ogromno tarčo. Vse ostalo mu gre v prid: trasa, domač teren, navijači, forma in vrhunska ekipa, v kateri bo edini kapetan.

Na Dirki od Tirenskega do Jadranskega morja je zaostal samo za Pogačarjem. Na vseh pomladanskih klasikah je bil zraven. Zmagal je na državnem prvenstvu. Na Touru je zmagal na gorski etapi, v vožnji na čas in šprintu na Elizejskih poljanah. Na olimpijskih igrah je kot žrtev lastnih uspehov, proti njemu in Pogačarju so dirkali vsi, vseeno izvlekel srebrno medaljo. Za mesec dni se je umaknil na priprave in na Dirki po Veliki Britaniji dirkal kot vesoljec: štiri zmage v osmih etapah in generalna zmaga. Res je bila konkurenca šibka v primerjavi s svetovnim prvenstvom, a premagoval je tudi Juliana Alaphilippa.

V šprintu lahko po 260 kilometrih premaga kogar koli (razen, če ga ne). Na tlakovanih rampah se lahko otrese kogarkoli (razen, če se ga ne). Če ostane sam daleč pred ciljem, ga je težko ujeti. Na progi s stalnimi pospeševanji je kot specialist za ciklokros med najboljšimi.

Dirka s sanjsko ekipo, kakršno bi navdušenci izbrali za virtualno dirko: Tiesj Benoot, Yves Lampaert, Remco Evenepoel, Jasper Stuyven, Dylan Theuns, Victor Campenaerts in Tim Declercq. Brez enega samega Valonca. Philippu Gilbertu se zdi zamalo, da bo v nedeljo gledal televizijo. Najbolj vprašljiv kader je Remco Evenepoel. Če bi bil selektor Eddy Merckx, bi mladenič ostal doma.

Declercq in Campenaertsa bosta delo opravila na začetku, vsi ostali so sposobni dirkati za deseterico in imajo bogate izkušnje s tlakovanimi klasikami – razen Evenepoel, ki je na takšnih dirkah nazadnje vozil leta 2018. Kot mladinec. Čudežni deček je močan, kot da ga je skupaj za petnajst kilogramov več, a ostaja več vprašanj. Prvič, se bo sposoben podrediti ekipi? Drugič, taktično je šibak, spomnimo se samo na norenje na evropskem prvenstvu. In tretjič: tehnično je slab.

Največja van Aertova težava je, da bo težko našel zaveznike izven svoje ekipe. Obstaja peščica, ki ga je uspela premagati v boju ena na ena. A za večino ni povsem jasno v kakšni formi so.

Osem Dancev: polovica lahko zmaga

Vsi govorimo o slovenskem kolesarskem čudežu, ampak Danska z malo manj kot šestimi milijoni prebivalcev, sicer bolje izdelanim sistemom produkcije šampionov, a tudi slabšimi vremenskimi pogoji, ne zaostaja. Njihova osmerica je imenitna, štirje pa so sposobni zmagati.

Kasper Asgreen je zmagovalec E3 Saxo Bank in Dirke po Flandriji, na svetovnem prvenstvu v vožnji na čas je bil četrti. V Flandriji se je v lovu na van der Poela na Oude Kwaremontu otresel vseh, razen van der Poela, in ga v Oudenaardeju odšprintal. Tam, kjer je lani van der Poel odšprintal van Aerta.

Mads Pedersen je na svetovnem prvenstvu v Yorkshireu zmagal presenetljivo, na roko mu je šlo tudi obupno vreme, v katerem sta zmrznila van der Poel in na koncu tudi Matteo Trentin. Pedersenova sezona v mavrični majici je bila zaradi pandemije kratka, a vseeno je zmagal na Gent – Wevelgemu. Letos je slavil na Bruselj–Kuurne–Bruselj in pred prvenstvom formo lovil z etapnima zmagama na dirkah po Danski in Norveški. Na Dirki po Beneluksu je odstopil, ker ima težava z bokom.

Michael Valgren je bil leta 2018 četrti na Dirki po Flandriji, letos pa je vrhunsko formo ujel teden dni pred svetovnim prvenstvom. Dve dirki, dve zmagi: po Toskani in na Coppa Sabatini, kjer je premagal celo Sonnyja Colbrellija.

Magnus Cort se je med favorite zavihtel s tremi spektakularnimi zmagami na Vuelti, toda tritedenske dirke, kjer je odločilen faktor hitra regeneracija in kjer polovica pelotona dirka z dolgoročnimi cilji, so drugačna zgodba kot enodnevne klasike.

Pedersen, Valgren ali Cort težko držijo na klanec Alaphilippa ali v šprintu prehitijo van Aerta, zato ne morejo biti vrhunski favoriti. So pa skrajno nevarni in lahko nagajajo, kot na tlakovanih klasikah vsako leto Deceuninck-Quick Step, ki ima v ekipi vedno polovico potencialnih zmagovalcev. Cort, Valgren in Pedersen lahko drug za drugim spravijo v težave preživele v pelotonu, preden pohodi Asgreen. Ali pa komu uspe že prej.

Francija: Alaphilippe in še dva

Julian Alaphilippe prihaja v Flandrijo po drugo mavrično majico, ampak dirka bo letos bolj odprta in zapletena kot lani. Alaphilippe je eden tistih, ki lahko z ramo ob rami premagujejo van der Poela, van Aerta in Rogliča – a proti njim seveda tudi izgublja. Letos je bil premagan na Stradah Bianche (van der Poel) in Liege–Bastogne–Liege (Pogačar), je pa v drugi etapi dirke Tirreno–Adriatico opravil z van der Poelom, van Aertom in Pogačarjem ter na Valonski puščici z Rogličem.

Olimpijske igre je po uspešnem Touru izpustil in se raje pripravljal na svetovno prvenstvo. Na Klasiki San Sebastian se je vrnil s šestim mestom, na Bretanjski klasiki ga je premagal Benoit Cosnefroy. Na Dirki po Veliki Britaniji mu ni uspelo zmagati, a je bil tik za van Aertom, kar ga samo po sebi postavlja v vlogo enega od glavnih favoritov.

Alaphilippe zmore čudeže, zanesel pa se bo lahko na odlično ekipo. Selektor Thomas Voeckler je vpoklical tudi Arnauda Demarja. Več pričakujemo od Floriana Senechala, ki je prejšnji teden zmagal na klasiki Primus v Belgiji, pri čemer mu je bil v pomoč tudi Alaphilippe. Jeseni vedno blesti Benoit Cosnefroy: letos je premagal je Alaphilippa, tretji je bil na evropskem prvenstvu. In lani je bil tretji na Brabantski puščici, ki sicer leži tudi Alaphilippeu: lani je na teh cestah zmagal.

Italija stavi na Colbrellija 2.0

Z 19 naslovi je Italija za Belgijo najuspešnejša država, a čaka na zmago že od leta 2008. Letos jim kaže odlično predvsem s Sonnyjem Colbrellijem in Matteom Trentinom. V odločno pomoč bosta verjetno tudi v zaključku ostala letošnji zmagovalec Het Nieuwsblad Davide Ballerini in Gianni Moscon, dobro formo pa kaže tudi Giacomo Nizzolo.

Colbrelli je v prejšnjih letih sem in tja zmagal, a je bil skoraj sinonim za neuspeh. Letos je tu novi Sonny: vzponi ga ne ustavijo, zbral je že sedem zmag. Na zadnjih sedmih štartih je trikrat zmagal in bil trikrat drugi. Na Dirki po Beneluksu je v nenavadnih taktičnih igricah z moštvenim kolegom Matejem Mohoričem zmagal v generalnem seštevku.

Tudi Trentin je redko zmagoval in enako je bilo letos. A ves čas se suka med najboljšimi. Na Vuelti je pripravljenost stopnjeval in prišel na evropskem prvenstvu na četrto mesto, prejšnji teden pa je zmagal na dirki prve kategorije Trofeo Matteoti, kjer konkurenca sicer ni bila bog ve kaj. Toda Trentin zna dirkati na svetovnih prvenstvih: leta 2017 je bil v Bergnu četrti, 2019 v Yorkshireu drugi, tam ga je izdal mraz. Vmes je bil leta 2018 evropski prvak.

Lahko vzdržita zraven, ko pohodijo van Aert, van der Poel in Alaphilippe? Colbrelli je bil v gorskih etapah na Touru tretji in drugi in na evropskem prvenstvu se ga ni mogel otresti niti Evenepoel. V Franciji bodo vzponi sicer bolj strmi, a krajši in po več kot šestih urah ne bo prijetno priti v cilj skupaj s prebrisanim Colbrellijem.

Nizozemci z nepopolnim kapetanom

Zdaj vemo, da bi bilo bolje, če bi Mathieu van der Poel olimpijske igre izpustil. S hrbtom je imel sicer težave že prej, grozen padec na dirki v olimpijskem krosu pa je vse skupaj še poslabšal. Vseeno bodo Nizozemci delali samo zanj in kaj drugega jim pravzaprav niti ne preostane: na taki dirki nihče od njih ni sposoben zmagati, so pa vsi po vrsti odlični pomočniki. Bauke Mollema ni narejen za to traso, a je morda sposoben sprožiti kak nor napad.

Vse kar je van der Poel letos dosegel, med drugim osem zmag, pred svetovnim prvenstvom sploh ni pomembno. Manj kot dva tedna nazaj ni bilo jasno, ali bo sploh lahko nastopil. Z zmago na atraktivni dirki Antwerp Pro Epic, kjer je bežal s Tacom van der Hoornom in ga tudi odšprintal, se je prepričal, da je sposoben dirkati več kot štiri ure. Ampak svetovno prvenstvo je še vsaj dve uri daljše. Če ne bi verjel vase, verjetno van der Poel sploh ne bi štartal.

Avstralija upa na šprint

Avstralci so mirno izpustili nastope na kronometrih, na cestno dirko pa prihajajo z idealno ekipo za šprinterski zaključek. Prejšnji stavek se sliši kot sarkazem in po svoje tudi je, toda Matthews in Ewan bi prišla prav skoraj vsaki reprezentanci.

Michael Matthews je na takšnih trasah vedno v vlogi favorita. Na klasikah ima odlične rezultate: pred dvema letoma je bil na Dirki po Flandriji šesti, še dve leti prej pa je prišel na četrto mesto na Liege–Bastogne–Liege. Letos zagrizeno lovi zmago, a neuspešno, tako da smo nad njim bolj ali manj obupali. Toda že vse leto je blizu in če mu uspe priti v zaključek, bo neugoden tekmec.

Caleb Ewan je bolj klasičen šprinter, a se pelje kot žepna raketa tudi čez kratke klance. Milano–San Remo je letos zaključil na drugem mestu. Ne samo na klancih, obnese se torej tudi na dirkah, ki so dolge več kot šest ur – res pa ima klasične izkušnje samo s Clasicissime, ki je kljub dolžini precej lahka dirka.

Po padcu na Touru je bil skoraj dva meseca brez dirk, a je šprintersko formo ujel že v Beneluksu z zmago proti Colbrelliju, Dannyju van Poppelu in Petru Saganu. Z Dirke po Beneluksu je pozneje odstopil, enako z Dirke po Luksemburgu. V prvi in drugi etapi je odpadel daleč pred ciljem in komaj končal znotraj časovnega okvirja – in v teh etapah sploh ni bilo resnih klancev. Dirkal bo na svežino in dosti pove izjava športnega direktorja Marca Wautersa: »Upam, da bo po dodatnem tednu počitka zmogel narediti čudež.«

Kaj lahko naredi Peter Sagan?

Trikratni svetovni prvak je bil na lepem star trideset let, zdaj jih ima 31, a se zdi, kot da prihaja iz starih časov, glede na to, da je dirkal s Fabianom Cancellaro in Tomom Boonenom. V zadnjih dveh sezonah je zmagoval izjemoma in drugo leto se seli rang niže, v ekipo TotalEnergies. Zaradi slabših rezultatov bodo letos ob njem le trije pomočniki, niti v zadnjih tednih pa ne kaže zmagovalne forme.

To, da ga odpisujemo, je po svoje krivično. V lanski nenavadni sezoni mu je uspelo zmagati na Giru in tisto je bila celo ena njegovih najlepših zmag. Letos je med zimskimi pripravami staknil covid, a je vseeno zmagal v etapah na Dirki po Kataloniji in Dirki po Romandiji. S 15. mestom je razočaral na Dirki po Flandriji in potem enkrat zmagal na Giru. Poškodba kolena, ki jo je na Touru staknil ob padcu s Calebom Ewanom, je bila hujša kot je kazalo, zato je moral odstopit, po operaciji pa je trajalo dolgo, da se je vrnil na dirke. Na domači Dirki po Slovaški je bil trikrat drugi in tretji ter generalno prvi, a premagovali so ga šprinterji, ki ne sodijo v prvi rang.

Toda Sagan zna vseeno presenetiti. Sposoben se je skriti v pelotonu in se izstreliti, ko je to najbolj potrebno. Pred petimi leti bi bil na taki trasi osrednji favorit, letos pa mu gre na roko morda prav to, da ni. Ima instinkt. In zna se motivirati.

Velika Britanija z mlado ekipo

Tom Pidcock lahko na dober dan premaga kogarkoli. Na pomladanskih klasikah je nastopal zdaj odlično, zdaj povprečno. Na Dirki po Flandriji in Gent–Wevelgemu ni bil niti blizu najboljšim, je bil pa tretji na Bruselj–Kuurne–Bruselj, peti na Stradah Bianche, na Brabantski puščici, pa je v šprintu za kocino premagal Wouta van Aerta. Čez tri dni sta se na Amstel Gold Race zamenjala na prvih dveh mestih.

Po pomladanskem delu sezone se je Pidcock posvetil gorskemu kolesarstvu in suvereno zmagal na olimpijskem krosu v Tokiu. Potem si je privoščil dopust in se skoraj brez treninga vrnil na Vuelto. V prvih dneh je po lastnih besedah komaj držal, v 14. etapi pa je po dolgem begu zmogel četrto mesto. Premalo, da bi ga lahko uvrščali med ožje favorite, a od Vuelte so minili skoraj trije tedni, ko je lahko formo dvignil na zmagovalno raven – vendar dvomim, da za najvišjo raven dirkanja.

Ob njem bo zanimiva ekipa, za katero je videti, da so komaj nabrali osem mož. Mark Cavendish ima glede na staž pičle izkušnje z belgijskimi klasikami, ampak Britanci radi nagradijo zaslužne ljudi in konec koncev njegove izkušnje tudi nekaj prinesejo. Zraven bosta še izkušeni pomočnik Luke Rowe, bratranca Ben in Connor Swift, mladeniča Fred Wright in Jake Stewart ter Ethan Hayter, ki v svoji prebojni sezoni deluje ob Pidcocku najbolje. Skratka, mlada ekipa, ki bo težko prišla do resnega rezultata – letos. V prihodnosti bo morda drugače.

Slovenci spet z željo po medalji

Leta 2018 v Innsbrucku in še bolj lani v Imoli je bila slovenska reprezentanca na radarju vseh, letos pa malo manj, kar je vsekakor dobro. To pomeni, da bodo pobudo na začetku prevzele Belgija, Francija, Italija, morda tudi Niizozemska, ki bolj ali manj dirkajo na enega kapetana.

Tuji strokovnjaki med ožje favorite uvrščajo Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča, ki sta sposobna držati tempo tudi na taki dirki. Toda zapletena trasa je kot narisana za Mateja Mohoriča, ki mu po mavrični majici med mladinci in mlajšimi člani manjka samo še naslov v elitni konkurenci in sploh ne skriva, da meri visoko. Do medalje? O tem se ne govori. Njegov cilj je, da na koncu ne bo ničesar obžaloval. In če bo dirkal tako, bo gotovo visoko.

Padec na Giru ga je skoraj stal glave, ampak z dvema zmagama na Touru se mu je res odprlo in odtlej je povsod dirkal na zmago. Uspelo mu je sicer samo še enkrat, v zadnji etapi na Dirki po Beneluksu, ampak nabral je celo vrsto drugih mest, tudi v skupnem seštevku na dirkah po Poljski in Beneluksu.

Pravzaprav ima vse potrebno za jutrišnjo dirko, ampak na koncu se vprašamo, kakšne možnosti ima v neposrednih bojih z zverinami, kot so Wout van Aert, Julian Alaphilippe, Mathieu van der Poel, s katerimi se to jesen še ni srečal. Ni živalsko močan kot zmagovalci spomenikov, a je inteligenten, kot odličen tehničar pa lahko, ne le naredi razliko, ampak tudi prihrani precej energije. Na tak način je že dvakrat zmagal na svetovnih prvenstvih – v konkurencah z Ewanom, van der Poelom, Alaphilippom …

Računam, da bodo z njim dolgo ostali Pogačar, Roglič, Jan Tratnik in Luka Mezgec. Na koncu bo vladal kaos, treba se bo voziti v ospredju, večina pa računa, da se bo zadnja velika selekcija zgodila na Smeysbergu, zadnjem klancu flandrijskega kroga.