SP 2021: veliki kronometrski spektakel

Posamični kronometer je na svetovnih prvenstvih mlada disciplina. Od leta 1994 smo na 28 vožnjah na čas dobili 17 različnih svetovnih prvakov. Kronometer je predvidljiv, precej manj napet kot cestna dirka, a včerajšnja vožnja na čas je imela skoraj vse sestavine velikega spektakla. Velikane in palčke. Zmagovalca Dirke po Franciji. Štirikratnega svetovnega prvaka na svoji zadnji posamični preizkušnji. Razpoložene belgijske navijače. Res pa so manjkali dva nekdanja svetovna ter olimpijski prvak.

Popolnih 47:47 resnice

Glede na to, da se verjetno globoko v sebi tudi nad-samozavestni Remco Evenepoel zaveda, da je za zmage na takih kronometrih dvajset kilogramov prelahek, so bili po mojem na štartu trije, ki bi šteli za poraz vse, kar ni zlata medalja. To je dodalo še ščep napetosti v že tako dobro začinjeno mineštro.

Od evropskega prvenstva je minilo komaj deset dni in Stefan Küng je bil za mnoge celo prvi favorit, potem ko je premagal Filippa Ganno, kronometrska forma Wouta van Aerta pa ni bila čisto znana. Toda prednost osmih sekund Künga pred Ganno na polovico krajšem evropskem prvenstvu je bila pravzaprav pičla in Küng je v Flandriji nastopil v svoji slabši izvedbi, Ganna pa verjetno spet v svoji najboljši. Ko je nujno, redko zataji: da, zgodilo se mu je na domačem evropskem prvenstvu, a precej slabo prepoznavna majica z zvezdicami ni nič v primerjavi z mavrično.

Predvsem je Italijan odlično tempiral svoj nastop. S povprečno hitrostjo zmagovalca 54,37 km/h (prej Tony Martin v Dohi 53,69 km/h) je bil to najhitrejši kronometer v zgodovini svetovnih prvenstev, a je po drugi strani očitno marsikoga presenetil z dolžino. Tako se je proti koncu vse porušilo Küngu, manj hiter je bil v zaključku odličen četrti Kasper Asgreen, van Aert pa je prav tako izgubljal proti koncu, ker mu je tudi po njegovih besedah zmanjkalo moči, da bi od kraja Damme naprej prestavil v višjo.

Ni mu pomagalo, da so belgijski navijači s kretnjami množično nakazovali Ganni, naj gre počasneje, kar je bila eden zabavnejših vložkov. Ganna je pač odpeljal svojo dirko brez napak. Kot stroj. Skoraj 50 minut popolnosti.

Bo Ganna postal v kronometru to, kar je v ciklokrosu za van Aerta Mathieu van der Poel? Predvsem upajmo, da se bo razvilo podobno rivalstvo: fer, a brez popuščanja na terenu. Da smo razliko šestih sekund med prvim in drugim razglasili za minimalno, je po svoje absurdno, toda bila sta razred zase.

Mali med velikimi

Remco Evenepoel. Od najboljših dveh je le štiri, pet let mlajši, a je bil na odru za zmagovalce videti kot vzoren sine z dolgočasno pričesko. Z nekaterimi izpadi, nazadnje na evropskem prvenstvu, ko je z rokama pošiljal v cilju Sonnyja Colbrellija v tri krasne, ne daje vtisa prijaznega in skromnega fanta, a zakaj bi le bil skromen? Bi moral biti prijazen? Radi imamo vljudne fante. Ampak radi imamo tudi, da ljudje povedo, kar mislijo.

Verjetno v kronometrih zmaguje predvsem z glavo, ki jo povrhu vsega tako uspešno skrije za roke, da bi bilo zanimivo izvedeti, kakšen je njegov koeficient zračnega upora. V deseterici sta bila dva drobna fanta: Evenepoel in Pogačar. Prvi je bil od drugega hitrejši za 1,5 sekunde na kronometer. In, pozor, drugi je dvakratni zmagovalec Dirke po Franciji!

Evenepoel je verjetno formo načrtoval prav za te dni, Pogačar pa se šele vrača in verjetno računa predvsem na Dirko po Lombardiji. A vseeno bi najraje napisal z velikimi črkami, da – za dobro športa – komaj čakam, da pride Remco Evenepoel na velike etapne dirke v vrhunski formi.

Ravninski kronometri so kul

Razgibani kronometri, ne le da bolj ustrezajo Slovencem, ampak so zaradi širšega nabora favoritov tudi bolj nepredvidljivi. Toda ravnina brez tehničnih odsekov ima vseeno svoj čar in mislim da je prav, da so kronometri na svetovnih prvenstvih prav takšni, kot je bil včerajšnji. Morda bi bilo tak format smiselno spet vrniti tudi na etapnih dirkah in s tem vsaj malo pristriči peruti likom, kot so Primož Roglič, Tadej Pogačar in še bolj Eganu Bernalu. Še najmanj Evenepoelu. Da ne omenjam možnosti, ki bi jih tako dobil Wout van Aert.

Dejstvo, da se Roglič ni prijavil na kronometer, je zgovorno. Za kolesarja njegovega formata res nima nobenega smisla dirkati za uvrstitev v deseterico. Po drugi strani je razveseljivo, da svojo strast do dirkanja tudi na takšnih kronometrih kaže Pogačar. Glede na štartno listo sem si po evropskem prvenstvu mislil, da bo velik uspeh, če se uvrstiti na rob deseterice – in mu je uspelo. Odlično je dirkal tudi Jan Tratnik. Navsezadnje je 15. mesto po desetem v Bergnu njegova najboljša uvrstitev na svetovnih prvenstvih. Tudi on je eden tistih, ki bolje dirka na razgibanih terenih – pomislite, človek je bil drugi v etapi s ciljem na Zoncolanu.

Novi up iz Londona

Še največje presenečenje je bil morda Ethan Hayter (Velika Britanija) na osmem mestu. Po zmagah na Dirki po Norveški ter dveh etapnih zmagah in generalno drugem mestu za van Aertom na Dirki po Veliki Britaniji so ga angleški komentatorji mirno uvrščali med kandidate za najboljša mesta. No, v vsem svojem navijaštvu se niti niso zmotili.

Na dirkah druge kategorije že vse leto dirka odlično, a je do letošnjega avgusta nekako ušel radarju širše javnosti. Po mojem niti pri Ineosu Grenadiers niso točno vedeli kaj imajo v ekipi: spomladi je dirkal na belgijskih klasikah za močnejše fante, potem pa samo še na etapnih dirkah in na klasiki v Bretanji, kjer je bil celo četrti.

Tony Martin ima dovolj

Štirikratni svetovni in desetkratni nemški prvak v kronometru. Zmagovalec 50 kronometrov. Za mavrične majic je premagoval Bradleyja Wigginsa, Fabiana Cancellaro, Vasilja Kirijenko. Na svetovni sceni je v vožnji na čas nazadnje zmagal leta 2016 in se sčasoma prelevil v enega najbolj koristnih pomočnikov. Pri šampionih je to redko, a on je zmogel.

Letos pa se je zdelo, da je Martin več na tleh kakor na kolesu. Res je imel smolo. Na dirki Pariz–Nica si je zlomil komolec. Vrnil se je na Tour in bil spredaj, ko je ženska, ki sploh ni navijala za kolesarstvo, predenj pomolila transparent v pozdrav dediju in babici. Z dirke je odšel po padcu v 11. etapi. Zato ni nenavadno, da je v izjavah ob slovesu govoril predvsem o varnosti na dirkah.

Na svoje zadnje svetovno prvenstvo pa je prišel v vrhunski formi. Ne za medalje, ampak za šesto mesto. Tako visoko ni bil od zmage leta 2016. Dirkal bo še na mešani štafeti, kjer bo nemška zasedba kar strašna in skoraj bi rekel, da mu še ena medalja na svetovnih prvenstvih ne bo ušla. Vsi ga bomo pogrešali. Pravi, da bo najbolj pogrešal zastavljanje in doseganje ciljev. Veste kaj bi bilo res noro? To je po mojem utopična misel, ampak zabavno bi bilo, če bi se prihodnje leto posvetil enemu samemu cilju: nastopu na svetovnem prvenstvu v kronometru.