Iskanje železniške čuvajnice številka 666

Po robu Ljubljanskega barja do Vrhnike, mimo Tehniškega muzeja v Bistri med največje slovenske nasade borovnic in mimo železniške čuvajnice v gozd, med medvede. Vsega malo: barjanske goličave in notranjske goščave.

Končno se je začela sezona gravlerskega izletništva. Uboge pare, ki smo vso zimo tičale v kotlini, smo zadnje mesece kolesarili le še zaradi ljubezni do tega športa, z obilo trme in ponavljanja dobre, stare »kar te ne ubije, te okrepi«.

Ko rekreacija postane spet izletništvo

Ko se v neki točki zaveš, da si propadel, postane rekreacija ene vrste nujno zlo, kot za tiste, ki so prepričani, da ljudje kolesarijo zaradi nekakšne marljivosti. Kar nekaj časa traja, da se začnejo noge spet obračat in se ti počasi ta dejavnost spet priljubi. Ampak še vedno se ne greš izletništva, ubiraš ustaljene poti, kjer veš, kaj te čaka za ovinkom. Stisneš tisto uro med tednom in tri ure v soboto, ko je več časa. Še vedno te omejuje jakna pa buff, ki si ga potegneš čez dihala in te iz kaj vem kakšnega razloga moti manj, kot kirurška maska, moti pa vseeno.

Potem se podaljša dan in morda si celo med tistimi, ki si obrijejo noge. Na lepem te prime, da bi fotografiral vse te krasote na poti in se z njimi hvalil na Instagramu. Zato, da ovekovečiš svojo boljšo polovico, ni več treba slačit prepotenih zimskih rokavic, ki se v pol minute tako shladijo, da postanejo trde … z veseljem se ustaviš pred lokalno znamenitostjo, še raje v slaščičarni, in ko se izgubiš je to del izleta, ne pa muka.

Velikonočni ponedeljek je bil prijeten in končno sva šla na klasičen izlet, pa še daleč od doma ni bilo treba. S hičnega praga, dvajset kilometrov v eno smer, in že si na novem kosu ceste. Vzhodnik je res prinesel mraz, ampak modrina neba je vabila k udobnemu izletu na zahod kotline z vetrom v hrbet, nazaj pa bolj ali manj v zavetju gozda. Čez zimo sem našel simpatične potke med Borovnico in Bistro, ki sicer uradno niso čisto legalne, a menda kolesarjev ne preganja nihče, dokler se ne vedemo kot zmeneti, ki jih omenjam niže. Med načrtovanjem poti pa sem ugotovil, da nad Borovnico, streljaj od tam, kjer se vozim že dve, tri leta, stoji železniška čuvajnica 666. Kot zmerni ljubitelj metala sem to moral videti.

Na dveh kolesih in s parom nog v Bistro

Odmora je v tem biznisu malo: dopoldne sem pisal tole, pa se je malo zavleklo in je čas za torto na Vrhniki splaval po vodi. Veter naju je v ta prečuden kraj gnal po klasični trasi, ki vodi večidel ob avtocesti.

Tam so edina znamenitost lame na Drenovem Griču. Vrhnika je sicer lep kraj, a kot kolesar bi se mu raje izognil, kar pa je skoraj nemogoče. Če se pelješ po kolesarski stezi, tvegaš prometno nesrečo, če ostaneš na cesti, pa poleg tega tudi globo.

Še do Bistre sva se potem fijakala po asfaltu, pred muzejem pa levo, prav mimo gostilne. Ob prazniku je bilo živahno in kazalo je celo, da so mnogi zavili tudi v muzej. Mimo nekdanjega samostana, pravzaprav skozenj, kolesarji vedno bezljamo, ampak enkrat bo treba na ekskurzijo, stalno je namreč postavljena krasna zbirka Dve kolesi in par nog.

Med borovnice

Najprej se gre mimo precej velikega objekta, ki bi ga skoraj lahko umestil nekam na ameriški srednji zahod, pa čez potok Bistra, ki je pravzaprav eden od izvirov Ljubljanice. Mimo pašnikov, kjer te znaki opozarjajo na govedo na paši, se potem zavije med borovnice.

Ameriška borovnica je verjetno najpomembnejši, gotovo pa najbolj znan borovniški izvozni artikel. Zanimivo pa je, da izvor imena kraja Borovnica nima prav nobene zveze z borovnicami, ki so jih tam zasadili šele leta 1985. Tudi gozdnih borovnic tam raje ne iščite, v gozdovih nad barjem boste videli namreč več medvedov kot teh gozdnih sadežev. Po eni teoriji naj bi ime izhajalo iz časov koliščarjev, ki so uporabljali za gradnjo brune – zato Brunica in sčasoma Borovnica. Po drugi teoriji naj bi imel dali borovi gozdovi v okolici.

Nasadi ameriških borovnic, skozi katere vodi pot, sicer niso fotogenični, kot vinogradi, žitna polja ali hmeljišča, če hočeš. Prav tako bi težko rekel, da so nasadi osmih pridelovalcev obsežni ali celo kvazi poetično, da grmičevje raste do koder seže pogled. So pa največji na Slovenskem.

Ne vem komu in kako je kapnilo, da bi borovnice pridelovali prav v Borovnici, dejstvo pa je, da jim prija kisla, humusna in enakomerno vlažna šotna prst. Borovničani so na borovnice ponosni in sredi julija praznujejo praznik borovnic, običajno tudi s kolesarskim programom.

Novi pump track

Makadam je potem na poti proti Borovnici zgledno urejen, da je veselje drset po njem proti hribom in gozdnim cestam ki se pnejo proti Rakitni.

No, vmes sva skrenila, pravzaprav ubrala bližnjico po kolovozu, ki še kar udobno pripelje v kraj, ki daje skoraj vtis mesta.

Ni presenečenje, da se je Borovnica tako razvila. Južno železnico so sredi 19. stoletja potegnili po robu Ljubljanskega barja prav tam skozi in ne na primer skozi Vrhniko, ki se je morala zadovoljiti z železniško postajo na Verdu, pa še to visoko nad ravnico, pri kamnolomu, kjer danes potniški vlak sploh ne ustavlja več.

Prav pred kratkim so dobili v kraju še pump track, ki je skoraj že statusni simbol vsake občine, ki da nekaj nase in na mladež. Ob prazniku je bila tam taka gneča, da mi niti na misel ni prišlo, da bi ga preizkusil.

Izgubljena v Borovnici

In kje je železniška čuvajnica 666? Kljub navigaciji to ni prav preprosto. Z navigacijskimi sistemi imam zapleten odnos. Dejstvo je, da jim ne gre povsem zaupati. Saj poznate zgodbe ljudi, ki so se v nek kraj peljali petsto kilometrov daleč na jug in tam ugotovili, da so se zmotili v eni črki, ter naredili dodatnih tisoč kilometrov na sever, da so prišli na pravi kraj. Prav takšna pomota je vodila predpotopni ruski brezpilotnik v Zagreb, kjer je v verjetno še nepojasnjenih okoliščinah strmoglavil na napačni Jarun.

A po drugi strani je včasih najpametneje navigaciji slepo verjeti, česar pa nisem storil, zato sva bluzila po obronkih Borovnice in za pot spraševala vse mogoče, od otrok do sprehajalcev psov. A tudi vsem tem ljudem ni mogoče povsem zaupat, ker si ne predstavljajo specifike vožnje z gravel kolesi.

Najti čuvajnico 666 jer bilo dejansko hudičevo težko. Slednjič sva prišla tja z druge strani. Pot je res zagonetna. Ko sem šel od čuvajnice dol z druge strani in potem obrnil, že po triudesetih sekundah nisem več vedel, kje pridem nazaj. Predstavljajte si odsek asfaltirane ceste s približno 20-odstotnim naklonom, hišo in skoraj neopazno pot za to hišo, ki daje vtis, da sploh ni pot, kaj šele, da bi vodila k tako imenitnemu objektu. Pot do tja je, skratka, kar razdrapana, ampak gor ne bo nobenih težav.

In kaj je železniška čuvajnica?

Precej majhne bajtice so bile dom in delovno mesto čuvajev, ki so skrbeli za varen železniški promet, preden jih je nadomestila sodobna signalizacija. Postavljene so bile zelo na gosto, ponekod tudi na manj kot 500 metrov, ker se je moralo od ene do druge videti. Nad Borovnico je stala 666. po vrsti od Dunaja proti Trstu. Skratka, avstrijski ajzenpon je zaposloval ogromno ljudi.

Slovenske železnice so te objekte v zadnjih tridesetih letih porušile. Ohranila se je samo 666, očitno, ker jo je nekdo zaskvotal, verjetno je v njej hranil orodje ali pa krompir. No, Borovničani so jo potem uredili in je zdaj očitno kar priljubljena sprehajalna točka domačinov.

No, vlak tam mimo ne vozi že skoraj osemdeset let. Čez paški most se vozimo s kolesi že lep čas, a prava mojstrovina je bil 561 metrov dolgi in 38 metrov visoki Borovniški viadukt, ki je vodil prav mimo te hiške. A že pred drugo vojno se je začel viadukt posedat, zadnji udarec pa so mu zadale zavezniške bombe ob koncu druge svetovne vojne, tako da je železnica zdaj speljana niže. Od viadukta je ostal le steber sredi kraja – in dve maketi: ena je pri stebru, druga pri čuvajnici.

A človek niti na gravlu ne more imet miru?

Od tam pa navzgor. Najprej po trasi stare železnice, kjer sva čez nekaj sto metrov ugotovila, da so pot proti paškemu mosti pravkar asfaltirali. Škoda, a to je pač cena razvoja, sploh pred občinskimi volitvami. A tam, kjer se začne nov asfalt, se držiš desno in naravnost navzgor po razdrapanem pasu asfalta. Petsto metrov se cesta z drevjem na desni in levi strmo vzpenja ves čas naravnost, preden zavije desno in se skozi pravi gozd nadaljuje makadam proti Rakitni.

Iz Borovnice te čaka tristo metrov vzpona pa malo spusta in potem spet blag vzpon mimo lovskega doma do glavne ceste, ki vodi na Rakitno.

Klasičen gravlerski spokoj, sploh v zadnjem delu, kjer je cesta tako gladka, da se skoraj ne sliši šuma gum.

Zmotil te bo kvečjemu kak gozdar … ali pa trop zmenetov, ki se s specialkami za motokros peljejo po gozdni avtocesti in so videti še bolj smešno kot e-kolesarji na gorskih kolesih, ki se jim tako fajn zdi, da na Vršič prehitevajo kolesarje na specialkah. Nekaj sreče so imeli, da jim nisva prišla nasproti s katerpilarjem, ker v tem primeru bi se ustavili zelo hitro, tako pa se jim je zdelo očitno zabavno, da so po prvi desetinki šoka odprli do konca in naju še temeljito zaprašili.

Spust v luknjo

Izlet lahko čedno podaljšaš, če na glavni cesti zaviješ desno in se spustiš v Tomišelj ali greš prav do vrha vzpona in tam zaviješ levo proti Gornjemu Igu ali celo na Krim. A naju je že čas basal in tudi temperature niso bile več pomladanske, pa sva šla levo. Lahko greš po precej nezabavni glavni cesti.

Nič bolj zabaven je spust po makadamski cesti v Kamnik pod Krimom. Če se tam vzpenjaš, so to peklenski trije kilometri s sedemodstotnim naklonom, dol grede pa leti tudi čez 60 kilometrov na uro. Kar dolgo se ni treba dotaknit zavor, dokler ne naletiš na grozljiv desni ovinek, kjer ne računaj na dober oprijem, tako kot ne računaj, da nasproti ne bo pripeljal zmene, ki se igra Tima Gajserja.

Kar na lepem se znajdeš v Kamniku pod Krimom, pred teboj pa cerkvica sv. Jožefa.

Dol na barje se je najbolje spustit kar po asfaltu, potem pa ob Ljubljanici v Vnanje Gorice, tako da se po poljski cesti elegantno izogneš ravnini proti Notranjim Goricam.

Ljubljana: idealno gravlersko izhodišče

Traso bi priporočil tistim gravlerjem, ki jim še ni jasno, da je Ljubljana pravzaprav malo kraljestvo te discipline. Trdim celo, da je Ljubljansko barje ena najboljših gravlerskih destinacij. Ni prestižna, kot okolica Girone, je pa simpatična ravno zaradi tega. Še največja ovira je Ljubljanica. Od Ljubljane do Podpeči – deset kilometrov struge – ni mostu in naslednji, razen železniški pri Podpeči, je šele na Vrhniki, torej kakšnih enajst kilometrov gorvodno. Vodovodni most med Ljubljano in Podpečjo je še vedno zaraščen, načrti, da bi ga preuredili in namenili tudi pešcem in kolesarjem, se očitno valjajo v globinah občinskih predalov. S to brvjo in če bi naredili še eno med Bisto in Bevkami, kjer vodita cesti prav do struge, bi se lahko praktično v celoti izognili prometnicam.

Če štartaš na ljubljanskem zahodu, boš odvrtel slabih 60 kilometrov z enim samim klancem, ki vzame kakšne pol ure, vsega skupaj pa boš na terenu dobre tri ure. Če se ne boš ustavljal. A priložnosti za to je obilo, tudi za turizem in kaj za pod zob. Celo jaz, ki zmotno veljam za nekoga, ki je prevozil v tem delu sveta vsako ped makadamskih cest, sem bil šele prvič pri neslavni čuvajnici, med borovnicami pa morda tretjič.



Trasa: Ljubljana–Brezovica–Podplešivica–Sinja Gorica–Vrhnika–Verd–Bistra–Borovnica–Lovski dom Rakitna–Kamnik pod Krimom–Podpeč–Vnanje Gorice–Ljubljana

Razdalja: 58 km

Višinska razlika: 480 m

Komentarji

Lep prispevek in vsekakor dobra ideja za gravlersko potepanje.

Manjši popravek glede borovniškega viadukta. Najprej ga je raztrelila kraljeva jugoslovanska vojska med umikanjem aprila 1941. Italijani so ga kasneje za silo usposobili, nato so Namci naredili obvoz, zaradi ranljivosti pred zavezniškim bombardiranjem. Današnja proga okoli Borovnice pa je bila narejena po vojni. Druga maketa mostu je postavljena tudi pri ohranjenemu stebru.

Ja, sem bolj na kratko napisal, hehe. Hvala!

Konstruiral pa ga je v Benetkah rojeni gradbeni inženir albanskega rodu Carlo Ghega/Carl von Ghega/Karl Gega, čigar ime je zdaj znamka kosovskega žganja (https://karlgega.com).

Imenitno!

To, da si bil ti prvič tam me pa res preseneča :) Mimogrede, trasa stare železnice je super prevozna za gravel (razen nekje vmes 10 metrov) in gre vse do Goričice pod Krimom.

Superh, hvala!

eno nevmesno vprašanje Matej: si začel gonit specialko? Videl sem enega "sumljivega" bradača gonit na Pečarja pa nisem bil ziher, drugače bi te pobaral :) (sem hotu napisat sesul haha)

Zmago1 se je vrnil 😁
Prav manjkali so tvoji komentarji 😜

Res smo te že pogrešali! Specialko gonim že ves čas, ampak je za gravel :) Na Pečarju pa nisem bil že celo večnost.

O hvala, samo ne mislit da zdej nam po pravici povedu kar si mislim in kar je res :) Naprimer da odkar imaš novo ženo ni več nobenega pirčka na mizi in nobenega komentarja kake mimobežne kolesarke :)

Misll sem komentiranja na kako kolesarko da ne bo pomote.

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.