Pariz–Roubaix 2022: Prašna Mohoričeva epopeja

Prepričan sem, da je bilo letošnjo klasiko vseh klasik teže gledat, kakor tam dirkat. Matej Mohorič pravi, da se s tem ne strinja, a on ne more vedeti, ker je bil na dirki in ne na kavču. Pojma nima kaj smo prestajali! Še sreča, da je bilo konec dvajset minut prej, kot bi bilo … no, normalno.

A.S.O./Pauline Ballet

Dopoldne se je začelo tako, da sem za dve uri, na hitro, skočil na kolo. Preklete naj bodo, podnebne spremembe, sem škripal z zobmi, ko sem s trdimi nogami od prejšnjega dne klatil v nasprotni veter. Narobe svet: skoraj že v Sredozemlju je temperatura nižja in veter močnejši, kot v severni Franciji. Ni se še tam gori dirkalo eno uro, ko sem doma, še preden sem zagnal prenos, na PCS preveril situacijo … in je bilo že vse narobe. Pravzaprav je bilo vse, kot se spodobi za sodobno kolesarstvo. Bil je kaos. Bila sta dva pelotona, pa niti eno uro še niso dirkali. Jasno je bilo, da bodo hitro v cilju. In da ne bomo spali. Kolesarstvo je bilo tradicionalno namenjeno nedeljskemu dremežu. Nič več. Kdor je tokrat spal, je strokovnjak za spanje!

Grenadirji: vojaki elitne vojaške enote

Tako razloži besedo grenadir Slovar slovenskega knjižnega jezika.

Bilo je obdobje ekipe Sky. Šport je ubijala z drobnimi doprinosi, bolščanjem v števce, duhamorno taktiko in osredotočenostjo na Tour. To so si lahko privoščili z visokim proračunom, namenjenim za mamljive plače. Kolesarstvo so ubijali s svojo taktiko, a tudi s tem, da so kupovali talente, ki bi kje drugje blesteli v vlogah kapetanov. Etapne dirke je Sky ubijal, klasike pa so bile še vedno imenitne predvsem zato, ker tam pač Sky ni imel šans. No, seveda je za Sky leta 2016 Wout Poels zmagal na Liege–Bastogne–Liege in leta 2017 Michal Kwiatkowski na nepozabnem Milano–San Remo. A to je bilo vse. Niso bili popolna ekipa. Blesteli so na etapnih dirkah, ampak tudi to je šlo ljudem na živce.

Potem se je zamenjal sponzor. V dresu Ineosa so leta 2019 z Eganom Bernalom zmagali še en Tour in potem je prišlo obdobje Slovencev, ko lahko zmagajo na etapni dirki samo še, če se tam ne pojavita Pogačar in/ali Roglič. Z izjemo letošnje Dirke po Baskiji. Toda letos so Grenadirji boljši kot kadarkoli.

A.S.O./Pauline Ballet

Volčje krdelo je bilo na letošnjih pomladanskih klasikah razpuščeno in vsi smo ocenjevali, da je zdaj Jumbo-Visma ekipa, ki bo z odlično postavo za enodnevne dirke razbijala vse po vrsti. Ineos je imel Toma Pidcocka, favorita, kjerkoli se pojavi, in lep nabor izkušenih kolesarjev. A Dave Brailsford in Rod Ellingworth imata dober nos. V ekipo sta vzela 22-letnega Bena Turnerja, odličnega ciklokrosista, ki je še lani dirkal za kontintntalno ekipo Trinity Racing, in šele 19-letnega Američana Magnusa Sheffielda. Na mladinskem svetovnem prvenstvu je bil leta 2019 tretji, poldrugo minuto za letno dni starejšim čudežnim ameriškim dečkom Quinnom Simmonsom.

Ineos Grenadiers je postal elitna enota. In to kljub temu, da Pidcock letos sploh še ni zmagal!

Od 10. do 17. aprila so zmagali na treh klasikah: Michal Kwiatkowski na Amstel Gold Race, Magnus Sheffield na Brabantski puščici, Dylan van Baarle na Pariz–Roubaix – potem ko je bil 3. aprila na Dirki po Flandriji drugi. Ah, vmes so z Danielom Martinezom zmagali še na Dirki po Baskiji.

Vlak z grenadirji korak pred ostalimi

Že na prejšnjih klasikah so delovali kot najmočnejše moštvo. Ni bilo presenečenje, da so na Pariz–Roubaix prevzeli pobudo. Presenečenje je bilo, da so to naredili 210 kilometrov do cilja, ko sta se Wout van Aert in Mathieu van der Poel svaljkala v ozadju, Stefan Küng pa skočil na stran. Ni neobičajno, da se favoriti svaljkajo v ozadju. Manj jih vidimo na dolgih dirkah, bolje je to zanje.

A grenadirji so spremenili način igre. V prvi skupini so bili vsi njihovi prav vsi, le spremljevalni avto je manjkal. K sreči je bil Matej Mohorič na pravi strani grupe. Ker je vzel dirko v svoje roke Quick Step-Alpha Vinyl, je bilo na pravi strani tudi Volčje krdelo z Zdenkom Štybarjem, Yvesom Lampaertom, Florianom Senechalom in Timom Declercyom, medtem ko je Kasper Agsreen v drugi skupini lahko mirno upal na najboljše.

A.S.O./Pauline Ballet

Kolikor toliko miren je bil lahko van Aert, ki je imel svoje tudi spredaj, manj Mads Pedersen in sploh ne van der Poel ter Küng, ki sta kurila pomočnike že na začetku noro hitre dirke. Srečo so imeli, da je imel Filippo Ganna 120 kilometrov do cilja defekt, zato je za štiri kilometre Ineos upočasnil in še enkrat, ko je Ganna izgubil verigo, Dylan van Baarle se je zapletel v padec, torej, dogajalo se je vse, kar se na Pariz–Roubaix mora.

A te incidetne so lahko spredaj sprejemali dosti bolj mirno kot zadaj, kjer sta grdo padla Asgreen in Pedersen, Danec je imel potem tudi defekt, tako kot Christophe Laporte (nujno klikni) in, prava mala kastrofa, tudi van Aert. Prav tam, kjer je najmanj treba, v Arenberškem gozdu, kamor spremljevalni avtomobili ne smejo. Dobil je kolegovo kolo, ampak pol ure je lovil kot zmešan.

Skratka: Ineos Grenadiers so bili en korak spredaj. Vso dirko.

A.S.O./Pauline Ballet

Mohorič: še en korak bolj naprej

Imel je nekaj sreče, da je ostal v prvi skupini, kjer se je potem res uspešno skrival, seveda s planom. Ko se je 112 kilometrov do cilja odpeljal, sem bil prepričan, da je nor, a s seboj je vzel simpatično peterico: Davide Ballerini (Quick Step), Casper Pedersen (DSM), Tom Devriendt (Intermarche-Wanty-Gobert) in Laurent Pichon (Arkea), ki je bil v ospredju že od prvega uspešnega bega.

Tudi brez strokovnega komentarja GCN-ovega človeka na terenu Bradleya Wigginsa je bilo jasno, da je »Mohorović« – kot mu vztrajno pravi Wiggo – v tej četici najmočnejši, pa če s svojo nizko kadenco daje vtis še tako počasnega človeka. Videti je bilo, da ne naredi nobenega obrata preveč. Sem in tja je spustil za dolžino kolesa in se spet pripeljal zraven v ovinku. Človek je kot eno s strojem in barvna kombinacija kolesa, dresa in čelade ta vtis samo še poudari. Obliži na komolcih in kolenih? »Zaradi globokih brazgotin. Če padem, se vedno odtrga cela v kosu. Obliž zato, da grem lahko naprej, če bi padel.«

Bojevnik.

A.S.O./Pauline Ballet

In koliko nam je že požrl živcev ta človek! Kot da ni dovolj problematičen že Roglič.

Za Mohoričevo akcijo je bilo po mojem zelo zoprno, da je dobil defekt Ballerini. Potem je odpadel še Pedersen in Moho je ostal z dvema patronoma, za katera ste najbrž slišali prvič, čeprav je Devriendt star že 30, Pichon pa že 35 let. Pustili so jim sicer smešno visoko prednost, a je bilo tudi jasno, da se ta zelo hitro zmanjša v dveh, treh sektorjih in potem se lahko v naslednjem kak elitni izbor že pripelje zraven. To se je začelo dogajat kakšnih 70 kilometrov do cilja, 60 kilometrov do cilja pa so tudi zelo odločno zmanjšali zaostanek.

V Severnem peklu potrebuješ srečo, a brez smole ne gre

Lahko Mohorič zmaga? Težko, ampak v tri pa bo, sem si mislil. Do defekta 38 kilometrov pred ciljem. Je to lahko OK? Morda ali verjetno bi ga ujeli prej ali slej, tako pa bo lahko dlje užival v zavetrju. A če špekuliram naprej, bi ga brez defekta ujela bolj razredčena skupina pozneje in tudi kak metek manj bi imeli v nogah, glede na to, da so si že začeli skakat.

No, Mohorič je prihajal k sebi točno deset kilometrov in prijel Yvesa Lampaerta, ko je ta ustrelil prvič in zadnjič na dirki. To je bila pravzaprav poteza za zmago, ki jo je izkoristil van Baarle in se odpeljal do vodilnih, ko so se Küng, van der Poel, van Aert in Stuyven gledali.

Mohorič je obtičal v zoprni kombinaciji. Devreindt je bil v begu z njim že od začetka. Van Baarle je bil precej svež, čeprav je tudi on že padel in menjal kolo. Yves Lampaert je bil živi mrtvec. Čudež je bil, da je bil sploh zraven. Van Baarle se je na sektorju 5 enostavno odpeljal, kar niti ni bilo presenečenje.

A.S.O./Pauline Ballet

Bi lahko Mohorič in Lampaert obržala prednost, če tisti bedak ob cesti ne bi sklatil Belgijca? Dvomim, glede na to, da sta imela 7 kilometrov do cilja manj kot deset sekund prednosti pred dvema zelo, zelo dobrima kronometristoma … Vsekakor pa je imel Mohorič včeraj na dosegu zmago. Če bi mu šlo vse po sreči, bi dosegel uspeh, ki je enakovreden generalni zmagi na Touru. A v Severnem peklu nikoli ne gre vse po sreči. Kje pa!

Izboljšan slovenski rezultat

Van Aert je po svoje presenetil. V zadnjih štirinajstih dneh je bilo veliko govora o posledicah covida-19 in opozoril, da sploh ne bi smel štartat. A pred njim je bolezen z zelo blagimi simptomi brez posledic preživel Tadej Pogačar. Saj poznate tisti vic: »Je koronavirus napadel Pogačarja ali Pogačar koronavirus?«

Van Aert je slednjič z drugim mestom skoraj rešil sezono, v kateri je izpustil svetovno prvenstvo v ciklokrosu, samo zato, da bi zmagal v Flandriji ali Roubaixu. Na koncu je bil zadovoljen, da je sploh dirkal. Do drugega mesta ni prišel brez težav, potem ko je imel dve okvari in je stvari vzel v svoje roke, ko je bilo treba. Še vedno imam vtis, da bi lahko držal van Baarleja, a se je preveč oziral na ostale, ki so se zdeli bolj nevarni.

V šprintu je tudi odgovoril na vprašanje, kako na takšnih dirkah zmagata Mohorič ali Küng. Švicar je z dolgim šprintom prišel na tretje mesto in ima za seboj izjemno pomlad. Na šestih dirkah je bil petkrat med deset, od tega dvakrat tretji. Ampak na koncu Mohorič in Küng običajno prideta v cilj skupaj z nekom, ki je eksplozivnejši.

A.S.O./Pauline Ballet

Zdaj končno ni več spomenika, kjer bi bil Slovenec slabši kot peti. In na treh letošnjih spomenikih je to celo najslabši slovenski rezultat. Mohorič ima uvrstitve med pet na treh različnih spomenikih. Je pa tudi kolesar, ki bi lahko po mojem prišel med deset tudi na tritedenski dirki, če bi vse posvetil temu. In, ne, ne pravim, da bi bilo to smiselno.

A.S.O./Pauline Ballet

Zmagal je Nizozemec, ampak ne tisti Nizozemec

Van Baarleja nisem med potencialnimi favoriti niti omenil, ampak omenjali so ga redki in še ti v krogu najširših: kot da bi jih naštel dvajset in se potem hvalil, ker si zadel. Noro podcenjevanje, glede na to, da je bil lani na svetovnem prvenstvu drugi in da je na Dirki po Flandriji je razkačil Pogačarja, ko se je mimo njega odpeljal na drugo mesto. Dejstvo je, da mu je bila v izdatno pomoč ekipa, ki je vse druge prisilila, da so jih tako ali drugače lovili. Med glanvimi favoriti ni bil ker je večina bolj pogledovala proti Ganni in celo proti Benu Turnerju.

Mathieu van der Poel je bil prvi favorit. Že na Amstel Gold Race ni bil vrhunski, a Pariz–Roubaix naj bi mu bolj ležal. Ni deloval prav poskočno, ampak ko je šlo zares, je bilo videti, da zlahka pride zraven. Prepričan sem bil, da štedi z močmi po lanski izkušnji, ko je na Pariz–Roubaix delal preveč. Mislim, da je bil v to prepričan tudi marsikdo, ki je bil zraven. A enostavno ni šlo. Najbrž veliko energije vzame že zmaga na Dirki po Flandriji in že tri dni pred njo je zmagal na Dwaars door Vlaanderen. Morda bi moral izpustiti Amstel Gold Race.

A.S.O./Pauline Ballet

Mali zmagovalci

Med ekipami je polno nasmoljenih, med njimi Lotto-Soudal, ki ji v boju za obstanek v svetovni seriji ne gre od nog in morda tudi ne od glave. Victor Campenaerts je hudo padel že v začetku dirke, smolo je imel tudi Florian Vermeersch, najboljši pa je bil na koncu Philippe Gilbert, zmagovalec leta 2019. Letos je s številko 1 na hrbtu prišel na cilj trideseti. Lotto-Soudal na cesti ni imel boljšega.

A pojdimo k ekipnim zmagovalcem! Ineos Grenadiers je malo zmanjkalo, pa bi bil v deseterici še Ben Turner (11. mesto), ki je padel 17 kilometrov pred ciljem. Ekipa dneva je Intermarche-Wanty-Gobert Materiaux z dvema v deseterici, petimi v dvajseterici in prav vsi so dirko končali. Poleg njih so prišli do konca kompletni še Ineos Grenadiers, a Magnus Sheffield za časovno zaporo, in Bingoal-Pauwels Saucen. Dva člana tw belgijske ekipe ProSeries sta bila za metlo, prav zadnji je z uro zaostanka prišel v cilj Bas Tietema.

Do konca je šel, kljub metli, tudi Campenaerts.

In še to: Dylan van Baarle je prišel lani v cilj za časovno zaporo.

Klasika naj ostane klasika

Predsednik Ucija David Lappartient razmišlja o prevetritvi koledarja svetovne serije in prestavitvi dveh nesporno najboljših klasik na pozno jesen. V čas, ko smo po treh grand tourih in svetovnem prvenstvu vsi že malo utrujeni od kolesarstva in nam je skoraj malo mar za Dirko po Lombardiji, ki težko doseže atraktivnost tlakovanih klasik. Na jesen bi prestavili dva največja spomenika tudi zato, ker si ljudstvo bojda želi deževnega, blatnega Severnega pekla. Neumnost! Letošnja prašna izvedba ni bila nič slabša od lanske blatne.

A.S.O./Pauline Ballet

Je bila morda vseeno boljša lanska izvedba? Je bilo bolje v devetdesetih letih ko so dirkali s smešno ozkimi tubularji? Na ta vprašanje je nemogoče odgovoriti objektivno, ker smo še pod vtisom zadnje izvedbe ali pač nostalgični, odvisno od človeka. A dejstvo je, da za atraktivno dirko ne potrebujemo obupnega vremena. Naredijo jo kolesarji. Takšno jo naredijo, ker je razvpita. Ker je za specialiste za tlakovce zadnja priložnost, da rešijo pomladansko sezono. Ker vlada vseslošni hajp. Če je suša, je pač suša. Naj bo suša tudi na kolesarskih dirkah: naj nas opominja, da smo zamočili. In da bi se bilo bolje vozit več z biciklom in manj z avtomobili.

Klasike naj ostanejo klasike. V klasičnem terminu. Še ta teden v Ardenih, potem pa nas bodo mučili z umiranjem na obroke na tritedenskih dirkah.

Komaj čakam.

Komentarji

Odlično! Ko sem bral, sem spet dobil potne dlani. Kot med dirko, na kavču.

Jaz sem bil ves poten, ko sem pisal :)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.