Dirka po Baskiji 2022: Roglič brez txapele

Lanska Dirka po Baskiji je bila verjetno najboljša kratka etapna dirka prejšnje sezone, ne, ker je bila ob Touru sploh edina, na kateri sta dirkala nesporno najboljša kolesarja za večdnevne dirke. Začinila jo je nekonvencionalna taktika Jumbo-Visme in Pogačarjev lov na Rogliča v šesti etapi. Ob odsotnosti Pogačarja si je letos najbrž marsikdo v Sloveniji mislil, da se bo Roglič v svojem tretjem nastopu na tej dirki sprehodil do tretje zmage, sploh po impresivnem uvodnem kronometru. Toda zmage v svetovni seriji niso nikoli samoumevne, četudi je tako videti iz naslonjača.

Rogla se muči, a do Toura je daleč

Primož Roglič letos ne daje vtisa kolesarja iz vesolja. Na Pariz–Nici je Jumbo-Visma s trojno zmago v prvi etapi demonstrirala premoč, ki jo je potem kazala tudi na klasikah, dokler je bil zdrav Wout van Aert. Roglič je bil ves čas pri vrhu in nesporno najmočnejši v sedmi etapi na Col du Turini, a naslednji dan je dirko skoraj izgubil. Za prvo zmago na francoski etapni dirki svetovne serije se je lahko zahvalil van Aertu.

Na Milanu–San Remu bi moral priti na Poggio skupaj z van Aertom in odigrati odločilno vlogo v lovu na Mohoriča, a je bil navsezadnje Roglič šele četrti med Slovenci. To nas še ne bi smelo skrbeti, če naj bi formo tempiral za Valonsko puščico in Liege–Bastogne–Liege in če je njegov prvi, tako rekoč edini veliki cilj zmaga na Touru.

Dirka po Baskiji naj bi bila odlična priprava na ardenske klasike, a v drugi, tretji in četrti etapi ni Roglič proti tekmecem pridobil niti ene bonifikacijske sekunde. S formo prejšnjih let bi v teh treh dneh skoraj gotovo enkrat zmagal. Vso dirko sem imel vtis, da je korak zadaj in mislim, da so tekmeci zavohali kri.

Remco Evenepoel ga je strl v peti etapi, a se Roglič potem navidez ni grizel, kot da je pričakoval točno to. Zaostanek je pripisal utrujenosti. V zadnji etapi je delal za Jonasa Vingegaarda, potem pa povedal, da ga boli mišica za kolenom, karkoli in kjerkoli že je ta mišica.

Ne vemo kaj je v resnici narobe in ne vem čemu bi se šampion njegovega kova ob takih težavah silil dokončati relativno nepomembno dirko, vsekakor pa to ni dober obet za Valonsko puščico in Liege–Bastogne–Liege. Na Dirki po Baskiji je bil sicer generalno slab, a je na trenutke blestel. Kdor je zanič, v kronometru ne premaga Evenepoela. Kdor je zanič, s skokom na odločilnem klancu ne razbije skupine s favoriti. Do Toura pa je še tako daleč, da nima smisla zganjati panike. Po porazih se vedno vrne močnejši.

Jumbo-Visma deluje na klasikah bolje kot na etapnih dirkah

Svetla točka ekipe je bil Jonas Vingegaard, ki je sicer, ne figurativno, ampak dobesedno, rušil vse pred in za seboj. Na zaključni rampi v peti etapi je sklatil Aleksandra Vlasova, v šesti etapi pa je tako nerodno menjal smer na vzponu, da je vanj zapel Ion Izagirre. Šesto mesto v skupnem seštevku je sicer manj, kot je Jumbo-Visma pričakovala. Verjetno so želeli več tudi od Seppa Kussa, ki bi moral biti zraven ves čas. Bežal je v peti etapi, v šesti pa do cilja prišel izven časovnega limita.

Precej bolje so dirkali na Pariz–Nici, kjer pa je iz postave iz Baskije dirkal samo Roglič. V ekipo za Tour bodo seveda vpoklicali vse najboljše.

Ineos Grenadiers Express

Na etapni dirki svetovne serije je Ineos Grenadiers nazadnje zmagal junija lani, ko je Richard Carapaz dobil Dirko po Švici. Prevzeli so vajeti dirke, a so v peti etapi pustili zmagati Carlosu Rodriguezu, ki je odkritje letošnje sezone. Verjetno bi ga bilo pametno poklicati nazaj na pomoč Danielu Martinezu, a očitno se tudi Ineos prilagaja novemu načinu dirkanja, ko se išče priložnosti na vseh koncih in krajih. Tako so domov odnesli dve etapni in generalno zmago.

Daniel Martinez ni preveč izgubil v uvodnem kronometru, potem pa je dirkal odlično. V zadnji etapi mu je že slabo kazalo, potem ko je odpadel, bržkone zaradi padca Enrica Masa in Nelslona Oliveire, vendar je uspel priti nazaj in je potem pametno branil prvo mesto, ko je Remco Evenepoel odpadel. Mislim, da si zasluži mesto kapetana na Touru. Enostavno je Geraint Thomas predober pomočnik, da bi z njim tvegali vlogo vodje, medtem ko je Adam Yates na tritedenskih dirkah preveč nezanesljiv.

Najboljši par: Alaphilippe in Evenepoel

Verjetno sta bila celo najbolj opazna na dirki in glede na njun vložek so ena sama etapna zmaga, tri druga mesta in zgolj modra majica najboljšega mladega kolesarja celo slab izkupiček. Alaphilippe je dvakrat izgubil zmago za las, ampak bolj je bil impresiven Remco Evenpoel kot lead-out.

Remco deluje enostavno pretežak za dolge in strme klance, a se je v šesti etapi držal odlično, glede na to, da je izgubil samo 24 sekund. Ne zasluži si kritik, ki jih je deležen kar naprej, resda malo tudi po lastni zaslugi, ker preveč jezika in gestikulira, kot da je še vedno na štadionu. Tudi v šesti etapi je imel nekakšno debato z Ginom Mäderjem, ki ni imel seveda nobenega zanimanja za pomoč v lovu na Pella Bilbaoa v ospredju.

Ampak tak Remco pač je. V popeglanem 21. stoletju temperamentni liki seveda niso zaželeni, ampak verjemite, da si ne želite športa, v katerem so vsi osladni kot Tao Geoghegan Hart. Remca – ali kogar koli drugega – je nepošteno primerjati z Eddyjem Merckxom in nepošteno ga je primerjati tudi s Tadejem Pogačarjem. Remco je odličen kolesar, star pičlih 22 let, ki se sicer trudi dajati vtis, da je blazno spoštljiv in vljuden. In če so ga kritizirali po svetovnem prvenstvu v Flandriji, kjer ni deloval ravno kot član tropa, očitno dosti bolje svojo vlogo sprejema v Volčjem krdelu. Zanj bi bilo verjetno bolje, če se ne bi iz dneva v dan ubijal za Alaphilippea, pa se je vseeno.

Alaphilippe je z zmago v drugi etapi vsaj malo popravil spomladanski vtis ekipe Quick Step-Alpha Vinyl, ki na severu dirka porazno. Svetovni prvak bo na Brabantski puščici, Valonski puščici in Liege–Bastogne–Liege reševal čast Volčjega krdela.

Šesta etapa! Kaj takega ...

Mislim, da bolje od tega ne gre. Te baskovske množice! Pa baskovski kolesarji, ki tam potegnejo iz pet nadnaravne moči in pogum. In trasa sama … kot da bi bila ustvarjena za dirkanje s kolesi. Kulisa ni nič posebnega, na letečih in gorskih ciljih niti ni balonov in panojev, ampak samo na tla zarišejo črto, kot da gre za dirko kategorije 2.1 nekje v Bolgariji.

Po svoje je škoda, da ima dirka samo šest etap, a tudi zaradi tega je morda boljša, eksplozivnejša. Vsaka etapa je bila poslastica. Če je imel Roglič od težave že od zaćetka, je glede na eksplozivnost neverjetno že to, da se je držal na vrhu do predzadnjega dne. Ampak … šesta etapa! Od trenutka, ko je Primož Roglič potegnil na Krabelin, od tam je bilo do cilja še več kot štirideset kilometrov, nisi smel od ekrana odvrniti pogleda niti za pol minute. Ker se je lahko v tem času vse spremenilo.

Sploh nima smisla opisovat vsakega napada posebej. Vse je bilo; uspešni napadi, neuspešni napadi, padci, padci po neumnem, neverjetne vrnitve v igro za zmago … Morda bo za vedno ostala uganka, kako se je Pello Bilbao na spustu iz druge skupine mimo Evenepoela preslikal v vodilno skupino in na domači cesti tako privijal na spustu, da se je Enric Mas izločil kar sam in s seboj vzel še Nelsona Oliveiro.

In od kod je potegnil energijo Ion Izagirre, da se je po padcu, ki ga je zakrivil Vingegaard na zadnjem vzponu, vrnil v ospredje, zmagal in prav na koncu s četrtega skočil na drugo mesto v generalnem seštevku? Ob takem dirkanju ne potrebuješ Netflixa. Recept za dobro etapno dirko? Ne sme biti kolesarja, ki preveč izstopa. In potekati mora v Baskiji.