Najboljše dirke sezone 2021 (2)

Najboljše kratke etapne dirke

1.) Dirka po Baskiji

1.) Primož Roglič (Jumbo-Visma)
2.) Jonas Vingegaard (Jumbo-Visma)
3.) Tadej Pogačar (UAE Emirates)

Dirka po Baskiji ni med nejbolj čislanimi etapnimi dirkami, a ima gotovo najboljše navijače in vedno atraktivno traso. To sezono je imela tudi najboljšo zasedbo. Tadej Pogačar in Primož Roglič sta se med seboj zares udarila samo na tej etapni dirki. In še v Baskiji je bil njun spopad posreden, potem ko sta postali v četrti etapi pomembni figuri na šahovnici še Jonas Vingegaard (Jumbo- Visma) in Brandon McNulty (UAE Emirates). Taktika je bila največja draž dirke, ki jo je odločil zadnji dan.

Po slabem uvodnem kronometru, v katerem je Roglič zmagal, je Pogačar v drugi in tretji etapi stopil z bonifikacijami zaostanek za osem sekund, potem pa je prišla presenetljiva četrta etapa, ko je Jumbo-Visma rumeno majico prepustila McNultyju. Milo rečeno nenavadna taktična poteza se je izplačala, potem ko sta v zadnji etapi McNulty in Pogačar šestdeset kilometrov pred ciljem zaostala, Roglič pa se je odpeljal, izkoristil pomoč Davida Gauduja, Francozu prepustil zmago in oblekel rumeno majico. To je bil Pogačarjev prvi poraz na etapnih dirkah od lanskega Toura. Še več: Jonas Vingegaard mu je speljal tudi majico najboljšega mladega kolesarja.

2.) Dirka od Tirenskega do Jadranskega morja

1.) Tadej Pogačar (UAE Emirates)
2.) Wout van Aert ( Jumbo-Visma)
3.) Mikel Landa (Bahrain Victorious)

Pravzaprav je manjkal samo Roglič, ki je za uvod v sezono izbral Pariz–Nico. Dovolj je našteti po vrsti zmagovalce sedmih etap: van Aert, Alaphilippe, van der Poel, Pogačar, van der Poel, Würtz Schmidt, van Aert. Pogačar sicer ni imel resne konkurence v boju za generalno zmago, a dejansko se mu je še najbolj približal van Aert, ki je v prvi etapi v šprintu odčital lekcijo Calebu Ewanu in Fernandu Gavirii, v sedmi etapi pa v kronometru Stefanu Küngu in Filippu Ganni.

Vse majice sta pobrala Pogačar (modra za generalni seštevek, zelena za najboljšega hribolazca in bela za najboljšega mladega kolesarja) in van Aert (vijolična za točkovni seštevek). Za Pogačarjem je na koncu van Aert zaostal dobro minuto, tretji Mikel Landa pa že slabe štiri minute, tudi na račun pete etape, ki si zasluži svoj odstavek ali dva.

3.) Dirka po Beneluksu

1.) Sonny Colbrelli (Bahrain Victorious)
2.) Matej Mohorič (Bahrain Victorious)
3.) Victor Campenaerts (Qhubeka-NextHash)

Dirka s kratko tradicijo, ki menja uradna imena kot kolesar nogavice, je zapostavljena v družbi starejših tedenskih etapnih dirk. Odločajo veter, ozke in zavite ceste ter kratki klanci ... in tudi bonifikacijske sekunde z zanimivo poruntavščino, ki se ji reče zlati kilometer. Letos je prišel Matej Mohorič tja zmagat, potem ko mu je to že uspelo leta 2018 in potem ko ga je na Dirki po Poljski premagal le Joao Almeida.

Odločilni sta bili šesta in sedma etapa, v katerih sta imela prestavo več od ostalih Sonny Colbrelli in Mohorič. V šesti etapi je šel Colbrelli v beg, potem ko je z Marcom Hirschijem na kolesu skočil kar za Mohoričem samim, ki se je odpeljal že prej. Mohorič mu je z dobro znano italijansko kretnjo nakazal kaj si misli o tej potezi, ki je bila res videti popolnoma idiotska. Pozneje je Mohorič razložil, da je bil Colbrelli tako prepričan v njuno premoč, da mu je bilo vseeno za Hirschija, češ da bi ga potresla tako ali tako. Italijan je šel takrat naprej, Mohorič pa ne. Nismo vajeni, da bi mu manjkalo samozavesti. Na koncu je bil v šprintu zasledovalne skupine Mohorič drugi.

V zadnji etapi pa je šel naprej Mohorič in nosil virtualno majico vodilnega celo možnost, da bi slekel Colbrellija, a je Italijana na koncu v bližino potegnil Tom Dumoulin. Mohorič je dobil etapo in končno drugo mesto. Infarktna dirka!

Najboljše etape

1.) 5. etapa Dirke od Tirenskega do Jadranskega morja

1.) Mathieu van der Poel (Alpecin-Fenix)
2.) Tadej Pogačar (UAE Emirates)
3.) Wout van Aert ( Jumbo-Visma)

Pogačar je po zmagi v četrti etapi nosil modro majico vodilnega, po eno etapno zmago pa sta imela v žepu tudi van Aert in van der Poel, ki ga je po zmagi na Stradah Bianche razganjalo od samozavesti. Menda ga je na hladen dan tudi zeblo, pa se je malo pozabaval z napadi več kot 60 kilometrov pred ciljem. Konec šale pa je bilo, ko se je 51 kilometrov pred ciljem odpeljal kar z gelom med zobmi. Malo pozneje je Pogačar ob cesti natikal verigo in obtičal v zasledovalni skupini. V lov je šel 17 kilometrov pred ciljem in do konca smo potem gledali, kako so MVDP, Pogačar in WVA vsak posebej branili svoje pozicije.

Več takih etap? Ja, prosim! Manjkala sta samo Alaphilippe, ki je odpadel precej hitro, morda z mislijo na naslednje cilje, in Primož Roglič, ki je prav ta dan na Pariz–Nici padel in prepustil rumeno majico Maximilianu Schachmannu.

2.) 11. etapa Dirke po Italiji

1.) Mauro Schmid (Qhubeka-NextHash)
2.) Alessandro Covi (UAE Emirates)
3.) Harm Vanhoucke (Lotto-Soudal)

So etape, o katerih se govori že od predstavitve trase in toskanska etapa z makadamskimi odseki je bila ena tistih, od katerih smo pričakovali ogromno. In dobili še več. Kmalu je postalo jasno, da bo verjetno zmagal nekdo iz ubežne skupine, ampak glavna bitka se je odvijala v zaledju.

Ineos Grenadiers so s Filippom Ganno na belih cestah pritisnili kot trop steklih psov. Rožnata majica Egan Bernal, podprt z občutkom iz svojih gorskokolesarskih časov, se je počutil kot gams na melišču, medtem ko je bil Remco Evenepoel v sposojeni beli majici kot turist, ki se po melišču sprehaja v natikačih. Mali je besnel, si teatralno izpulil slušalko iz ušesa, verjetno ker je pričakoval, da ga bo Joao Almeida čakal. Pa ga ni. No, potem ga je. In Remco je spet besnel. Kakorkoli, to je bil začetek konca za Remca, ki je dotlej držal drugo mesto v generalnem seštevku. Almeida pa je tam izgubil vse možnosti za tretje mesto, ki bi ga sicer potencialno lahko ujel. In kar je bilo še pomembno: Bernal je po zmagi v deveti etapi vsem še enkrat pokazal hudiča.

3.) 8. etapa na Dirki po Franciji

1.) Dylan Teuns (Bahrain Victorious)
2.) Ion Izagirre (Astana-Premier Tech)
3.) Michael Woods (Israel Start-Up Nation)

Etapa, ki je ne bomo pozabili in bi morala biti pravzaprav na prvem mestu. Tam ni zato, ker glavni akter sploh ni imel dostojnega tekmeca, zato je umanjkala napetost do ciljne črte. Za vedno si jo bomo zapomnili zaradi Pogačarjevega prikaza premoči, ki je verjetno pokopal upe tekmecev, da še lahko zmagajo z močjo svojih nog.

Prvič, Pogačar je napadel že trideset kilometrov prec ciljem. Na predzadnjem klancu. Z dvema spustoma pred seboj. V dežju. Carapaz mu ni sledil niti petsto metrov. Ubežnike je pojedel kot pest arašidov. V desetodstotni klanec je grizel na veliki šajbi. Dylan Teuns je imel srečo, da Pogačar ni tvegal tudi na spustu. Oblekel je rumeno majico in do konca je ni več slekel. Prepričan sem, da je v konkurenčnih ekipah zavladalo malodušje. Žal je bila to tudi etapa, v kateri je do cilja prišel Roglič v disko grupi. Naslednji dan ni štartal.

Najboljši kronometer

1.) Olimpijski kronometer v Tokiu
1.) Primož Roglič (Slovenija)
2.) Tom Dumoulin (Nizozemska)
3.) Rohan Dennis (Avstralija)

Dan D za Primoža Rogliča po bolečem, dobesedno bolečem porazu na Touru in slabi cestni dirki na olimpijskih igrah. Kot verjetno mnogi, sem se tudi jaz spraševal, koliko udarcev lahko še prenese. Veliko jih je prišlo v Tokio zmagat. In bilo je tesno. V boju za drugo in tretje mesto. Stefana Künga so do brona ločile štiri desetinke. Filippa Ganno dve sekundi. Rohan Dennis je tri sekunde zaostal za srebrnim Tomo Dumoulinom.

Roglič pa je vse prehitel za več kot minuto.

2.) 5. etapa Dirke po Franciji

1.) Tadej Pogačar (UAE Emirates)
2.) Stefan Küng (Groupama-FDJ)
3.) Jonas Vingegaard (Jumbo-Visma)

Tadej Pogačar je že v prvem kronometru pokazal, da je šef Toura. V vožnjah na čas je bilo vso sezono dober, a ne odličen. Na državnem prvenstvu na tretjem mestu celo precej slab, za Janom Tratnikom je zastal 34 sekund in za Janom Polancem 25 sekund. In Polanca ekipa niti ni vzela na Tour. Tudi pozneje na evropskem in svetovnem prvenstvu ni imel Pogačar nobenih možnosti za medaljo. A v Francijo je prišel na višku forme. In takrat mu na ravninskem kronometru ne more nič niti Stefan Küng.

Ta dan je bil še vedno v igri tudi hudo ranjeni Roglič, ki je na koncu zaostal 44 sekund. Nima se smisla spraševat kaj bi bilo, če bi bilo. A normalno je, da se to sprašujemo vseeno. Odločen korak proti drugemu mestu pa je naredil Jonas Vingegaard, ki je presenetil (ali tudi ne) s tretjim mestom.

Odvijala pa se je še ena dirka: za rumeno majico. V igri sta bila stara znanca: specialist – med drugim – za vožnjo na čas Wout van Aert si je želel sleči Mathieuja van der Poela, ki se je s štartne rampe zapeljal zadnji. To je bil prvi kronometer v njegovi karieri, ki ga je odpeljal zares, na polno. Za večnim tekmecev je zaostal pičlo sekundo. In ubranil rumeno majico.

3.) 21. etapa Dirke po Italiji

1.) Filippo Ganna (Ineos Grenadiers)
2.) Remi Cavagna (Deceuninck-Quick Step)
3.) Edoardo Affini (Jumbo-Visma)

Kronometer kaosa. Po zmagi v uvodnem kronometru je bil tudi zadnji dan Gira favorit Filippo Ganna in bil je na odlični poti ... 1500 metrov pred ciljem pa je dobil defekt. Ekipa je reagirala, kot da kolesa za kronometer menjajo pod pritiskom vsak dan in prevzem vodstva ni bil vprašanje. Še najbolj se je Ganni približal Edoardo Affini, a potem je letel proti cilju Remi Cavagna. Dobro mu je kazalo do levega zavoja petsto metrov pred ciljem. Francoz se je zapeljal naravnost, naravnost v ogrado. Kaj bi bilo, če bi bilo? Pozabite!