Milano–San Remo 2022: Slovenski šov tokrat Mohoriču

Pred točno desetimi dnevi, ko je Matej Mohorič po padcu na Strade Bianche še počival z razbolelim kolenom, sem ob kavi izpostavil zagonetno vprašanje. Kako, vraga, misli Mohorič zmagat spomenik? Po mojem nisem bil edini, ki ga je to žrlo. To vprašanje je bilo slon v sobi, kot bi rekli Angleži. Odgovor sem dobil v desetih dneh.

Lahko na spustu opere elito elite?

Ne gre za to, da sem nehal verjet v Mateja. Normalen človek ne more obupat nad kolesarjem, ki je že zmagal etape na vseh treh grand tourih. Ampak eno je zmagat etapo, nekaj drugega pa enodnevno dirko. Spomeniki so zoprna zadeva, ker moraš premagat like, kot so Alaphilippe, Pogačar, Roglič, van Aert, van der Poel … in še celo vrsto tistih, na katere nihče ne računa in zmagajo ravno zaradi tega. A Mohorič se ne more več preprosto izmuznit. Nihče mu ne bo podaril treh dolžin kolesa.

Verjeli ali ne, doslej je ob dveh državnih prvenstvih na mednarodni sceni samo dvakrat zmagal na enodnevnih dirkah: prvič leta 2017 na Hong Kong Challenge, kar je bila, recimo bobu bob, precej obskurna oktobrska prireditev. Drugič pa leta 2018 na GP Industria & Artigianato. Dirko je odločil na spustu. Nepresenetljivo: kot mulec je na svetovnem prvenstvu mlajših članov zaslovel s spustom v položaju, ki si ga je izmislil davno pred Froomeom, lani pa so ga prepovedali.

Lahko torej zmaga z odličnim spustom? Elita vendarle ni po župi priplavala. Alaphilippe, van Aert, van der Poel, Pogačar, tudi Sagan, če hočete, ga ne bodo kar tako spustili … tako sem mislil. Seveda, na Milano–San Remo je bil že peti leta 2019. Na Liege–Bastogne–Liege leta 2020 se je v zaključku po spustu na lepem pojavil za vodilno četverico in bil četrti na dirki, ki mu niti ne ustreza. Lani je bil na LBL deseti.

Težava je bila v tem, da ni mogel držat najboljših. Vedno je malo zmanjkalo. Tokrat se ni izpostavljal. Bil je, kjer je moral biti (razen ob infarktnem momentu, ko je zapeljal s ceste).

Pogačarjev šov

Morda sem pričakoval, da bo na Capo Berta bolj pokalo, ampak bilo je dovolj, da je odpadel Tom Pidcock. Na Cipressi sta peloton razstavila Jan Polanc – neverjetno, kako zagrizen je – in Davide Formolo, ampak s celo vrsto šprinterjev je bilo še vedno nevarno. Kot komentator na GCN Adam Blyth, tudi sam nisem prepričan, če je bilo smiselno, da je na ravnini do Poggia Formolo navijal kar sam, ne da bi zaposlil še Jumbo-Vismo. A je tudi res, da na tako kratkem klancu Formolo tako ali tako ne bi mogel prav dosti pomagat Pogačarju, ki je moral napasti zelo zgodaj.

In tudi je. Prvič že 2,5 kilometra pod vrhom. Čez 300 metrov še drugič in bi morda že prej, če ga ne bi van Aert zaprl. V desni ovinek je Pogačar priletel s tako hitrostjo, da je komaj zvozil! Tretjič je skočil iz prve pozicije 1,7 kilometra pod vrhom in moral čez dobrih sto metrov pokriti Rogličev skok. Pogačar je poskusil še četrtič dober kilometer pod vrhom, ko sem nehal verjeti.

Potem je potegnil energijo iz pet Søren Kragh Andersen, ki je, ne pozabimo, lani pomagal zmagat Jasperju Stuyvenu. Njegov napad je bil res impresiven, Pogačar ga je prijel le s težavo in takrat sem začel verjet, da se bosta odpeljala skupaj. Ampak sta crknila. Konec zabave.

Mohoričev šov

Ne, ne, zabava se je šele začela! Mohorič je prišel na vrh na prvi poziciji v zasledovalni skupini, torej peti. V prvem ovinku sem opazil, da je nagnjen precej bolj od vseh drugih. Enako v naslednjem. Jasno je bilo, da gre na glavo. Najboljšim na svetu se je dejansko kar odpeljal. Ne mladincem, ne na dirki x kategorije, ampak najboljšim na svetu. Če ne bi bilo motorista s kamermanom, bi se jim odpeljal še bolj. Spustil se je odlično, a ne perfektno, saj je, pravzaprav iz gole malomarnosti, ker je gledal dol, zapeljal s ceste. V učbenikih piše, da glej na spustih daleč naprej.

Zoprna reč v San Remu je, da sledita še dobra dva kilometra ravnine. Dobro pa je to, da se običajno zgodi v teh primerih v kolesarstvu … politika. Eni ne morejo lovit. Drugi nočejo. Teh je običajno vse več. Mads Pedersen (Trek-Segafredo), van Aert in Mathieu van der Poel niso mogli vsega narediti sami. Navsezadnje verjetno nihče od njih ni šel prav do maksimuma, vendarle je treba na koncu še zmagat, če slučajno tisti spredaj crkne. Ali če se zgodi kaj nepredvidljivega.

Tudi to se je zgodilo. Ležeči policaj na ovinku je za verigo odlična priložnost, da skoči z zobnika. Mohorič je imel malo sreče, ampak hipoma tudi ni počel neumnosti, da bi zadevo še poslabšal, tako da je veriga skočila nazaj. Uf.

Politiziranje med preživelimi je nekako izkoristil Anthony Turgis (TotalEnergies) in se izmuznil tistim, ki jim je vseeno ali zmagajo ali pa so deseti. Kamera je v cilju dajala vtis, da je blizu Mohoriču, pa ni bilo tako.

Mohorič zmaga. Končno! Da, končno. Velikokrat je bil blizu.

Kdor se zadnji smeje ... ima potopno oporo.

Sezono je začel točno tako kot smo pričakovali: odlično. Potem so se začele težave. Po Dirki po Valenciji je zbolel, na Strade Bianche padel na koleno. V napovedi favoritov sem mu želel dat tri zvezdice, ker nanj pač vedno računam. Navsezadnje je vedno borbeno, optimistično razpoložen. Tokrat je bil njegov odgovor o počutju pred dirko, no, nekoliko cagav. Jasno, človek ne ve kaj se bo zgodilo s kolenom na tristo kilometrov dolgi dirki. Pa sem ga dal med tist z eno zvezdico.

Zoprno pri njegovi zmagi je le to, da bodo očitno potopne opore na cestnih kolesih postale trend. Kar je dobro za Mohoriča, je tudi zate, kajne? Bicikel te bo potem stal še več kot doslej in še ena stvar bo šla lahko narobe. A očitno je to prava stvar. K sreči se Matej zaveda, da je s tem pokvaril kolesarstvo. Že večkrat so se kolesarji režali čudakom, ki so prišli na štart s čudnimi rešitvami. Greg LeMond je bil na kronometru v zadnji etapi Toura leta 1989 tarča posmeha, ko se je v Parizu pojavil s čudnim kolesom in čelado. Zadnji se je smejal.

Mohorič je študiozen človek. Milano–San Remo si je zadal za cilj že pozimi, priredili so mu bicikel … pa je šlo potem pred dirko dejansko vse narobe. Ali je bilo prav to ključ do uspeha? Mohorič rad dirka in vsako sezono nabere ogromno štartov, kar me vsakič znova čudi. Ko pogledaš kje vse je dirkal, dobiš vtis, da je v ekipi delavec, ki ga vpokličejo vedno, ko nekdo zboli. No, tokrat je imel pred največjimm uspehom v sezoni kar dolgo pavzo, tako rekoč je dirkal na svežino.

Vedno računaj na van der Poela

Pogačarju torej ni zneslo. V San Remu bo težko zmagal. Nibaliju je leta 2018 uspelo, ker je presenetil vse, neglede na to, da je prejšnji oktober zmagal na Dirki po Lombardiji. Naredil je tisto, česar se na Milano–San Remo ni delalo. Vsi ostali so se iz tiste izkušnje nekaj naučili. Res je videti, da Pogačar lahko naredi kar si izmisli, ampak teren mora biti vseeno primeren. Povprečna hitrost na Poggio? 37 kilometrov na uro!

Wout van Aert je bil žrtev spusta, enako Mads Pedersen, ki se je izkazal za odlično zamenjavo, potem ko je Stuyven zbolel. Najbolj mi je žal za Petra Sagana, ki je moral menjat kolo točno pod Cipresso, kar je njegovemu entuziazmu navkljub pomenilo, da je dirke zanj konec. Na Clasicissimi je dirkal enajstič, v prejšnjih desetih poskusih pa ni bil nikoli slabši kot dvanajsti. Letos se lahko tolaži s tem, da kljub vsem mogočim težavam vseeno kaže solidno formo. Težave se enkrat tudi nehajo.

Michael Matthews je na MSR podobno uspešen kot Sagan. V desetih poskusih je bil petkrat v deseterici, tokrat četrti. Po svoje je presenetil tudi Arnaud Demare (Groupama-FDJ), zmagovalec zadnjega množičnega šprinta v San Remu leta 2016. Ni presenečenje deseto mesto, ampak da je vzdržal vso to nasilje.

Razočaranje dneva? Ineos Grenadiers. Od Pidcocka ni bilo nič, Filippo Ganna ni držal, najboljši pa je bil tako Michal Kwiatkowski, zmagovalec v nepozabnem finišu leta 2017, tokrat je bil šestnajsti.

Mathieu van der Poel? Uf! Brez komentarja. Prijavil se je tik pred zdajci. Vse pove njegovo razočaranje ob »še eni zamujeni priložnosti«. Kot da se ni vrnil po daljši bolniški odsotnosti. To pomlad bo očitno na severnih klasikah vedno med favoriti s petimi zvezdicami.

Četrti spomenik Slovencem. Trije v deseterici.

Celo večnost Slovenec ni zmagal spomenika, v zadnjih treh letih pa so v zadnjih sedmih priložnostih na štirih zmagali trije Slovenci. Tudi tokrat so bili v prvi deseterici trije. Prvi se je pripeljal v cilj kar s slovensko zastavo na prsih. Pogačar je bil peti, Jan Tratnik deveti. In še Roglič sedemnajsti.

Zdaj se lahko začnemo pogovarjat, če lahko Pogačar zmaga na Dirki po Flandriji.

In če lahko na Dirki po Flandriji zmaga Matej Mohorič.