Strade Bianche 2022: Pogačar, vaš najljubši solist

Če zmagovalec napade 50 kilometrov pred ciljem, si dirko zapomniš za vedno. Seveda pa od Strade Bianche pričakujemo veliko več. Kaj se je dogajalo? Kaj si bom zapomnili? Na kratko. Že pred dirko je odstopila vrsta favoritov. Spet je tako rekoč od kilometra nič bežal Taco van der Hoorn. Slabih sto kilometrov pred ciljem je na makadamskem sektorju veter zradiral polovico pelotona v treh – ali več – med seboj nepovezanih padcih, odstopila je nova vrsta favoritov. Slabih 50 kilometrov do cilja pa je na spustu napadel Tadej Pogačar in se odpeljal za vedno.

To je to.

Zmaguje, ker si lahko privošči poraz

Videti je bilo preprosto. Verjetno je bilo res malo laže, kot če bi stali na štartu še Mathieu van der Poel, Wout van Aert, Tom Pidcock, Romain Bardet, Egan Bernal, tudi Tom Dumoulin … in če ne bi v množičnem padcu trdo pristal in veliko energije z lovljenjem izgubil Julian Alaphilippe … in če ne bi odstopili Matej Mohorič, Tiesj Benoot, Victor Campenaerts … potencialni favoriti, ali vsaj vlečni konji, zaradi katerih je težko uspešno pobegnit, še preden se začne zadnja četrtina dirke.

S tem seveda ne omalovažujem impresivne zmage. Tudi Pogačar, ki je vedno na pravem mestu, je epsko poletel čez balanco (odlično serijo fotografij je pritisnil Tim de Waele), a v kaosu mnogi nismo vedeli, če je bil to res Pogačar. Mislim tudi, da bi Pogačar zmagal itak, čeprav se potem spomnim, kako je šel lani van der Poel – zaradi njegovega pospeška v Sieni se je Alaphilipe po mojem še vsaj do svetovnega prvenstva sredi noči zbujal poten.

Pogačarjevo izvajanje je bilo, razumljivo, presenečenje, ker napasti uro in četrt pred ciljem je noro, če res ne veš kaj delaš. Ampak Pogačar se je na Dirki po Lombardiji se je odpeljal 36 kilometrov pred ciljem. Na dirki Po Sloveniji v drugi etapi več kot 20 kilometrov do cilja. V osmi etapi Toura več kot 30 kilometrov pred ciljem. Presenetilo me je, da česa takega ni poskusil na UAE Touru. Včeraj je bilo očitno, da bi lahko. Ampak v Združenih arabskih emiratih mora zmagat. Na Strade Bianche si je želel, a mu ni bilo treba. Če ne bi zmagal včeraj, bi pa naslednje leto. Take norosti si lahko privošči, ker si lahko privošči izgubiti. In ravno zaradi tega ne izgubi.

Element presenečenja: a presenečen je bil tudi Pogačar sam

Normalno je, da je samozavesten, saj bi bil s takim parom nog kdorkoli. Ampak obenem navdušuje z en vrste naivnostjo. Pogačar je seveda videl dovolj kolesarstva, da mu je jasno enako kot vsem: dolgi napadi so tvegani. Vljudne izjave za javnost je treba seveda jemat z rezervo, a je ob vsej samozavesti, ki jo premore, po mojem res še sam presenečen nad tem, da ga nihče ne drži. Ni bilo videti, da je šel na Santa Mario na vso moč, pravzaprav ni skočil, ampak je samo pospešil … in se odpeljal na spustu. Skozi ovinke je šel praktično počez. Mu je bilo treba? Seveda, tako se pač zmaga.

Ampak tega najbrž ni načrtoval, pač se je zgodilo in poti nazaj ni bilo več. V prvih petih kilometrih se je odpeljal za manj kot 30 sekund in v primerjavi s Carlosom Rodriguezom še ni bil videti kot človek z drugega planeta. Potem je imel na lepem minuto in pol prednosti pred vsemi, ki so lahko le še upali, da ga bo odrezalo.

Zmagal je s 37 sekundami prednosti. Preden se Via Santa Catarina postavi pokonci, je imel čas za high five – evforični mož z zastavo je bil Miha Koncilija. V bistvu je bil to ganljiv prizor.

Volčje krdelo: 11 zmag. UAE Emirates: 12 zmag

Včeraj je neka ekipa po številu zmag prehitela Quick Step-Alpha Vinyl, kar je po svoje strašljivo. Mislim, da je Volčje krdelo v takem času običajno že zasedalo prvo mesto po številu zmag, ki ga potem niso več prepustili drugim ekipam.

Ko so po padcu ujeli kar je ostalo od glavnine, je Julian Alaphilippe potrepljal Mikkela Honoreja, ki je bil skupaj z Maurom Schmidom ključen mož za to, da so po padcu še kdaj videli skupino redkih, ki niso padli ali so se uspeli pobrat relativno hitro. A dirka se je za Alaphilippa končala. Pospeševanje na Santa Mariji je bil le poskus iz obupa, Quick Step-Alpha Vinyl pa spet ni uspelo uveljaviti strategije Volčjega krdela. Kasper Asgreen, ki je bil za njegove standarde zanič na dirkah otvoritvenega vikenda, je bil tokrat dva razreda boljši, a so ga po nepotrebnem prezgodaj kurili in ko je prišlo do obračuna za drugo mesto z Alejandrom Valverdejem, ni imel več nobenih šans.

Alejandro Valverde? Dobro, Pogačar pri 23 letih in pol ni več med najmlajšimi, je bil pa Valverde pri skoraj 42 letih daleč najstarejši kolesar na dirki in je izboljšal dve tretji mesti iz sezon 2014 in 2015, ko pa Strade Bianche še ni bila v svetovni seriji. Manjše presenečenje je bilo drugo mesto, ne pa, da je potresel Asgreena, precej ogromnega tipa, ki je lani zmagal Dirko po Flandriji in E3, še leto prej Kuurne–Bruselj–Kuurne. Zdaj je bil tretji na dirki s 3000 metri višinske razlike. Zato imamo radi Strade Bianche. Ker lahko zmaga tudi osemdeset kilogramov težak kolesar. Ne pretiravam preveč, že večkrat je zmagal okoli osemdeset kilogramov težak mož.

Na radarju

Živimo pa tudi v času, ko lahko Tadej Pogačar zmaga na Dirki po Flandriji. Če je bil zadnja leta med favoriti Julian Alaphilippe, je seveda tudi Pogačar. Še huje! Tamau lahko zmaga Milano–San Remo! Sliši se kot znanstvena fantastika, ampak ni treba daleč v zgodovino za ugotovitev, da sta vzpon in spust s Poggia lahko dovolj selektivna, da v San Remu roke dvigne zmagovalec grand toura: 2018 je zmagal Vincenzo Nibali.

Še prej Pogačarja po današnjem dnevu počitka čaka Tirreno–Adriatico. Pred dnevi sem ocenjeval, da bi mu lahko preglavice povzročal Remco Evenepoel, s katerim se bosta na etapnih dirkah srečala šele prvič. Medtem ko je Pogačar, starejši in izkušenejši mladenič, zmagoval na spomenikih in Tourih, je Evenepoel svojo samozavest gradil na – grdo rečeno – drugorazrednih etapnih dirkah, zdaj pa ga v Italiji čaka soočenje z realnostjo, ki ji je ime Tadej Pogačar (pa potem v Baskiji z realnostjo, ki ji je ime Primož Roglič).

Pogačar je seveda na radarju, kar pomeni, da je težko zmagat. Vprašajte van Aerta ali Rogliča! No, Pogačar pa je eden redkih, za katere vemo, da bodo zmagali in potem vseeno zmagajo.

Kaj je največja nevarnost za Tadeja Pogačarja?

To, da se bo ljudem priskutil ravno zato, ker je tako svinjsko dober. Tako kot je po eni strani dirko včeraj popestril, jo je po drugi strani pokvaril.

Se kdo spomni kdaj je nazadnje izgubil? Seveda. Na Milano–Torino je bil lani šele četrti. Ampak edini pravi poraz na veliki dirki, kamor ni prišel stopnjevat forme, ampak bi lahko zmagal, je bil konec julija na olimpijskih igrah.

In tam si je obesil okoli vratu bronasto medaljo.

Potem je sezono zaključil z zmago v Lombardiji, mimogrede skočil na lokalni ciklokros, zmagal gorski etapi na UAE Touru in generalno pa zdaj še Strade Bianche. Ker je naš, mu serijskega zmagovanja ne bomo zamerili (razen prve velike), a na splošno gre ljubiteljem kolesarstva premoč na živce. Zakaj?

Kolesarstvo ni kot šprint na sto metrov, ki ga je konec v desetih sekundah in ljudje uživajo, četudi leta in leta zmaguje isti Jamajčan. Ta šport gledamo ure in ure, tedne in tedne, požre nam ogromno časa, zato si želimo presenetljivih zmagovalcev in nujno tudi ranljivih zvezdnikov.

Na Pogačarja vedno računamo, a je vseeno nepredvidljiv. Če zmaga v San Remu, bomo vsi v šoku. Če zmaga v Oudenaardeju, bomo spet šokirani. Njegova prednost je tudi v tem, da dirka proti drugim velezvezdnikom, ki so ta šport naredili spet zabaven. V pelotonu ni enega kolesarja, ki štrli ven, vedno je na štartu še eden ali še štirje.

Ženska dirka je bila zabavnejša

Od Annemiek van Vleuten smo po izjemni predstavi na Omloop Het Nieuwsblad pričakovali, da bo naredila točno to, kar je potem uspelo Pogačarju. Ne da ni poskusila, ampak že prej je z napadom dobrih dvajset kilometrov pred ciljem moč razkazovala Lotte Kopecky. Belgijsko državno prvakinjo so seveda ujeli, ampak ko se je dvanajst kilometrov do cilja vendarle zgodil neizbežen napad van Vleuten, je bila Kopecky spet na njeni feltni.

Zoprno. Van Vleuten se je zgodilo skoraj točno to, kot na Omloop Het Nieuwsblad: spet je vlekla kolesarko SD Worx, a ne Demi Vollering. Poleg tega je Kopecky ni spravljala ob živce s tem, da bi sedela zadaj in kot favoritinja odkimavala, češ: »Zadaj imam svoje, zato jih čakam.« V takih primerih lahko izgubi živce tudi 39-letnica, ki je zmagala že vse živo.

Lotte Kopecky je bila odlična že lani, a je v vsej sezoni zmagala le eno dirko svetovne serije, četrto etapo Ceratizit Challenge by Vuelta. Včeraj je bila najbolj aktivna, zmagala pa je na koncu, prvič zato, ker se ji van Vleuten ni bila sposobna odpeljat na zaključnem klancu, in drugič, ker se je postavila točno tja, kamor se je bilo treba. To, kako široko je vzela zadnji desni ovinek, bi morda kak preveč korekten pristaš čistega dirkanja označil za delno svinjsko potezo, ampak v resnici je bila to mojstrovina.

In tretjič Kopecky je kapitalizirala premoč SD Worx, ki je dirkal tako, kot se to pričakuje od Quick Step–Alpha Vinyl. Kak drug dan, ob drugačni postavitvi zvezd in če na štartu ne bi bilo van Vleuten, bi lahko zmagale tudi s Chantal Van den Broek-Blaak, Ashleigh Moolman-Pasio in Demi Vollering.

Med glavne favoritinje so šteli tudi Marianne Vos, kar je normalno, ampak na prvi letošnji dirki ni šlo dlje od sedmega mesta. Jumbo-Visma na ženski strani ni tako močna kot SD Worx, Canyon-Sram, Trek-Segafredo in tudi FDJ-Nouvelle Aquitaine-Futuroscope, ki so imele v ospredju po dve kolesarki oziroma SD Worx kar štiri. Dobro, Movistar tudi nima neke globine, ampak van Vleuten to lahko reši sama. Lahko tudi Marianne Vos, a očitno ne na prvi dirki v sezoni.