UAE Tour 2022: posnetek leta 2021

Verjamem, da je lahko kolesarjenje po Združenih arabskih emiratih pozimi prijetna izkušnja, a UAE Tour seveda ni najzabavnejša dirka na svetu. Naša nesreča v njegovi sreči je, da bo Tadej Pogačar tam dirkal vsaj do leta 2027. Dosti raje bi ga gledal na Dirki po Algarveju, kjer je zmagal leta 2019, Dirki po Valenciji (zmagal leta 2020) ali na Dirki po Andaluziji, torej v okoljih, kjer se običajno dirka več kot pol ure na dan.

Dolgčas. Dolgčas. Eksplozija.

Na Dirki po Združenih arabskih emiratih ni pravih tras, ni pravega naboja. Škoda, da že drugo leto zapored ni bilo cilja na jezu Hata, ampak smo gledali štiri prihode v šprinte na smešno širokih cestah. Nekje sem naštel osem voznih pasov – v eno smer. Tokrat ni igral prave vloge niti veter, naredilo se je sicer nekaj ešalonov, a so se polovili, ampak takrat ni dirke gledal skoraj nihče, ki mu je mar za njevo čas. Dirko po ZAE se gleda zadnje pol ure in to je svetla točka, ne izgubiš namreč veliko časa, pa še med službeno malico je cilj, tako da si vse skupaj ogledaš medtem ko se bašeš s pogreto rižoto iz tapervera.

Da je mera polna, smo gledali ene vrste posnetek lanske dirke: Pogačar je med sebi podobnimi bojevniki najboljši na kronometru, tako da v dveh preostalih ravninskih etapah z enim klancem v zaključku samo še čaka, da bo v zaključku uporabil eno od svojih mnogih najmočnejših orožij. A letos je bilo vseeno bolj zabavno ali vsaj bolj povedno. Zdi se, da je Pogačar močnejši, kot kadarkoli.

UAE Emirates je zdaj superekipa

Spomnim se, da je Chris Horner po lanski vožnji na čas na Dirki po Baskiji vreššal, ker sta na vožnji na čas poleg Primoža Rogliča (prvi) šla na polno še Jonas Vingegaard (tretji) in Tobias Foss (četrti). »Ve se kdo je kapetan, morala bi počivati,« je krilil z rokami, kot da smo še vedno v prejšnjem desetletju, ko je bilo dirkanje za crknit dolgočasno. Roglič je takrat na koncu zmagal, Vingegaard je bil drugi. Ni šlo samo za zmago. Šlo je tudi za sporočilo. »Močni smo, nimate za burek,« je bilo to sporočilo. Van Aerta pa sploh ni bilo na dirki.

Sporočilo so na kronometru v tretji etapi dali tudi Pogačar, Joao Almeida in Mikkel Bjerg na četrtem, petem in šestem mestu. Med favoriti za generalni seštevek je bil boljši samo Tom Dumoulin (Jumbo-Visma), takrat še nismo vedeli, da je na klancu zanič.

Na obeh vzponih je UAE Emirates zavladal po vsej cesti. V četrti etapi s ciljem na gori Džais jih je bilo povsod dosti in kazalo je, da bi lahko v etapi zmagal tudi Rafal Majka, ki je videti še bolje kot lani. A še očitnejša je bila morda premoč na gori Hafit. George Bennett pri Jumbo-Visma nikoliko ni deloval kot kaj prida pomočnik. Iz intervjuja za Rouleur je bilo razbrati, da v ekipi ni bil najbolj zadovoljen in verjetno se spomnite, da je fantaziral o lastnih rezultatih – in sploh ni bil neuspešen, ko je leta 2020 zmagal Gran Piemonte, Dirko po Lombardiji pa končal drugi. S Pogačarjem oziroma za Pogačarja je dirkal šele prvič – z odliko.

Prvič je bil s Pogačarjem na dirki tudi Joao Almeida, ki bo imel precej svobodnjaški program z Girom kot glavnim ciljem. Tam bo med glavnimi favoriti, o tem ni dvoma. Na UAE Touru je dajal vtis, da ga bo vsak čas pobralo, ampak on tak je. Videti je, da ves čas vleče energijo iz pet. Za obe Pogačarjevi zmagi ima pomembne zasluge.

Na Touru Portugalca torej verjetno ne bo, ampak dodajmo Brandona McNultyja, ki je dosegel drugo zmago za UAE Emirates v soboto na klasiki Faun-Ardeche, ter prišleka iz Movistarja Marca Solerja, pa imamo sanjsko moštvo za gorske etape na Touru. Koristi jim, da s seboj ne bodo vzeli solerjev (razen Španca), ki bi fantazirali še o zeleni majici. Na UAE Emirates so dali tekmecem jasno sporočilo. Niso več švoh ekipa, kot smo jim očitali lani – in smo imeli bolj ali manj prav. Če ne bi imeli prav, se UAE Emirates ne bi tako okrepili.

Pred dirko sem napisal, da me ne bi preveč čudilo, če bi bil Almeida v generalnem seštevku drugi. Že na močnejših dirkah smo videli dvojno ali trojno zmago kolesarjev iste ekipe – recimo na lanski Dirki po Kataloniji (Adam Yates, Richie Porte, Geraint Thomas). Mislim, da bi bilo to možno in da ekipi ne bi bilo treba tako garat, pa bi Pogačar še vedno zmagal. Ampak, dirkali so kot moštvo, še vedno pa so imeli v deseterici trojico: Almeida je bil peti, Majka sedmi.

Pogačar ostaja nepremagljiv

Na Džebel Hafit je dirkal trikrat in tudi trikrat zmagal. Ne brez težav: Adam Yates (Ineos Grenadiers) tam vedno priredi šov. Že lani je dobro zaposlil Pogačarja, ki je na Džebel Hafit komaj sledil, letos pa je napadel dosti pozneje – prej zaradi brutalnega tempa niti ni mogel – in ga v zaključku pošteno privil. Dobro se je videlo, kako si je Pogačar oddahnil na prevoju 600 metrov pred ciljem. Sekunda, dve, pa bi mogoče Pogačarja pobralo. Tam je bilo precej jasno, da Yates nima več možnosti in da bo letos še enkrat drugi v etapi. Mislim, da lahko Pogačarja v takih klancih premaga samo Primož Roglič, pa še to ne vsakokrat.

Pogačar je imel zmago na dosegu roke že od kronometra, ampak povsem brez težav ni šlo, ko je v peti etapi slabih sedem kilometrov pred ciljem dobil defekt. Mislim, da smo sploh prvič videli, da se je razburjal – kar je po Urškinih besedah sicer precej običajno, ko izgublja pri Fifi. A ob defektu se je videlo, da ekipa funkcionira kot njegov Breitling. Kot urica.

Po zmagi na Dirki po Valenciji sem več pričakoval od Aleksandra Vlasova (Bora-Hansgrohe), ki je bil dober na Džebel Džaisu v četrti etapi, ampak na tistem klancu je lahko držal marsikdo. Na Hafitu bi moral poskušati z napadi skupaj z Yatesom, a je Bennett enostavno nastavil previsok tempo, da bi se lahko kdo hecal, ko je počilo, pa se je uspel pobrati samo Pello Bilbao (Bora-Hansgrohe), ki resnici na ljubo ni bil slab niti na Dirki po Valenciji. Ne vem zakaj me Bask kar naprej preseneča, glede na to, da je bil že šesti in peti na Giru ter deveti na lanskem Touru. Letos gre na Giro. Skupaj z Mikelom Lando.

Odkritje dirke: Luke Plapp

Fant je star šele 21 let in bi bil lani gotovo odličen na Tour de l’Avenir pa si je zlomil komolec že v prvi etapi, a v mesecu dni prišel toliko k sebi, da je bil drugi na kronometru na svetovnem prvenstvu pod 23 let. Čez štirinajst dni je, neuspešno, že dirkal v Ineosovem dresu na italijanskih jesenskih klasikah, po svojem prvem štartu letos oblekel majico državnega prvaka, v ZAE pa se je na štartu kronometra pojavil s cestnim kolesom. Kozo je uničil v padcu na ogledu proge.

Kako mu je uspelo pasti na progi z dvema ovinkoma, ne vem, ampak bolj pomembno bi bilo vedeti ali je potem oddirkal kronometer na polno (1:16 zaostanka za zmagovalcem, povprečje 49,2 km/h). Po koncu dirke je na 12. mestu zaostal 2:11, a v to je treba všteti 20 Pogačarjevih bonifikacijskih sekund. Ne vem zakaj je izgubil 19 sekund v prvi etapi, a v obeh gorskih etapah je bil Plapp na cesti le 32 sekund več kot zmagovalec, pri tem da je kot žival garal za Yatesa.

Poglejmo kako se je na kronometrskem kolesu odrezal Johan Price-Pejtersen (Bahrain Victorious), ki je lani premagal Plappa na svetovnem prvenstvu: bil je deveti, zaostal je 26 sekund. Divje špekuliram naprej: na trikrat daljšem kronometru je Danec prehitel Plappa za 10 sekund. Ja, butaste špekulacije, ampak morda manj butaste od predloga Lanterne Rouge, da bi moral biti Plapp po šele prvi izkušnji na resni etapni dirki na Touru sokapetan. A nekaj je jasno: Avstralija ima novega asa za etapne dirke.

Šprintersko odkritje: Jasper Philipsen

Seveda ni odkritje. Mogoče to, da je odličen kronometrist: na desetem mestu je zaostal 28 sekund! Ko govorimo o šprintih, pa ne more biti odkritje po šestih uvrstitvah med tri na lanskem Touru, ne po dveh lanskih zmagah na Vuelti, ki jo je končal že po deseti etapi – potem pa v desetih dneh štirikrat zaporedoma zmagal na enodnevnih dirkah. Ampak na letošnjem UAE Touru, ki razkrije razmerja moči med šprinterji precej bolje kot razmerja med hribolazci, je bil s tremi zmagami v šprintih (v šesti etapi je sicer šprintal le za šesto mesto) in enim drugim mestom on tisti, ki ga je bilo treba premagat.

Tudi njegova premoč je bila verjetno razlog, da v šesti etapi ekipe s šprinterji niso kaj prida pomagale pri lovu na ubežnike. Odgovornost so prevalile na ekipo z najboljšim šprinterjem, ampak ta je že imel v žepu dve zmagi, na ramenih pa zeleno majico najboljšega po točkah.

Ostali, z izjemo Marka Cavendisha (Quick Step-Alpha Vinyl), niso imeli ničesar. Cav je v drugi etapi spet šprintal taktično mojstrsko. Potem ga ni bilo več pri vrhu, kar je razumljivo, saj se v četrti etapi spet padel. Zanimivost: pošteno se je razbil na zadnjih treh dirkah, kjer je nastopil: pred tem še v Omanu in pozimi na 6 dneh Genta. Rekel bi, da ima več življenj kot maček.

Ostalih ne bi komentiral, razen Dylana Groenewegna (BikeExchange-Jayco), od katerega sem po dveh zmagah na Saudi Touru pričakoval veliko več. Tam ni imel šibke konkurence, navsezadnje je premagal Caleba Ewana, ampak šprinti na UAE Touru so precej kaotični, z vlaki po vsej preširoki cesti.

Filippo Ganna je premagljiv

Zmaga Stefana Bisseggerja (EF Eductaion First-EasyPost) v vožnji na čas ni nobeno presenečenje. To je njegova tretja kronometrska zmaga in očitno mu še posebej ležijo kratke preizkušnje. Zamerimo mu lahko samo čelado, ki pa je, bog pomagaj, menda najhitrejša. Za tiste, ki so hitri,ni nujno, da so tudi lepi.

Po dveh letošnjih zmagah je Ganna tokrat prvič izgubil vožnjo na čas, ampak res se je prvič soočil z resno konkurenco. Spet mu je torej, tako kot lani, ušla rdeča majica vodilnega.

Ampak potem mu je ušla še enkrat. Na Džebel Džais je vse svoje kilograme pripeljal med samimi grintami, a je imel preprosto smolo, da se je med Pogačarjem, Yatesom in Vlasovom naredilo za tri sekunde razlike in mu ni prav nič pomagalo, da je z dolgim šprintom to skupino ujel tik pred ciljno črto. Kar nekaj časa sem bil prepričan, da bo vseeno oblekel rdečo majico, ki jo je nazadnje zgrešil za dve sekundi. V takih momentih se mi zdijo bonifikacijske sekunde malo nefer, ampak tako to je.

Kako naprej?

Scena World Toura se je k sreči že na dan Pogačarjeve zmage začela tudi v Evropi. Prihajajo najljubše klasike, kjer se na eni dirki znajdejo več kot dva, trije favoriti. Na UAE Touru smo videli, da je Pogačar boljši od Adama Yatesa in da je njegova ekipa močnejša od vseh ostalih. Ampak Jumbo-Visma je bila z Rogličem in van Aertom na čelu na precej bolj atraktivnih evropskih dirkah. Resno etapno dirkanje se začne šele drugi teden marca, ko bomo morali spet hkrati gledat Pariz–Nico in Tirreno–Adriatico.

Lepota tega športa je tudi v dolgem uvodu, preden dogajanje kulminira na le nekaj dirkah, ki jih enostavno ne smeš zamuditi. Med njima bosta Valonska puščica in Liege–Bastogne–Liege, kjer se bosta Pog-Rog šele prvič letos spopadla kot favorita.