Van Aert lačen zelene majice

Le vprašanje časa je bilo, kdaj bodo van Aertu zrasli apetiti po zeleni majici. V ustrenih okoliščinah lahko zmaguje na gorskih etapah, v kronometru in šprintu je enakovreden specialistom (pravzaprav je specialist), zmaguje lahko v etapah za puncheurje in ob tem tudi zlahka nabira točke na letečih ciljih. Njegova težava je v tem, da si Jumbo-Visma želi tudi rumeno majico. V tretje si res ne smejo privoščiti še tretjega drugega mesta. A po drugi strani je zelena majica vabljiva tolažilna nagrada.

Superpomočnik, ki je po naravi zmagovalec

Ob Rogličevem porazu na Planche des Belles Filles leta 2020 me je skrbelo, kako bodo to dojeli moštveni kolegi, predvsem Tom Dumoulin in Wout van Aert. Prvi res ni imel nog za zmago, a je precej zgodaj, nekateri pravijo, da prezgodaj, svoje ambicije postavil na stran. Van Aert pa bi morda že tisto leto oblekel zeleno majico, če bi imel v glavi samo ta cilj. Vprašanje, če res, ampak gotovo mu je skozi glavo šinila tudi ta misel.

Potem je imel Roglič žal smolo tudi na Touru leta 2021, nadaljevanje dirke pa je s štirimi etapnimi zmagami in drugim mestom Jonasa Vingegaarda samo še bolj razkrilo, s kako močnim moštvom je prišla v Francijo Jumbo-Visma. Seveda lahko razglabljamo zakaj je bil ob Rogličevem padcu v tretji etapi van Aert na drugi strani ceste, ampak v pelotonu je takrat vladal kaos.

Kakorkoli, po dveh letih in dveh petih mestih v točkovnem seštevku moramo nekako razumeti, da si van Aert pri 27 letih počasi želi osvojiti tudi to nagrado. Verjetno več kot eno. Za belgijski časopis Het Laatste Nieuws je pred dnevi napovedal prav to: da si želi zeleno majico že leta 2022. Ni le superpomočnik za različne priložnosti, ampak v prvi vrsti zmagovalec po naravi. Seveda pa je to zaskrbelo slovenske navijače, vsaj tisto večino, ki drži pesti predvsem za Rogliča.

Telekom uspešen dvakrat, večkrat pa ne

V sodobnem kolesarstvu se zdi skoraj neverjetno, da bi lahko ista ekipa odnesla s Toura rumeno in zeleno majico. Seveda pa se je to že dogajalo. Od leta 1953, ko so jo podelili prvič, se je to tako ali drugače zgodilo devetkrat. Štirikrat zato, ker je obe majici osvojil isti kolesar: v letih 1969, 1971 in 1972 Eddy Merckx, leta 1979 pa Bernard Hinault. Dvakrat je v obdobju, ko so dirkale reprezentance, uspelo ekipi Francije, a moštev je bilo takrat manj, vsaka ekipa pa je imela na voljo več kolesarjev.

Nazadnje je z dvema orožjema uspešno dirkal nemški Telekom. Erik Zabel je med letoma 1996 in 2001 osvojil šest zelenih majic. Leta 1996 je zmagal ekipni kolega Bjarne Riis, leta 1997 pa Jan Ullrich. Podobno so poskušali tudi naslednja leta, ko je Zabel zmagal v točkovnem seštevku še štirikrat – a je bila ekipa proti Lancu Armstrongu nemočna v generalnem seštevku.

Mislim, da se ne motim s trditvijo, da je oboje še teže zmagati v moderni dobi kolesarstva. Tudi zaradi manjših ekip. V časih Telekoma so dirkala devetčlanska moštva, zdaj osemčlanska.

Prosti strelec, ki ne bo prosti strelec

Komu lahko uspe brez izdatne pomoči ekipe, če ne Woutu van Aertu? Tega se dobro zaveda tudi sam. ”Sem kolesar, ki lahko vozi in zbira točke ne da bi s tem obremenjeval kolega.” Vendar je ob tem tudi povedal, da pričakuje pomoč: “To ne pomeni, da bom prosti strelec in da se bo ostalih šest kolesarjev osredotočilo na Rogliča. Moja poanta je, da če grem na zeleno, pričakujem, da me bo ekipa pri tem podprla. Ob tem bi bilo malo nenavadno, če bi rekel: ‘Primož, ne bom ti pomagal.’”

Vse lepo in prav. Taktika vsi za enega, eden za vse je vsekakor simpatična in obeta odličen Tour, toda obenem to vzbuja občutek, da imajo manj možnosti za eno in drugo majico. Roglič in van Aert si ne moreta enostavno razdeliti etap. Van Aert bo imel kakšnih šest priložnosti za zmago v klasičnih šprintih in dve v kronometru – kjer pa mu lahko v svoji najboljši izvedbi nekaj točk sname kar Roglič. Potem je tu peta etapa s tlakovci, kjer je van Aert ne le kandidat za etapno zmago, ampak tudi za rumeno majico, ki si jo prav tako želi – odkar ga je v boju zanjo na letošnjem Touru premagal Mathieu van der Poel, verjetno še toliko bolj.

Toda etape, kjer naj bi zmagoval van Aert, so za Rogliča največja nevarnost. Veter, tlakovci, gneča. To Rogliču ne leži in v takem bi potreboval ob sebi van Aerta. Izziv je toliko bolj zapleten, če bo Belgijec vlekel nase dva ali tri pomočnike. Vendar ni nujno, da je taka postavitev slaba, če bo Jumbo-Visma dirkala tako, kot Ineos Grenadiers, torej v ospredju že deset, petnajst ali dvajset kilometrov pred ciljem. V peti etapi pa že tako rekoč od štarta.

Lahko tri tedne dirka na polno vsak dan?

Jumbo-Visma je izgubila Tonyja Martina, ki je šel v pokoj, zato pa so odprli denarnico za Rohana Dennisa. Avstralec bo vsestransko koristen, če bodo le ugodili njegovim muham in če je vzdušje v resnici kaj manj čemerno, kot razkrivajo dokumentarci. Rohan Dennis si želi zmagat še kako vožnjo na čas in že v tej sezoni smo videli, da v kronometrih Jumbo-Visma ne brzda kolesarjev, ampak jim da proste roke. Za letošnji Tour so napovedovali bolj konservativni Tour kot leta 2020, ko so nadzirali celo dirko. To so počeli uspešno. A na koncu niso zmagali.

Tour je pač dolg tri tedne. Več točk in sekund, ko pridobiš, več energije potrošiš. Če bo Rogličeva konkurenca bolj zlahka vzela ravninske etape, van Aertova pa gorske, bodo pri Jumbo-Vismi polno zaposleni od prve do zadnje etape. Tudi van Aert sam, ki pa lahko sem ter tja kakšno točko ukrade tudi v gorah in še precej več na razgibanih etapah.

Potem so tu še leteči šprinti, ki spet odžirajo energijo, a utegnejo biti odločilni, sploh če kak šprinter zavlada s serijo štirih zmag in tako nabere dvesto točk v manj kot kilometru dirkanja na polno. Tisti, ki je toeretično štirikrat drugi, na ta način zaostaja že za osemdeset točk. Če je štirikrat drugi.

Kakšen bo interni pravilnik?

Vprašanje je dinamika v moštvu. Primož Roglič slovi kot gentleman in precej vljuden nastop ima tudi Wout van Aert. Ampak vljuden je tudi Chris Froome pa je leta 2012 v enajsti etapi napadel svojega kapetana Bradleya Wigginsa, tako da nikomur ni bilo nič jasno. Van Aert in Roglič bosta sicer dirkala za različna cilja, ampak vedno obstaja nevarnost kratkega stika, če recimo eden ostane v peti etapi v ozadju, drugi pa že voha zmagoslavje, ko je z ramo ob rami z van der Poelom.

Kdo lahko v moštvu kroti morebitne egotripe? Gotovo ne Addy Engels. Nisem edini, ki sumi, da ta človek nima nadzora nad življenjem, na to opozarjata tudi Bradley Wiggins in Brian Smith. Seveda ima Jumbo-Visma v vodstvu tudi avtoritete, ampak ko nekomu crkne radijska zveza v najlabšem – zanj pa najboljšem – trenutku, je večerno branje levitov koristno toliko kot zvonjenje po toči ali pa je celo kontraproduktivno. Zelo jasna pravila bo treba postavit zelo zgodaj. Na preizkušnji bo njihov ključnik #samenwinnen - zmaguj skupaj.

Lahko odnese majico domov mimogrede?

Van Aertovi najresnejši tekmeci bodo verjetno Fabio Jakobsen, po mojem skoraj gotovo ne Mark Cavendish (oba Quick Step-Alpha Vinyl), Peter Sagan (TotalEnergies), morda tudi Caleb Ewan(Lotto-Soudal) in v primeru mnogo boljše forme morda tudi Michael Matthews (BikeExchange)

Roglič ima pravzaprav manj konkurentov, tako je vsaj videti glede na razmerja sil v pretekli sezoni. Najresnejša bosta najbrž Egan Bernal (Ineos Grenadiers) in gotovo Tadej Pogačar z UAE Emirates, ki utegne delovati bolje kot kadarkoli prej. Pogačar je na Touru že dvakrat dokazal, da se zanj splača delat tri tedne. Prvič, ker je zanesljiv na velikih dirkah (etapne, velike dirke, spomeniki), in drugič, ker je daleč najboljši adut, da ekipa doseže sploh karkoli odmevnega. Pogačar je osvojil 40 odstotkov vseh zmag ekipe v sezoni 2021. To je velika prednost v primerjavi z ekipo, kjer potihem marsikdo razmišlja, ne o drobtinah, ampak o svojem kosu pogače, naj bodo to etapne zmage ali majice.

Roglič bo težje osvojil rumeno majico, kot van Aert zeleno, razen v primeru jasne strategije, kot jo razumem tudi sam: najprej rumena majica in če bo vse po sreči, poberejo mimogrede še zeleno. Težava je v tem, da se na Touru stvari ne dogajajo mimogrede. Na Vuelti že, na Touru pač ne.

Belgijec je govoril belgijski javnosti

Van Aertove napovedi so za slovenske navijače morda zaksrbljujoče, vendar jih je treba razumet tudi v luči okoliščin. Verjetno bi bilo bolje, če bi van Aert molčal, ne da bi nalagal pritisk sebi in moštvu. Pa naj mediji potem do onemoglosti špekulirajo in se ukvarjajo s kombinacijami, ko bo Jumbo-Visma enkrat razkrila moštvo za Tour.

Ampak belgijski zvezdnik se je z nekdanjim belgijskim zvezdnikom Dirkom de Wolfom (leta 1992 je zmagal Liege–Bastogne–Liege) pogovarjal za belgijski časopis. Naj reče, da bo šel pri 27-ih letih na svoj četrti Tour kot superpomočnik z možnostjo, da tudi zmaga enkrat ali dvakrat? Van Aert ima že sedem etapnih zmag na Touru (Roglič tri) in belgijska javnost, precej manj prijazna in bolj požrešna od slovenske, si želi več. Majice nosijo Belgijci s Toura redko. Nazadnje je zeleno leta 2007 oblekel Tom Boonen, pred njim leta 1988 Eddy Planckaert.

Vsekakor pa tako smele napovedi dodajo ščep začimb v že tako pikantno čorbo, ki pa že doslej ni bila vedno po slovenskem okusu. Marsikdo, mislim da precej naglas tudi Martin Hvastija, pač trdi, da je glavna omejitev Jumbo-Visme, da ne dela stoodstotno za enega človeka. Če Jumbo-Vismi vendarle uspe dvojni program, jo bomo lahko proglasili za boljšo ekipo, kot jo je kadarkoli imel Sky. Pa tudi za mnogo, mnogo bolj pisano.