Ciklokros Ljubljana: v Stožicah je ropotalo

Ciklokros v Ljubljani sprva ni bil na koledarju okleščenega slovenskega pokala v ciklokrosu, a so ga pri KD Rog na vrat na nos pripravili v domala treh tednih. Ne po naključju so izbrali optimalen termin med božičem in novim letom, ko so profesionalci doma in jim po mesecu mukotrpnih priprav z nekaj več maščobe okoli života počasi postaja dolgčas. Če dirko pripravi KD Rog, je skoraj jasno, da bo prišel Tadej Pogačar. Ko se je to razvedelo, se je ciklokros pompozno pojavil v slovenskih medijih. Manj presenetljivo je bilo, da se je o tem pisalo tudi na tujih spletnih straneh, del kolesarskega dela Twitterja pa je podivjal.

Zaton in vzpon ciklokrosa

Slovence je tako čez noč, začel zanimat ciklokros. Romantiki, ki živimo za ta šport, smo, paradoksalno reakcionarno, privzdigovali obrvi. Želeli bi si, da ciklokros ljudje dojamejo, ker je atraktivna disciplina, ne zato, ker pride na sceno zvezdnik – ne šele prvič v svoji profesionalni karieri.

Toda drugače ne gre. Kaj si pa hotel? Najprej tarnamo, ker tega nihče ne glede, novica o športu pa je v medijih le obrobna, ko se končno nekaj zgodi, pa vihamo nosove nad navijači, ki se selijo od športa do športa, tistega, ki je pač trenutno aktualen zaradi dobrih rezultatov tako imenovanih naših. Bog ne daj, da bi šli brat komentarje tistega dela teh ljudi, ki pod novicami pišejo komentarje.

Pred davnimi leti se je v Ljubljani že dirkalo s ciklokros kolesi. Veteran Dare Henigman se tako spomni dirke v Tivoliju, kjer so vozili tudi veterani: »Tam sem se tudi dobro nasmejal. Kaj so počeli ti veterani na eni kratki, strmi prelomnici iz gozda na pešpot … jao, jao.« V začetku devetdesetih let je ciklokros na račun vzpona gorskega kolesarstva v Sloveniji popolnoma zamrl.

Obudili so ga točno deset let nazaj z divjo ligo in prvo tovrstno dirko v Tunjicah nad Kamnikom. Bilo je sonce. Bilo je veliko tekmovalcev. Bilo je veliko gorskih koles in manj specialk za ciklokros. Potem sta prišla slovenski pokal in državno prvenstvo v ciklokrosu, nova zlata leta te discipline so bila že kar nekaj let nazaj, ko je pečat z odličnimi filmčki pustil Pici Bici. O tem sva se lani pogovarjala z Juretom Šajnom.

Muzika boljša kot v Belgiji

V Stožicah nastaja resen kolesarski center z asfaltiranim poligonom za najmlajše, pump trackom ter progama za ciklokros in BMX. Prizorišče med hipodromom in Savo z dvorano Stožice ter stolpnicami naselja BS3 v ozadju je tako rekoč idealno. Načrtovalec proge za ciklokros Blaž Debevec je iznajdljivo izkoristil grbine na ravninskem terenu. »Nekako sem vedno sanjal, da bi lahko naredil pravo ciklokros progo, na kateri bi se dalo trenirati in tudi dirkati,« je napisal na Instagramu. To mu je uspelo, toda pravi test je šele dirka. In dirkači so bili navdušeni.

Morda je manjkal kak daljši odsek s stopnicami, kar bi se dalo rešiti z mostičem, tega so tudi imeli v mislih, a v časovnih stiski ni šlo. Na odsek z mivko bi lahko nametali še nekaj dodatnih lopat, res pa se je mivka zaradi vlage spremenila v zoprno lepljivo brozgo.

Na majhnem območju proga smiselno vijuga tako, da se za gledalce ves čas nekaj dogaja, od ene do druge skrajne točke pa ni po mojem niti pet minut hoda. V kratkem času je KD Rog pripravi stopnice in dva odseka z ovirami. 30-centimetrske, je preskočil Matej Kravos, nižje 15-centimetrske večina najboljših. Proga je tako zahtevna, a ne preveč, zato je omogočala tekoče dirkanje. Tadej Pogačar je na skupaj 18,4 kilometra dolgi progi dosegel povprečno hitrost 18,6 km/h, ampak večina je prevozila krog manj.

Tudi prizorišče samo je dajalo dober vtis. V bolj normalnih časih bi gostinec dobro zaslužil s pivom in pomfrijem, klasiko ciklokrosa. Muzika je bila boljša kot v Belgiji, kjer je res grozna. Če hočeš dobrega spikerja, pokličeš Andreja Deklevo.

Ogromno ljudi je slučajno prišlo mimo

Dirka naj bi potekala brez gledalcev. Običajno je na slovenskih ciklokrosih tako, s protikoronskimi ukrepi ali brez. Na prvi letošnjih dirki v Dolenjskih Toplicah firbcev praktično ni bilo. Včeraj so ljudje navalili. Večinoma zaradi zvezdniške zasedbe, torej točno dveh kolesarjev ekip World Toura, deloma pa tudi zaradi posrečene lokacije. Ljubljana ima vendarle določeno kritično maso, sicer več dogodkov na dan, ampak ne v teh časih.

Popoldne sem pogledal še dirko svetovnega pokala v Dendermondeju. V Belgiji, domovini ciklokrosa, ne da ni bilo niti pol toliko gledalcev kot v Stožicah – sploh jih ni bilo. Res so dirkali Wout van Aert, Mathieu van der Poel in Tom Pidcock – ni pa bilo dvakratnega zmagovalca Toura, ki je letos pobral praktično vse nagrade za najboljšega kolesarja na svetu. Tega fanta si želijo ljudje videt. Pravzaprav je res manjkal samo še Primož Roglič, na to sem tudi sam večkrat pomislil. In bi v medijih spet brali slaboumne naslove, kot »Poglejte, kaj je Pogačar/Roglič na blatni dirki naredil Rogliču/Pogačarju«.

Šport živi zaradi zvezdnikov

Lahko se pretegnemo v promociji športa, ampak ta vedno in povsod živi zaradi zvezdnikov. Le eden pa ni dovolj. Vendarle mora biti tudi resna dirka. In to smo v nedeljo dobili. Ni bilo vnaprej odločeno, da bo zmagal najboljši kolesar na svetu na Ucijevi lestvici in državni prvak v ciklokrosu leta 2018. Leto prej je bil državni prvak Luka Mezgec, tisto leto trojni državni prvak, zmagal je še olimpijski kros in cestno dirko. In kaj lahko naredi Matevž Govekar, ki se v blatu znajde enako dobro?

Cyclingnews se je zapisalo, da se Tadej Pogačar vrača h koreninam, ampak njegove korenine niso v ciklokrosu. Potrdil mi je, da verjetno ni štartal v svoji karieri niti na desetih ciklokrosih. Na zadnjem ciklokrosu v Šenčurju je že takoj strgal verigo ali pa odtrgal menjalnik, skratka, povzročil ogromno materialne škode. Letos je sedel na kolesu za ciklokros šele tretjič, je povedal med ogrevanjem na trenažerju. Prvič je padel že med ogledom proge, vsaj dvakrat še med dirko. Seveda ni bil edini.

Silovito je štartal zmagovalec dirke v Dolenjskih Toplicah Mihael Štajnar (Meblojogi-Pro-Concrete), potem pa so se spredaj izmenjevali v vodstvu Matevž Govekar (Tirol-KTM), Tadej Pogačar (UAE Emirates) in Luka Mezgec (BikeExchange), dokler se niso stvari postavile na taka mesta: Pogačar, Mezgec, Govekar. Pogačar je zmagal kar z nogavniki. Je pa edini dirkal v klasičnem belgijskem slogu: brez rokavic. In mislim, da ga že dolgo nismo videli v čevljih brez vezalk.

Pogačar je sicer oddirkal tudi najhitrejši krog: 6:54. Šest sekund hitreje kot Anže Ravbar (Adria Mobil), ki je bil po tesnem boju na koncu četrti, le tri sekunde pred najboljšim iz sveta gorskih kolesarjev, Maticem Kranjcem Žagarjem. Kompletne rezultate za vse kategorije najdeš tukaj.

Še so rezerve

Ciklokros seveda ima prihodnost v Sloveniji s Pogačarjem ali brez njega, a bržkone še nekaj časa predvsem kot podporna disciplina brez specialistov. A si pred desetimi, kaj šele tridesetimi leti prav tako nismo predstavljali, da bo nekdo zmagal na Touru. V Ljubljani je v vseh kategorijah dirkalo okoli 120 kolesarjev. Pogrešal sem več Kranjčanov in Dolenjcev, predvsem pa gorskih kolesarjev, ki imajo pozimi tako idealno priložnost, da dvignejo srčni utrip in poskusijo nekaj novega. Navsezadnje sta jim lahko vzor Tom Pidcock in Mathieu van der Poel.

Naslednjo priložnost imajo že 8. januarja v Vipavi in potem 15. januarja v Novi Gorici, kjer bo dirka štela za državno prvenstvo. Kdo je že državni prvak? Rok Korošec, zdaj že v kolesarskem pokoju. Tudi on je prišel iz gorskega kolesarstva. Zadnja priložnost pa bo 30. januarja v Ilirski Bistrici.

Oh, še to: štartne številke v ciklokrosu res ne sodijo na krmila. Ni OK. Vem, da vsebujejo čip. Ampak res ni videti v redu.