Boom!

Ni presenečenje, da je Wout van Aert zmagal že na prvi dirki. Presenečenje je, da so vsi ostali izpadli … no … kot amaterji. Pa to niso.

Jumbo-Visma

Obetal se je natrpan konec tedna s petkovo in sobotno Uci Ligo šampionov v Londonu ter sobotnim ciklokrosom za serijo Superprestige v Boomu in nedeljskim svetovnim pokalom v Antwerpnu. Program žal ni bi popoln, ampak tako smo imeli vsaj prosto nedeljo. Dirkanja na londonskem velodromu ni pokvarila novica, da bo dirka v Tel Avivu zaradi naraščanja okužb s covidom-19 odpovedana, kvečjemu mu je koristila, četudi je nekaj šampionov gledalo dirko v karanteni. Če katero mesto, si zasluži zaključno dirko London, kjer je bil velodrom oba dneva nabit do zadnjega sedeža. Ampak konec tedna je šampionom šov ukradel Wout van Aert.

Iz postelje naravnost v blato

V Londonu so konec tedna na tribunah srebali pivo, v Belgiji pa so stvari spet bolj zapletene. Golazo, organizator ciklokrosa v Antwerpnu, je dirko odpovedal in pri tem so brez slabe vesti priznali, da se dirka brez množic pač ne splača. Če so si organizatorji lani na vse kriplje prizadevali za dirke, četudi brez gledalcev, si lahko zasebno podjetje očitno privošči odpovedati tudi dirko serije, ki si jo želi Uci bolj popularizirati in speljati več pozornosti stran od belgijskih serij.

Ni pa odpadel sobotni Superprestige v Boomu, ki je od Antwerpna oddaljen pičlih dvajset kilometrov. Na prizorišču, kjer že dve leti niso organizirali festivala Tomorrowland, seveda ni bilo množic, vendar je bilo ob progi precej gledalcev. Superprestige je celodnevni dogodek z dirkami mlajših kategorij, ki verjetno ostanejo s svojimi spremljevali na terenu do vrhuncev. In tokrat so imeli kaj videti na progi, ki se je spremenila v drsalnico.

Razmere ne bi mogle biti boljše za vrnitev Wouta van Aerta. Odločale so tudi tekaške sposobnosti in v tej disciplini van Aert blesti. Po drugi strani je na tako drseči progi pomembno, da je kolesar dobro navožen tudi na dirkah. Poleg tega se je nekaj dni prej prehladil. Za dobro mero se je v Boomu pojavil še Tom Pidcock, kar je, verjetno prijetno, presenetilo tudi organizatorja.

Pidcock se ni umazal

Takoj po štartu je bilo očitno, da ima van Aert prave noge. Iz druge ali morda celo tretje vrste se je hitro prebil med tiste, ki so se borili za zmago – in jih pustil za seboj že v drugem krogu, ko je edini sploh kadarkoli zvozil enega od vzponov. Pozneje ni več poskušal, ker mu niti ni bilo treba, pa tudi zato ne, ker je to terjalo previsok davek na naslednjem, dejansko voznem klancu, kjer je sestopil in Toonu Aertsu dovolil, da je prišel zraven. Ne za dolgo. Do konca kroga je imel van Aert že petnajst sekund, ko je vstopil v četrtega, pa 50 sekund.

Za njim se je dobro dirkalo, a kaj, ko le za drugo mesto. Na začetku je bilo nemogoče verjeti, da je prišel Pidcock na teren tako rekoč brez specialnega treninga za ciklokros. Potem se mu je, verjetno kot davek dirkanja v rdečem, porušil ritem, dvakrat se je zložil, in prišel v cilj sedmi – s sumljivo belo majico državnega prvaka, ki se ji ves svet čudi enako kot van der Poelovim snežno belim prevlekam na Pariz–Roubaixu. Pidcock že dirka z oblačili Bioracer in po mojem je neumazljiv – ta beseda najbrž ne obstaja zato, ker to ni mogoče – material celo ena največjih inovacij v tekstilni industriji.

Ineos Grenadiers

Kaj sploh še ostane velikim?

Zvezdniki ciklokrosa so bili seveda osupli. Pidcock se po kratkih pripravah na Majorki vrača naslednji teden v Val di Sole, kamor prihaja tudi van Aert, Mathieu van der Poel bo prvič dirkal 18. decembra v Rucphenu, vsi trije pa bodo skupaj dirkali le trikrat: prvič pa v Dendermondeju 26. decembra. Tako je Toon Aerts že izjavil, da se lahko zgodi božično obdobje – takrat je največ dirk – brez zmage katerega od tistih, ki se ciklokrosu posvečajo vso sezono.

Še sreča, da je van Aert v predzadnjem krogu, ko je imel že 1:50 prednosti, zdrsnil, in neprijetno trdo pristal na kolesu, sicer bi bilo videti, da je popoln. Gibal se je lahkotno, kot da dirka ciklokros že vso sezono, prehodi s teka na kolo pa so bili tekoči, kot da sploh ne gre na polno. Rekel bi, da je Mathieu van der Poel, zdaj je na moštvenih pripravah v Španiji, ob tej predstavi ugotovil, da bo van Aert še trši tekmec kot prejšnjo sezono. Lani je v devetih medsebojnih obračunih dve tretjini zmag pobral MVDP, tretjino pa WVA.

Superprestige

Razred zase sta tudi na cesti

Morda je videti, da je ciklokros druga liga kolesarskega. Enako bi si lahko mislili o olimpijskem krosu, glede na to, da je Tom Pidcock v Tokiu mirno pobasal zlato medaljo, očiten kandidat zanjo pa je bil tudi van der Poel.

Toda van Aert in van der Poel izstopata tudi na cesti. Za Tadejem Pogačarjem in Primožem Rogličem (vsak po 11) sta to sezono zmagala največkrat v svetovni seriji – po sedemkrat. Tom Pidcock je mlajši, bil je bolj osredotočen na olimpijski nastop in je dirkal manj, v moštvu Ineos Grenadiers nima takega statusa kot WVA in MVDP v Jumbo-Vismi in Alpecin-Fenixu. Zato je zmagoval manj, a navsezadnje tudi v ciklokrosu ne izstopa tako kot prva dva.

Seveda pa na cesti premoč nikoli ni tako očitna kot v ciklokrosu, kjer zavetrje ne pomeni nič, taktika pa skoraj nič. MVDP in WVA sta vzgojena v blatu in morda pozabljamo, da je pravzaprav presnečenje kako dobro dirkata na cesti, kjer tehnične sposobnosti niso tako odločujoče. Njun naslednik je morda Thibau, mali Nys, ki je pri osemnajstih letih zmagal na evropskem cestnem prvenstvu in zadnje tedne prihaja k sebi po poškodbi ob padcu v Waterlooju.

Van Aertu in van der Poelu očitno dirkanje na cesti pomaga, da sta pozimi v ciklokrosu še boljša. Navsezadnje prideta na teren v fazi po počitku, ko specialisti že čutijo posledice več kot dveh mesecev dirkanja. Vsak konec tedna, tudi po dvakrat tedensko.

Upajmo, da bo van Aert potoval tudi na svetovno prvenstvo v Združene države Amerike. To bi bilo dobro za kolesarstvo. Bolj kot to, da se van Aert pojavi v odlični formi na Omloop Het Nieuwsblad.

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.